STKP dan 37: Cerkno – koča na Hleviški planini

Cerkno. Kako čudno. Bil sem že tu. Pogledam na mapo. Smučišče je le malo nad mano. Res čuden občutek je, ko smo na poti tako dolgo, da bi lahko do zdaj z drugimi sredstvi, z drugimi plani, večkrat zaokrozili svet, že s pedaliranjem le v eno smer pa bi lahko komot dosegli konec Evrope. Tako pa sem tu, le nekaj sto metrov daleč od tam, kjer sem bil teden nazaj. A vemo, da ni cilj, temveč pot. In poti je bilo vmes ogromno.

Preden grem, epohalni zajtrk. Tak gloriozen obed sem si privoščil le enkrat v Koseču, pred vzponom na Kuhinjo, kjer je bila sama sreca, da me je ameriski gost ogovoril in sem se tako moral ustaviti na petnajstih jajcih na oko, le na hlebcu in pol popečenega, namazanega kruha, le treh bovlah kosmičev in le dvajsetih ocvrtih palačinkicah. Poleg sadja in pijače.

Tokrat je bilo več časa in vzel sem si mizo, direktno ob bifeju, da slučajno ne izgubim preveč kalorij, medtem, ko jih hodim nabirati. Kaj reči? Tokyo si lažje opomore po napadu Godzille, kot si bodo oni po temu. Kasneje objavim povezavo za donacije v fond “Rešimo smučarsko sezono 2017/2018 na Cerknem”.

Nasvidenje spet, Cerkno, vseprisotno mesto! Zdaj pa da vidim, če ga srečam še enkrat med Izolo in Piranom.

Poln kot čezoceanka se odpravim. Takoj se začnem vzpenjati. Ulice, nato gozdna cesta, ki se kasneje pridruži oni asfaltirani. Še malo in ostanki mesta se dokončno pretvorijo v podeželje.

Asfalt vedno zelo pohitri vzpone. A preveč avtov vse pokvari. Na srečo se jih STKP ogiba, kolikor je možno.

Je kar položno, a zelo dolgo in vmes opazim, da sem pozabil natankati vode za na pot. Na srečo najdem domačijo z mlečnimi izdelki, kjer mi prijazno napolnijo vse zaloge. Vsepovsod domači sir in najraje bi vzel kilo ovčjega, a po izvenzemeljskem zajtrku v vampu, sedaj še z vodo, ni bilo več prostora niti za trikotno Zdenko.

Konec prave ceste in takoj se lažje diha, pa čeprav v klanec. Svobodo premikanja in varnost vzamem pred hitrostjo podlage katerikoli dan v tednu.

Odkotalim se dalje. Kurjave za pogon imam zdaj neskončno, a tudi hriba ne zmanjka. Naposled popusti strmina, saj sem nagrajen z dolgim spustom. Od koder pa sledi nov vzpon na… Mrzli Vrh! Čakajte, čakajte, ne mi zdaj Mrzli Vrh! Tam točno vem, da sem bil nekaj dni nazaj, po onem megavzponu po nehumanem terenu. Je to eno in isto? Jih je več? Tako kot Cerken? Ki jih ni? Ne razumem več nič. A tudi to, kamor sem namenjen, je Mrzli Vrh. Morda je samo zelo pogosto ime za kraj. Kot Cerkno. Ne. Ja. Jao.

Povzpnem se, nato v Ledine. Med spustom sem nagrajen s scenarijem, ki sem ga pričakoval že dolgo, a, ko sedaj pomislim, ga zares točno takega še nisem srečal. Spust po ozki gorski cesti, okoli ovce na zelenih pašnikih in pogled daleč v dolino. Ne zgleda nekaj, na kar na vsej Gorenjski ne bi mogel naleteti, a točno tako, kot sem v glavi imel jaz, se je prikazalo šele sedaj. Ta scena je povsem naredila dan!

Tako. Če bi mi rekli, naj narišem Alpe in bi znal, bi narisal to. No, še zasneženi vrhovi bi bili, a ti so imeli svojo šanso.

Kmalu v dolini zagledam tudi Idrijo. A tudi ti sta bili dve. To so že tri, če štejemo ono pri Bači. Dovolj mi je! Kaj ni dovolj edinstvenih imen, da moramo vse podvajati!? Vrti se mi v glavi. Tudi od divjega spusta, ki se je medtem začel. Potka je polna kar grobega kamna in gre zelo strmo v dolino. Traja dolgo in diske že ima, da bi začeli spreminjati barvo, zato se enkrat ustavim. Še malo in sem dol. A to je šele Spodnja Idrija. Lepo mestece s slikovito cerkvijo na sredini. Cesta me vodi v Idrijo brez prislovov ali pridevnikov. Ono pravo. Ono znano. Haha.

Mini Idrija. Zaman sem iskal ustanovo, kamor bi se lahko dal, zato so me poslali v veliko. Pravo. Cela norišnica.

Tu ne morem kaj, da se ne bi ustavil ob povezavi imena kraja s, hja, znano, edinstveno ustanovo. Ta je tako močna in tako globoko zakoreninjena v podzavesti, da je očitno ni kar tako lahko prerasti. Ker mi, medtem ko razmišljam, kar same od sebe skačejo na misel ne le naslovi, ampak mali komični elaborati, ki jih bom zalepil ob kakšno sliko. Recimo “kot vse, česar se lotim, sem vedel, da me bo tudi kolesarjenje naposled pripeljalo do tu” spremno besedilo slike ob table v mestu. Res težko je odklopiti to povezavo. Jo prerasti, pa naj bo z zrelostjo ali čemerkoli. Verjetno je sše najbolje ne ukvarjati se in s tega delati tak velik tabu. Če nekaj poznamo le po nečemu, potem itak nimamo izbire. Če pa bi se tu dlje ustavil, bi že imel boljšo sliko.

In tako pade kocka. Do jutri ostanem tu. Koča na Hleviški planini, do katere bi se še moral vzpeti danes, je še zaprta, meni bi pa sedlo malo več počitka. Vreme je idealno. Šetam se čez glavni trg, malo se razgledam in ugotovim, da je Idrija res lep kraj. V informativnem uradu se pozanimam in najdeva namestitev, do katere bi sicer lahko prišel z navigatorjem, ki tako in tako že več kot mesec v rokah drži niti mojega življenja. A ker sem turist, se odločim uporabiti papirnato karto, ki mi jo da prijazna uslužbenka TIC-a. Štirikrat se izgubim na dvajsetih metrih, kar mi da malo misliti o stopnji kibernetizacije, ki sem jo na tej poti že dosegel. Nato pa, bolj na silo, več z izključevanjem, kot z orientacijo, vendarle najdem vijugasto cesto v hrib, ki me pripelje do hostela. Hitro razpakiram in še enkrat v mesto. Par kil sadja in mleko. Pa ker je tam kuhinja še kila riža in pol kile tune. Danes pojedina! A spet? Hja. Dvojni kraji. Dvojna imena. Dvojna hrana. Nisem jaz začel.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *