Cerkno. Kako cudno. Bil sem ze tu. Pogledam na mapo. Smucisce je le malo nad mano. Res cuden obcutek je, ko smo na poti tako dolgo, da bi lahko do zdaj z drugimi sredstvi, z drugimi plani, veckrat zaokrozili svet, ze s pedaliranjem le v eno smer pa bi lahko komot dosegli konec Evrope. Tako pa sem tu, le nekaj sto metrov dalec od tam, kjer sem bil teden nazaj. A vemo, da ni cilj, temvec pot. In poti je bilo vmes ogromno.
Preden grem, epohalni zajtrk. Tak gloriozen obed sem si privoscil le enkrat v Kosecu, pred vzponom na Kuhinjo, kjer je bila sama sreca, da me je ameriski gost ogovoril in sem se tako moral ustaviti na petnajstih jajcih na oko, le na hlebcu in pol popecenega, namazanega kruha, le treh bovlah kosmicev in le dvajsetih ocvrtih palacinkicah. Poleg sadja in pijace.
Tokrat je bilo vec casa in vzel sem si mizo, direktno ob bifeju, da slucajno ne izgubim prevec kalorij, medtem, ko jih hodim nabirati. Kaj reci? Tokyo si lazje opomore po napadu Godzille, kot si bodo oni po temu. Kasneje objavim povezavo za donacije v fond “Resimo smucarsko sezono 2017/2018 na Cerknem”.
Poln kot cezoceanka se odpravim. Takoj se zacnem vzpenjati. Ulice, nato gozdna cesta, ki se kasneje pridruzi oni asfaltirani. Se malo in ostanki mesta se dokoncno pretvorijo v podezelje.
Je kar polozno, a zelo dolgo in vmes opazim, da sem pozabil natankati vode za na pot. Na sreco najdem domacijo z mlecnimi izdelki, kjer mi prijazno napolnijo vse zaloge. Vsepovsod domaci sir in najraje bi vzel kilo ovcjega, a po izvenzemeljskem zajtrku v vampu, sedaj se z vodo, ni bilo vec prostora niti za trikotno Zdenko.
Odkotalim se dalje. Kurjave za pogon imam zdaj neskoncno, a tudi hriba ne zmanjka. Naposled popusti strmina, saj sem nagrajen z dolgim spustom. Od koder pa sledi nov vzpon na… Mrzli Vrh! Cakajte, cakajte, ne mi zdaj Mrzli Vrh! Tam tocno vem, da sem bil nekaj dni nazaj, po onem megavzponu po nehumanem terenu. Je to eno in isto? Jih je vec? Tako kot Cerken? Ki jih ni? Ne razumem vec nic. A tudi to, kamor sem namenjen, je Mrzli Vrh. Morda je samo zelo pogosto ime za kraj. Kot Cerkno. Ne. Ja. Jao.
Povzpnem se, nato v Ledine. Med spustom sem nagrajen s scenarijem, ki sem ga pricakoval ze dolgo, a, ko sedaj pomislim, ga zares tocno takega se nisem srecal. Spust po ozki gorski cesti, okoli ovce na zelenih pasnikih in pogled dalec v dolino. Ne zgleda nekaj, cesar na vsej Gorenjski ne bi mogel naleteti, a tocno tako, kot sem v glavi imel jaz, se je prikazalo sele sedaj. Ta scene je povsem naredila dan!
Kmalu v dolini zagledam tudi Idrijo. A tudi ti sta bili dve. To so ze tri, ce stejemo ono pri Baci. Dovolj mi je! Kaj ni dovolj edinstvenih imen, da moramo vse podvajati!? Vrti se mi v glavi. Tudi od divjega spusta, ki se je medtem zacel. Potka je polna kar grobega kamna in gre zelo strmo v dolino. Traja dolgo in diske ze ima, da bi zaceli spreminjati barvo, zato se enkrat ustavim. Se malo in sem dol. A to je sele Spodnja Idrija. Lepo mestece s slikovito cerkvijo na sredini. Cesta me vodi v Idrijo brez prislovov ali pridevnikov. Ono pravo. Ono znano. Haha.
Tu ne morem kaj, da se ne bi ustavil ob povezavi imena kraja s, hja, znano, edinstveno ustanovo. Ta je tako mocna in tako globoko zakoreninjena v podzavesti, da je ocitno ni kar tako lahko prerasti. Ker mi, medtem ko razmisljam, kar same od sebe skacejo na misel ne le naslovi, ampak mali komicni elaborati, ki jih bom zalepil ob kaksno sliko. Recimo “kot vse, cesar se lotim, sem vedel, da me bo tudi kolesarjenje naposled pripeljalo do tu” spremno besedilo slike ob table v mestu. Res tezko je odklopiti to povezavo. Jo prerasti, pa naj bo z zrelostjo ali cemerkoli. Verjetno je se najbolje se ne ukvarjati se in s tega delati tak velik tabu. Ce nekaj poznamo le po necemu, potem itak nimamo izbire. Ce pa bi se tu dlje ustavil, bi ze imel boljso sliko.
In tako pade kocka. Do jutri ostanem tu. Koca na Hleviski planini, do katere bi se se moral vzpeti danes, je se zaprta, meni bi pa sedlo malo vec pocitka. Vreme je idealno. Setam se cez glavni trg, malo se razgledam in ugotovim, da je Idrija res lep kraj. V informativni se pozanimam in najdeva namestitev, do katerega bi sicer lahko prisel z navigatorjem, ki tako in tako ze vec kot mesec v rokah drzi niti mojega zivljenja. A ker sem turist, se odlocim uporabiti papirnato karto, ki mi jo da prijazna usluzbenka TIC-a. Stirikrat se izgubim na dvajsetih metrih, kar mi da malo misliti o stopnji kibernetizacije, ki sem jo na tej poti ze dosegel. Nato pa, bolj na silo z izkljucevanjem, kot z orientacijo, vendarle najdem vijugasto cesto v hrib, ki me pripelje do Hostela. Hitro razpakiram in se enkrat v mesto. Par kil sadja in mleko. Pa ker je tam kuhinja se kila riza in pol kile kile tune. Danes pojedina! A spet? Hja. Dvojni kraji. Dvojna imena. Dvojna hrana. Nisem jaz zacel.