STKP dan 34 in 35: dom na Lepeni – dom na planini Kuhinja – Most na Soči

Prav zabavni izzivi se dogajajo, ko srečam koga, ki me povpraša o tem, kaj delam, od kod sem prišel in podobno. Največkrat je, ko pridem kam na cilj nekje ob šestih popoldan. A lahko tudi prej in po.

Ne zgodi se vedno. Daleč od tega. A se dogaja. Ko skušam v nekaj besedah zdruzniti tisto, po čemer po moje vožnja po STKP zares izstopa med ostalimi kolesarskimi aktivnostmi, prvi pride na misel teren. Zahtevnost in naklon varirata tako zelo, da gresta od lepih, položnih kolesarskig prog za vso družino, kjer na svoje pride še kuža v prikolici, pa do kamnitih stopnišč v podzemlje, za največje norce po meri izdelanih v peklu. Zanimivo, neglede na to, koliko hitrih predstavitev sem že dal skozi in koliko sem že zverziran v tem, vedno, redno, se najde nekdo, ki sredi tudi najkrajšega, najbolj skoncentiranega orisa edinstvenosti STKP-ja, reče nekaj v stilu: “ah, tudi (vnesi osebo XYZ) je veliko kolesaril!”

Hey, novica! Tudi jaz sem pred tem veliko kolesaril, pa ni imelo veze s tem. A biti tak vztrajen s tem, da kar mi govorimo, je nekaj, kar ni navadno, je težka, občutljiva zadeva. In lotim se je ter skušam, s spoštljivostjo in dopuščanjem, da imajo v mislih ravno tistega šefa, ki s polnovzmetencem na ramenih gre na tritisočaka, nato pa navdzol driblja skalo po skalo*, malo objasniti razliko med vožnjo tega in tistim, čemer marsikdo kliče “veliko kolesariti”. A pogosto, še preden dokončam poved “gre se za teren, ki…”, še že vrne vzdih “res dobri kolesarji. Tudi od kraja X do Y v istem dnevu!”

*Če poguglate “MTB tabla” forum, je tam uporabnik “Depresija”, ki dejansko dela prav to in zraven ustvarja še hude slike in celo akcijske avtoportrete. Poklon.

Sprijaznim se, da nimam kaj. Mnogi pač zelo težko brzdajo željo po tem, da se spomnijo tudi nekoga s svoje strani, če ne kar sebe s preteklosti, ki je delal ravno neke zadeve, podobne onim, o katerih je govora in nato vse povezejo in izenačijo. Človeška narava je to. In potem se omeni veliko kilometrov, pa velike razdalje, pa se kmalu da številke skupaj s cestami in specialkami, pa smo. Vse, samo, da lahko povemo tisti zmagoslavni “Ja, vem; poznam!”

Tedaj ostanem brez moči. Ker, kako naj nekomu povem, da neglede na to, koliko je bil trdojederen tisti kolesar, zelo zelo verjetno ni nikoli delal ravno takih stvari, v katere me ta tura meče? Pa je lahko prevozil Kokoško v enem dnevu, pa vseeno nima direktno veze s tem. Je vsaj vozil. Ker jaz te dni skorajda nisem, haha.

Ampak gremo po vrsti. Ker nenazadnje morda tudi z vsemi temi kracami, slikami in posnetki, mnogim prek spleta nisem uspel posredovati, kako zares to zgleda. In niti ne bom. Zato, pa sem tu, da doživim. In proga je tu, da lahko vsi. Pa naj ostane tako. Pretirano vztrajati bi me začelo potiskati na stran neke ego megalomanije, kjer, kot da bi rad dokazal, da nihče ne more ali še ni prevozil nič, kar sem jaz itd. Mogoče se že zdaj marsikomu zdi tako. A zato naj se ustavi tu.

Začel sem iz Lepene. Vreme je bilo še neodločeno, a ker sem ob pogledu na skico v mislih venomer imel strukturo etape na Vršič – gladka, lagodna pot do vznožja, nato pa klasična zmes počasnega pedaliranja s kakšnimi deli, kjer je morda treba sestopiti, sem si za odriniti vzel čas.

