Zanimivo, kako se, kljub temu, da je STKP enotna turnokolesarska pot, etape med seboj razlikujejo. Imamo tiste, ki imajo polovico tako strmih vzponov po tako slabem terenu, da je sestop praktično nujen in ki jim sledi spust po strmi, ozki in vijugasti planinski poti, ki je tudi nihče pri zdravi pameti me bo šel voziti s kolesom.

In so take, kot današjna, ki bi jo zares lahko vso prevozil s katerimkoli necestnim biciklom.

Prvi izmed dveh močnejsih vzponov danes je bil oni na Bohinjsko Sedlo. Šel sem izključno po asfaltu, kar je gotovo olajšalo delo in mi dalo še več časa, da opazujem okolico.

Razen dreves, so tu bili veliki daljnovodi, speljani ob cesti visoko v hrib. Nekaj je na teh, ki impresionira, hkrati pa pusti malo grenkobe. Elektrika se pač rabi povsod in brez vtičnic kraja več ne kličemo primeren za žilvjenje. Daljnovod, daleč v gore je zato velik in pohvalen projekt. A ko od blizu vidimo, kakšen ogromen del gozda je treba zravnati s tlemi, da se napelje kable in stebre, je tudi to kar… impresivno. Kot da bi se kovinska frnikula sedemdesetih metrov premera zakotalila po pobočju in razsula vse, na poti. Kar grozno. A tako je.

Enkrat na vrhu, se je cesta prevesila v uživantski spust z veliko hitrostjo, ki pa je trajal le kakšno tretjino razdalje do doline, preden sem skrenil na makadamsko pot v gozdu. Še več tistega, kar zgleda na frišno narejen daljnovod z vsem, kar pride zravem in bil sem skoraj na ravnem. Še vedno gozd in nenadoma vidim parkiran isti badass bager, ki sem ga že nekoč slikal. Tisti z gosenicami čez štiri od šestih koles. Ustavim se, potegnem fotoaparat in vidim, da sta zraven še en gospod in mlajši fant v vozilu. Izpovem svojo navdušenost nad strojem, on pripomni, da nič ne pomaga, če je voznik slab in humorno namigne na fanta, ki stopi z vozila. My kinda guys! Haha. Nato se pogovarjamo o moji poti in je res prijetno in zanimivo. Na koncu mi podarita še nekaj čokoladnih sladkarij in bombonov. Nimam pojma, če bom srečal civilizacijo na tej etapi, tako da rade volje vzamem in sem hvaležen!

No, kmalu pridem v dolino in dejansko med trgovine. Ok. Bohinjska bistrica najprej zgleda kot en sam lesnopredelovalni obrat.

Nato pa se po manjšem mestu razpre v očarljivo zeleno dolino, ki po lepoti nima nič za zavidati Logarski.

Res, krasno. Pravtako ima polno ravnih obdelovalnih površin in zelenja, vse pa je obdano z gorami.

Še malo naprej po namenskih kolesarkih stezah in kmalu pridem do križišča, kjer je nadaljevanje v desno, a začrtana pot hoče, da najprej skrenemo levo in se nato vrnemo. Grem in vpadem v nič manj kot Bohinj. Pred mano se z mosta odpre pogled na prelepo, prostrano jezero. Tudi kraj je zelo turističen in živ. Res me mika, da bi skočil in zaplaval. Bom drugic.

Nadaljujem skozi poseljeni del Bohinja, kjer je veliko apartmajev in nasploh zgleda zelo organiziran za turizem in začne se vzpon. Ta je makadmski, a tudi tokrat je naklon tak, da se da lepo pedalirati. Trajanje je kar dolgo, saj se moram povzpeti za več kot šeststo metrov. No, zelo lepo je in vmes lahko občudujem hribe, ki obkrožajo dolino.

Vseeno pa sem kar utrujen in na momente sestopim že samo zato, da se malo pretegnem ter razbremenim mišice. Tedaj me od zadaj dohiti kolesar in vrpaša, če je vse v redu. Lepa gesta, ki pa me hrati opomni, da peljem kolo ob boku tam, kjer ga nihče ne bi in bi vsak pedaliral. Zato pa verjetno tudi vprašanje. Verjetno imam kako počeno gumo ali drugo okvaro, če tam ne vozim kolesa! O jao, to me pripravi do tega, da skočim na kolo in se pridružim kolesarju na vožnji do gor. Vidi se, da nisem glih več v “formi”. Komaj grem in kljub temu, da oba pihava, jaz res grem čez prag, pred katerim se zdaj, na tem popotovanju, navadno ustavim in raje varčujem z energijo. Dobro me spije, a pogrešam vožnjo v dvoje, saj je res zabavno in pogovor zelo prijeten. Peljeva vse do koče, on pa gre naprej.

Tako se zaključi danasnja etapa. Nihče mrtev, nihče skoraj mrtev. Le prijetna vožnja po kolesu prijaznih poteh, s prijetnimi pogovori s kul ljudmi in res lepimi razgledi v Bohinjski Bistrici in Bohinju samem. Obiščem kočo, kjer me lastnika sprejmeta zelo prijazno. Gospa me nafila z velikonočnimi slaščicami, on pa je kot izkusen planinec zelo zainteresiran v mojo pot in vzameva si veliko časa, da razčleniva vse do zadnjih detajlov. Utrujen od vzpona, ki je bil ravno malo čez tempo, ki si ga ob tej izčrpanosti navadno privoščim, se zvrnem v posteljo. Lep dan.