Tako. Končano je. Težko je ne iti v izliv čustev, ki so se nabirala teh enainštirideset dni. V katerih pa sem moral marsikdaj emocije zelo brzdati, da sem do tu sploh prišel. Ali pa da lahko zdaj sploh govorim. A bom. Naj bo to pot. In naj bo ostalo ob svojem času. Morda tudi, ko […]

Trstelj. Hrib, za katerega sam, pa tudi mnogi drugi nismo še slišali. A koča je bila prizorišče enega bolj bogatih juter. Lastnik mi je odprl zgornje prostore za prespati. Ko sem vstal, je bila banda že spodaj in glasno nadaljevala sobotni večer, hkrati pa se pripravljala na kosilo opoldne. Veseljaki, da jim ni para. Čim […]

Kaj sem že rekel včeraj glede manijakov, ki so me zvečer na cestah v Ajdovscini terorizirali z nekimi s spoilerji in reklamami ovešenimi Yugoti? Aja, nič. Da sem ugotovil, da so tu za neko prireditev, ne pa za me direktno zgaziti, čeprav je veliko bolj tako zgledalo. Ta prireditev ni bila le razstava spimpanih starih […]

V hostelu kuhinja. Ne bom šel brez trofeje. Kraljevski zajtrk. Bovla sadja, skuta. Pa neke kosmiče najdem v omari za preostanek mleka. Ja, vem, to so tri pojedine zapored. A tudi Idrije so bile tri! Poln kot sod se odpravim. A zjuturaj je v hostelu veliko bolj živo. Zaklepetam se s članicami tamkajnšjega mladinskega centra, […]

Cerkno. Kako čudno. Bil sem že tu. Pogledam na mapo. Smučišče je le malo nad mano. Res čuden občutek je, ko smo na poti tako dolgo, da bi lahko do zdaj z drugimi sredstvi, z drugimi plani, večkrat zaokrozili svet, že s pedaliranjem le v eno smer pa bi lahko komot dosegli konec Evrope. Tako pa sem […]

Smešno je, ko se šale o temu, kako turisti ne vedo niti, kam gredo, vrnejo nazaj kot bumerang. Ki tudi ne ve, kam gre, ampak se mi naključno znajde v obrazu. Saj se že šalim na svoj račun glede tega, a namenoma ne pogledati na zemljevid, ko nam kaj ni jasno in raje vrteti pedala […]

Prav zabavni izzivi se dogajajo, ko srečam koga, ki me povpraša o tem, kaj delam, od kod sem prišel in podobno. Največkrat je, ko pridem kam na cilj nekje ob šestih popoldan. A lahko tudi prej in po. Ne zgodi se vedno. Daleč od tega. A se dogaja. Ko skušam v nekaj besedah zdruzniti tisto, […]

Vršič! Hrib slavnih granitnih serpentin, od nekdaj v mislih vseh kolesarjev in marsikje sopomenka za strmo, vijugasto cesto, ki se vleče in vleče. Tu sem bil že cčisto predolgo nazaj, ko je familijo gor pripeljala oranžna stoenka. Kakšni časi! Dolgo, dolgo je tega. A letos se vrnem dvakrat. Ne le danes. Tudi na Goni Pony, […]

“Kje pa piše, da je lepo vreme le tedaj, ko sije sonce? Ko je vse suho? Toplo? Jasno?Vreme je vreme in če smo del narave, moramo ceniti vse vreme!” Tako sem poskušal z avtosugestijo, ko sem zjutraj s koče videl točno tri metre skozi sipo, nato vse sivina. Aja, obris drevesa je bil. In sivina. […]

Zanimivo, kako se, kljub temu, da je STKP enotna turnokolesarska pot, etape med seboj razlikujejo. Imamo tiste, ki imajo polovico tako strmih vzponov po tako slabem terenu, da je sestop praktično nujen in ki jim sledi spust po strmi, ozki in vijugasti planinski poti, ki je tudi nihče pri zdravi pameti me bo šel voziti […]