Dobil sem. Ehm, ne ravno to. Začetek je bil res pomirjujoč. Peljal sem se vzdolž Soče. V glavnem makadam, občasno malo asfalta. Nič hudega. Nič slabega. Razen, da je nekajkrat začelo kapljati.

Pojdi tam, ja. Sigurno je vse suho in sploh ne dežuje.

Po nekje desetki se mi zazdi, kot da je nekdo za mano. Se za hip obrnem in rečem: “naaaah, ne more biti ob tem času” nato preverim še enkrat in res. Za mano meni zelo sorodno napravljen kolesar. Bicikel, do zadnje špranje ovešen s torbami in stvarmi, zavezanimi nanj.

Udari me s humorninim ledolomilecem “nice helmet”, ker sva nosila enaki čeladi in takoj vesel pogovor. Fant s Finske je prišel oddelati alpsko tranzverzalo v dolžini 400 kilometrov. Zelo zanimivo. Kajpak, oprema vrže firbec čez streho. Kot prvo, šef nima nahrbtnika. Jaz sem na začetku tehtal o tem, da ga nimam a sem vendarle pristal na nekaj minimalnega, da lahko imam vodni meh. No, končal sem s sedemdesetlitrsko krsto, haha.

Ostalo je lepo razporejeno po okvirju. Prostora ima v trikotniku občutno več, ker je fatbike trdak, pa še lepo je ovesil spodnji del vilic. Sicer je tisto neamortizirano in podvrženo velikim šokom, a prave stvari lahko gredo tudi tam. Flaša z vodo spredaj, a navpično. Zelo zanimivo. Bolj minimalistično od mene. No, vse je, a gotovo funkcionalno in imeti hrbet, ki diha, je neprecenljivo.

Še je bilo veliko tega za reči, a dež naju kmalu razdvoji. On se ustavi na kosilu, a jaz že v polnem vodoodpornem stanju rečem, da imam še dolgo pot in moram nadaljevati. Zanimivo in gotovo inspiracija za cilj in pa opremljenost kakšne prihodnje odprave. A to je daleč. Kakor je tudi moj cilj. Četudi obseg tega, koliko, še niti blizu nisem razumel.

Tako sem prišel na petnajsti kilometer od štiridesetih, ko so se zadeve popestrile. Nekaj časa je orenk padalo in prav zabavno je bilo gledati poraščen hrib le nekaj kilometrov stran, kako ga obsijuje sonce.

Nad nami dež, pred nami, sonce. Kot zasledovanje mavrice. Ne bomo prišli do zaklada.

April, ki postavi deževen oblak točno na nas, haha. Vozim po ravnini in padavine prenehajo. “To, etapa je takorekoč pod streho”, sem si mislil. Spočit sem bil še kar in do zdaj sem vozil v glavnem po lepi podlagi. V mislih se mi je še vedno vrtel idealni potek od včeraj. Gladko od Mojstrane do Kranjske Gore, muke in finte za na vrh, tudi, ker je Vršič big boss, nato pa noge s pedal in naredili sta se dve etapi, jaz pa varno na cilju v dolini, kjer je lahko prenočiti.

Grafa tokratne in sledeče kar sovpadata z onima prejšnjega dne. To bo šlo! Začnem se že kar poigravati z idejo, da bi prišel do vrha, šel še “malo” naprej in se spustil na konec naslednje. Tedaj pa teren postane slabši. Kot en kolovoz, poln nerodnih kamnov, preko katerih bicikel ne gre lepo, če ne glih po ravnem, ali pa raje navzdol. Že po ravnem je bilo neprijetno, a čim je šlo navzgor, kar se je dogajalo vsakih nekaj deset metrov, je obdržati ravnotežje zahtevalo več napora, kot pa iti naprej.

Tako pot sem po zažetni ravnini gledal večino časa. Ravno dovolj ovir, da je držati ravnotežje še bolj zahtevno od pedaliranja. Sestop.

Tako sem napredoval izredno počasi. Soča je bila vedno ob strani, četudi povečini skrita za drevesi.

Najbližje Soči danes!

Tempo je bil za nikamor in to se je vleklo tam, petnajst kilometrov. Vmes še večkrat dež. Ko se je zguncan teren končno začel umikati malo bolj urejenemu makadamu, ki je v Magozdu postal celo asfalt, je bila ura že štiri. Dve vasi naprej in v Drežnici z mape razberem, da sem se slabih deset od cilja, pravi vzpon na vrh pa mora sploh še začeti. Kličem ciljno kočo na Kuhinji in izpade, da danes gredo in se ne da prenočiti. Ura skoraj pet in iz visokoletečih idej, da najprej končam to in nato še isti dan naslednjo vsaj do nekje dol, proti Tolminu, sem pristal na to, da se kar ustavim in jutri končam ter Nadaljujem še eno.

Ta malo mehkužna odločitev me je kar še nekaj časa grizla, saj se mi je zdelo, kot da sem tečni del končno prebrodil in da se je prava pot ravno začela, jaz pa da sem obupal. No, nisem niti še slutil, kako prav je bilo, da danes nisem šel dalje.

Prespim v zadnji vasi pred vzponom, najem se tako zvečer, kot zjutraj. Štartam poln energije. Vreme ne obeta, a a se ne sekiram, ker danes imam le ostanek, ostankec včerajsnjega dne in potem, kar sem že zaključil, da je sledeča spust-v-dolino etapa.

Začnem in teren je takoj pregrob in prestrm za karkoli, tako da mi ne preostane, kot sestopiti in porivati.

Pot na Kuhinjo se je začela slabše kot karkoli do zdaj. S časom je šla še na veliko slabše.

“Naj bo. Naj si da duška”, si rečem, “saj bo kmalu mimo, tako ali drugače”. Z glavo sem že pri naslednji.

A tega ni konec. Pot, vse ožja, vse strmejša. Pa ni makadam. Manj kamnov je. V glavnem zemlja, ki je zaradi padavin bila na meji pogrezajočega se blata. A kar je kamnitega sploh bilo, je dobro oviralo napredovanje. Tu pa tam sem sedel in odvozil dvajset metrov za lepo videti ter takoj skočil dol.

Nato pa dež. Vse nepremočljio gor in pretvori se v sneg. Ja, kar frišno je bilo. Veter močan in vse nosi skoraj vodoravno. Pa šele začel sem. Vseeno napredujem in ko se povzpnem za kake sto metrov, sivo nebo nad mano izgine. Je pa lepo vidno snezni oblak pod mano!

Ko se sploh več ne zmeniš za sneg, ki ti nenadoma začne naletavati vodoravno v obraz pomeni, da imaš s potjo velike preglavice.

A proga ne popušča. Še slabša je. Kmalu še razriti kanali. Navadno eden, sredinski. Strmina pa narašča in nenadoma odkrijem, da ni le tečno. Prav naporno postaja.

Sopem, piham, pa na začetku sem. In to nečesa, kar bi “komot naredil včeraj, če bi le imel več časa”.

“To to, po tem bo siguno vse bolj položno.”
Zadnje besede.

Pridem do opazovalnice na drevesu in jase, ki jo prečkam. “Končno” rečem, “to mora biti začetek bolj voznih zadev”. Ja? Niti še zavedam se ne in kolo porivam po tanki potki po strmem griču. Vse višje in vse višje. Še zadnjič vidim, kar po barvi mislim, da je daleč spodaj Soča ter zamrmram: “in ti mi boš krvava tekla”. Nisem se motil.

Razrite potke so postale še strmejše, kanali rovi in začel sem se ustavljati za vsak korak ter med nabiranjem sape tiščal obe zavori, da me s kolesom ni odneslo nazaj dol. Bilo je brutalno.

Tako. Krat sto.

Nekje na višini se pojavi kamnita struktura s križem. Pogledam in se nasmejem, da kdorkoli je tam pokopan, je vsaj prišel višje, kot bom danes jaz. Res je naporno.

Kjer si upajo orli. In norci.

V trenutki se spomnim kako sem tedaj na Kum povsem falil in šel po planinski poti, nato pa vendarle šel nazaj, ker sem sklepal, sa na kaj takšnega me ne bi poslali. No, če bi poprej že okusil to etapo in to strmino, bi jaz do Kuma dejansko šel po tistem. Ker to, kar zdaj delam, je še hujše. Ne le hujše. Najhujše, kar sem kdaj delal, da je prišlo le s terena in ne z nekega drugega dejavnika. Spomnim se še vsega napornega ritja po neprijaznih kolovozih včeraj, da sem sploh prišel do tu in kocka pade. To, to je najzahtevnejša posamezna etapa do zdaj.

Ja, to je pot. Še dobra pot

Ves gotov zberem moči in se povzpnem na, kar odkrijem, je italijanska vojna kapela. Vidim veliko hribov  daleč na dnu doline, s katere sem začel plezati. Res sem visoko. In res sem prekleto vesel, da sem gor. Še niti konec ni. Veliko zadovoljstvo, pa sem naredil danes ravno šestino včerajsnje trase. To samo priča o skupni zaguljenosti vsega.

Za mano najbolj neizprosen vzpon celotne ture do sedaj, ko odmislim posebne okoliščine ostalih. Ni snega. Ni medvedov. Ni propelerjev. Le orenk hrib, kjer kolo nima kaj iskati.

Naprej pašniki in prvič se srečam s polno vrati, ki jih moram kar naprej odpirati in za seboj zapirati. Gozdno pobocje z globeljo na desni. Peljem, a ostra bodeča žica na strani me kvečjemu še bolj vznemiri, ker nisem siguren, ali bi mi ob padcu sploh pomagala, ali pa bi glih zagotovila, da če prezivim kotaljenje po hribu, počasi izkrvavim narezan.

Ozka, drseca pobočna potka, “varovana” z rjasto bodečo žico? Juhu, končno danes nekaj, kar se da lepo voziti!

Kmalu še ferrata! Prva jeklenica na kolesarski poti. Kje drugje, kot v tej nori etapi! Še to mine in zapustim zaprto območje z živalmi na paši.

Malo stvari uspe bolje opomniti, da danes kolesa ne vozimo, kot ta ferrata sredi zadnjega dela!

Pred menoj se odpre pogled na frišno pobeljene vrhove. Le še lahek spust in sem pri koči na planini Kuhinja. Kakšna bitka!

Peklenska Kuhinja.
Le za močan želodec!

Ni pa časa za sentimentalnost! Koča je zaprta in nima nič zame, ta vzpon pa je iz trivialnega zaključka včerajšnje etape postal epizoda zase, ki je terjala vso dopoldne. Ko vse to združim in pomislim na težaven teren, ki me je spremljal že pol dneva včeraj, le da bi se razvil v gladiatorstvo danes, sem kar prepričan, da vzpon na Kuhinjo med vsem, kar sem na poti srecal do sedaj, res pobere kolač v kategoriji čiste tezavnosti.

Fraza “ne hodi v Kuhinjo, če ne preneseš vročine”, tudi tu sploh ni neumestna. Kuhinja, haha. Dobra roba!

Odrinem naprej in upam, da se ta nova etapa ni vzela po prejšnji. A zakaj se ne bi? Saj se vendarle tikata! Po nekaj asfaltnih spustih prevozim vas in imam za splezati nazaj na nekje 1300. Nekaj se vozim in gre, a potem vrnitev kolegov. Grob, prejšnji podoben teren, ki kmalu zavije v gozd in vrne se ozka, s kamni posejana steza. Navzgor. Zelo lepa za videti. A toliko tudi neizprosna.

Na takih zadevah se celo še da kaj zavrteti. A le, če ne vemo, kam bi z energijo in naslednji dan nimamo ravno velikih planov.

Malce peljem, a v glavnem porivam kolo. Čez dele ga moram tudi nesti in enkrat se med sestopom z neke korenine z vsem v roki še fino zvrnem in pristanem na riti. Kar močan udarec, a nič hujšega. Zabavno, da nisem niti malo razburjen od težavnosti. Tu se vidi, kaj dela utečenost. Osvajnje Kuhinje je namreč spet povsem zamaknilo prag mojega občutka za težavnost prog tukaj. Ta bi še do vceraj bila teror marsikje, zdaj pa je le še zahtevna. S smehom, brez mentalnega pritiska peljem klado po stezicah, po zahtevosti na trenutke le odtenek manj hudeih od onih malo prej.

Eden lepših prehodov na poti. Toliko lep, kolikor neroden.

Dolgih sedem kilometrov. Trajajo, in iz podobnih razlogov. Smejem se tudi, ker sem si, tako, kot za trivialnost one prej, drznil tudi to le na osnovi grafa povezati z ono, ki je sledila Vršiču. Kot le spustaški podaljsek predhodnice. Seveda, tudi tu daleč od resnice. Porivam kolo po gozdu, lovim ravnovesje na koreninah, padam na rit. Švicam. Uživam. Posebno, ko naporen del mine.

Dosežem Mrzli Vrh na vsaj čukcu dvesto in odpre se planota, ki jo obdajajo zasneženi vrhovi. Prelepo.

Malo ironicno, je mrzli vrh edini brez snega. Ali pa ravno zato. Ko si tako mrzel, ga ne rabiš.
(•_•)
( •_•)>⌐■-■
( ■_■)

Ne dosti drugače, kot na Kuhinji, a z razliko, da sem zdaj nagrajen z dolgim, divjim spustom med prelepimi pogledi. Ki pa si jih lahko privoščimo vse manj, saj naklon in teren nista kar tako. Začne se med travniki, pašniki in je sprva le uživancija, nato pa zahteva vse več in več pozornosti, da ne udarimo ob kak preveč štrleč kamen. Tla so groba, kamni kar veliki in venomer je treba oprezati za linijo, ki ne bo predstavljala nevarnost plaščem ali obročem. Ali pa kar nam v celoti. S tem, kar zmorem sedaj, naj bo zaradi teže, zaščite in pa splošnih sposobnosti, je ta spust bil ravno na meji, da sem še užival. Malo več in komaj bi čakal, da mine. Tako pa sem imel nasmeh na obrazu vse do dna. In trajalo je, saj sem izgubil kar osemsto višincev. To je verjetno bil do sedaj se najvešji sestop take zahtvnosti. Zakon!

Večkot pet kilometrov takega in hujšega spusta. Na STKP pripravljenost in želja po bolj živi vožnji navzdol pogosto ustvari vso razliko med nagrado in dodatno kaznijo.

A kolikor sem že užival, toliko močnejsa čustva so me prevzela, ko sem v vasi z neko kar posebno cerkvico, prvič po dolgem času spet okusil trdna, ravna tla pod kolesi. Ozke asfaltne stezice so z naselja peljale v malo širšo gozdno stezo, na pol asfaltno in na pol dobro steptano zemljo. Karkol je bilo, ljubil sem vsako sekundo.

Po vsem danes je to bilo, kot voziti se po parketu.™

Bil sem še kakih petnajst od cilja, a povratek v civilizacijo se je zgodil. Tako močni prehodi. Tako močni kontrasti. Če bi do zdaj bil obseden z udobjem, bi se na teh dveh etapah križal in zjokal. Gotovo pa nista za vse. Sta morda prvi izmed vseh etap, le pogojno priporočljivi. A če imamo radi izziv in se hočemo preizkusiti v nekaj nestandardnih podsetih kolesarskih sposobnosti, kot so porivanje v breg in hitro sestopanje, tu najdemo kruha za pod zobe. Za nagrado pa lep, dolg in spektalularen spust. A če radi gonimo v klanec, a smo za spuste bolj na strani avtorice citata “Meni je najlepše po ravnem. Če bi se dalo, bi se vozila po parketu!”, ja, potem, bi se verjetno našlo kaj bolj primenega.

Pridem do Tolmina in po vsem slabem vremenu se mi zdi, kot da sem končno zares na Primorskem. Saj smo relativno na primorskem že dolgo (vnesi zlobno foro o primorcu dve uri stran od morja), a prvič se počutim, da pa so temperature in vreme občutno lepši in manj gorski. Celo sonce me pričaka, ko sem čisto nehal računati nanj!

Sonce osvetli hrib pred mano ob osmih zvecer? Znamenje!

Sklenem se ustaviti, saj sem v tamkajšnji trgovini nagledal še par rokavic, ki jih potrebujem za naslednje dni močnega vetra in nizkih temperatur.

Obiščem hostel. Vodja je bivši tekmovalec v cross country kolesarjenju in takoj smo v igri. Ne le to, zravem gospod, ki tudi  nekaj ve o tem, veliko o hribih in je povrhu preživel v Piranu dober del obstoja. Veliko stvari. A zakaj bi to bilo vse?

Pred zaprtjem izropam samopostrežbo in v skupnih prostorih hostela priredim gostijo. Pol kile tune in fižola, kila in pol sadja, jogurti, avokado in nekaj vafljev. To vse traja in medtem srečam starejši par, ki potuje po Sloveniji. Gospa pride mimo in glih bežno spregovoriva po Nemško, a potem s sobe, ki je ravno zraven mesta moje pojedine izskoči gospod.

Pozdravi po slovensko. Pa vidim, da ni od tu. Izpade, da nima nič slovanskih korenin. Je pa Belgijec, ki je nekoč delal na konzulatu v Beogradu. A vseeno, tisto ni bilo srbohrvaško. Trudil se po je prav po naše. Sicer potem preklopiva na angleščino. Izpade, da je fasciniran nad Slovenijo. No, fasciniran je verjetno nad marsikatero državo, a o Sloveniji ve tako zelo veliko. Govoriva o tem, kje sem bil in o kulturni dediščini obiskanih krajev. On ve ogromno. Točno, kje je vsak od leposlovnih, arhitekturnih, kakršnihkoli šefov rojen. Vse je obiskal. Veliko več kot jaz. V smislu, da jaz sem Slovenec. A on je kot častilec te kulture, ki se je naučil vse, a zaradi jezikovne pregrade ne more okusiti vsega zares. Ko omeniva Sočo in neizogibno s tem Gregorčiča, jaz pa ustrelim glih klasične štiri začetne verze, ki sem jih izmaličene uporabil ob oni sliki v prispevku, in mu rečem, da meni močnejsi del pride proti koncu ob napovedi/prerokbi vojne, mu ob tem, da dejansko nekaj poznam in sem celo pripravljen spregovoriti, zažarijo oči.

Izda mi, kako zelo bi si želel razumeti to pesem in nasploh več literature, a da se zaveda, da angleški prevodi nikoli ne bodo dosegli učinka izvirnika. Potrdim, da res ne in takoj omenim moč meni ljubega “tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla”, ki se v surovem prevodu mora izgubiti. Navdušen prosi, če si lahko vzamem kaj casa.

“Seveda, v veslje mi bo. Pa te tri kile hrane se itak ne bodo pojedle same” odvrnem in že je nazaj s prenosnikom, kjer ima prevode vseh ikoničnih del slovenskih velikanov in si ustvarja zapiske. Odpre del o sinji reki in pomagam mu razumeti stare izraze s povezavo na skupen slovanski koren besedi, ki ga utegne razumeti s srbohrvaščine, ki mu gre boljše. Navdušen je. Dotakneva se še Cankarja, njegovih del, kaj si mislim. Širokih ust izve za Skodelico Kave – črtico, tako kratko, da je za svet, zgleda, manjšega pomena. A ker dobro povzame lastnosti pisatelja in dela, se mi je zdela lahek pimer. Navdušen je, da izve nekaj, kar ni mogel raziskati. Pokajo arhaičnosti vse do Linharta. On navdušen nad vsebino in mnenji s prve roke izvirnega govorca jezika, jaz nad njegovo fascinacijo nad Slovenijo. Nad zanosom, s katerim vse preučuje. Nad srečo in bogastvom, ki mu jih predstavlja vsaka nova kapljica znanja, ki jo uspe izžeti iz nekoga, ki o tem ni, da zares ve dosti.

Ta svet ima že samo v izročilu preteklosti za vsakega od nas neskončno globine in lepot za odkriti. Samo vsaj malo začetnega firbca je treba. Kar pa sploh ni težko, ko se malo umaknemo iz nasičenega, povezanega vsakdana in smo v stiku z naravo toliko, kot ljudje, k so v tistem času ustvarjali. No, verjetno pomaga tudi malo manj lajkati posnetke psov in mačk, kadar ni kaj početi. Ja, bil sem tudi tam te dni. Temen kraj je. Nazaj na sonce!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *