STKP dan 34 in 35: dom na Lepeni – dom na planini Kuhinja – Most na Soci

Prav zabavni izzivi se dogajajo, ko srecam koga, ki me povprasa o tem, kaj delam, od kod sem prisel in podobno. Najveckrat je, ko pridem kam na cilj nekje ob sestih popoldan. A lahko tudi prej in po.

Ne zgodi se vedno. Dalec od tega. A se dogaja. Ko skusam v nekaj besedah zdruzniti tisto, po cemer po moje voznja po STKP zares izstopa med ostalimi kolesarskimi aktivnostmi, prvi pride na misel teren. Zahtevnost in naklon varirata tako zelo, da gresta od lepih, poloznih kolesarskig prog za vso druzino, kjer na svoje pride se kuza v prikolici, pa do kamnitih stopnisc v podzemlje, za najvecje norce po meri izdelanih v peklu. Zanimivo, neglede na to, koliko hitrih predstavitev sem ze dal skozi in koliko sem ze zverziran v tem, vedno, redno, se najde nekdo, ki sredi tudi najkrajsega, najbolj skoncentiranega orisa edinstvenosti STKP-ja, rece nekaj v stilu: “ah, tudi (vnesi osebo XYZ) je veliko kolesaril!”

Hey, novica! Tudi jaz sem pred tem veliko kolesaril, pa ni imelo veze s tem. A biti tak vztrajen s tem, da kar mi govorimo, je nekaj, kar ni navadno, je tezka, obcutljiva zadeva. In lotim se je ter skusam, s spostljivostjo in dopuscanjem, da imajo v mislih ravno tistega sefa, ki s polnovzmetencem na ramenih gre na tritisocaka, nato pa navdzol driblja skalo po skalo*, malo objasniti razliko med voznjo tega in tistim, cemer marsikdo klice “veliko kolesariti”. A pogosto, se preden dokoncam poved “gre se za teren, ki…”, Se ze vrne vzdih “res dobri kolesarji. Tudi od kraja X do Y v istem dnevu!”

*Ce poguglate “MTB tabla” forum, je tam uporabnik “Depresija”, ki dejansko dela prav to in zraven ustvarja se hude slike in celo akcijske avtoportrete. Poklon.

Sprijaznim se, da nimam kaj. Mnogi pac zelo tezko brzdajo zeljo po tem, da se spomnijo tudi nekoga s svoje strani, ce ne kar sebe s preteklosti, ki je delal ravno neke zadeve, podobne onim, o katerih je govora in nato vse povezejo in izenacijo. Cloveska narava je to. In potem se omeni veliko kilometrov, pa velike razdalje, pa se kmalu da stevilke skupaj s cestami in specialkami, pa smo. Vse, samo, da lahko povemo tisti zmagoslavni “Ja, vem; poznam!”

Tedaj ostanem brez moci. Ker, kako naj nekomu povem, da neglede na to, koliko je bil trdojederen tisti kolesar, zelo zelo verjetno ni nikoli delal ravno takih stvari, v katere me ta tura mece? Pa je lahko prevozil Kokosko v enem dnevu, pa vseeno nima direktno veze s tem. Je vsaj vozil. Ker jaz te dni skorajda nisem, haha.

Ampak gremo po vrsti. Ker nenazadnje morda tudi z vsemi temi kracami, slikami in posnetki, mnogim prek spleta nisem uspel posredovati, kako zares to zgleda. In niti ne bom. Zato, pa sem tu, da dozivim. In proga je tu, da lahko vsi. Pa naj ostane tako. Pretirano vztrajati bi me zacelo potiskati na stran neke ego megalomanije, kjer, kot da bi rad dokazal, da nihce ne more ali se ni prevozil nic, kar sem jaz itd. Mogoce se ze zdaj marsikomu zdi tako. A zato naj se ustavi tu.

Zacel sem iz Lepene. Vreme je bilo se neodloceno a ker sem ob pogled na skico v mislih venomer imel strukturo etape na Vrsic – gladka, lagodna pot do vznozja, nato pa klasicna zmes pocasnega pedaliranja s kaksnimi deli, kjer je morda treba sestopiti, sem si za odriniti vzel cas.

Dobil sem. Ehm, ne ravno to. Zacetek je bil res pomirjujoc. Peljal sem se vzdolz Soce. V glavnem makadam, obcasno malo asfalta. Nic hudega. Nic slabega. Razen, da je nekajkrat zacelo kapljati.

Pojdi tam, ja. Sigurno je vse suho in sploh ne dezuje.

Po nekje desetki se mi zazdi, kot da je nekdo za mano. Se za hip obrnem in recem: “naaaah, ne more biti ob tem casu” nato preverim se enkrat in res. Za mano meni zelo sorodno napravljen kolesar. Bicikel, do zadnje spranje ovesen s torbami in stvarmi, zavezanimi nanj.

Udari se s humorninim ledolomilecem “nice helmet”, ker sva nosila enaki celadi in takoj vesel pogovor. Fant s Finske je prisel oddelati alpsko tranzverzalo v dolzini 400 kilometrov. Zelo zanimivo. Kajpak, oprema vrze firbec cez streho. Kot prvo, sef nima nahrbtnika. Jaz sem na zacetku tehtal o tem, da ga nimam a sem vendarle pristal na nekaj minimalnega, da lahko imam vodni meh. No, koncal sem s sedemdesetlitrsko krsto, haha.

Ostalo je lepo razporejeno po okvirju. Prostora ima v trikotniku obcutno vec, ker je fatbike trdak, pa se lepo je ovesil spodnji del vilic. Sicer je tisto neamortizirano in podvrzeno velikim sokom, a prave stvari lahko gredo tudi tam. Flasa z vodo spredaj, a navpicno. Zelo zanimivo. Bolj minimalisticno od mene. No, vse je, a gotovo funkcionalno in imeti hrbet, ki diha, je neprecenljivo.

Se je bilo veliko tega za reci, a dez naju kmalu razdvoji. On se ustavi na kosilu, a jaz ze v polnem vodoodpornem stanju recem, da imam se dolgo pot in moram nadaljevati. Zanimivo in gotovo inspiracija za cilj in pa opremljenost kaksne prihodnje odprave. A to je dalec. Kakor je tudi moj cilj. Cetudi obseg tega, koliko, se niti blizu nisem razumel.

Tako sem prisel na petnajsti kilometer od stiridesetih, ko so se zadeve popestrile. Nekaj casa je orenk padalo in prav zabavno je bilo gledati porascen hrib le nekaj kilometrov stran, kako ga obsijuje sonce.

Nad nami dez, pred nami, sonce. Kot zasledovanje mavrice. Ne bomo prisli do zaklada.

April, ki postavi dezeven oblak tocno na nas, haha. Vozim po ravnini in dez preneha. “To, etapa je takorekoc pod streho”, sem si mislil. Spocit sem bil se kar in do zdaj sem vozil v glavnem po lepi podlagi. V mislih se mi je se vedno vrtel idealni potek od vceraj. Gladko od Mojstrane do Kranjske Gore, muke in finte za na vrh, tudi, ker je Vrsic big boss, nato pa noge s pedal in naredili sta se dve etapi, jaz pa varno na cilju v dolini, kjer je lahko prenociti.

Grafa tokratne in sledece kar sovpadata z onima prejsnjega dne. To bo slo! Zacnem se ze kar poigravati z idejo, da bi prisel do vrha, sel se “malo” naprej in se spustil na konec naslednje. Tedaj pa teren postane slabsi. Kot en kolovoz, poln nerodnih kamnov, preko katerih bicikel ne gre lepo, ce ne glih po ravnem, ali pa raje navzdol. Ze po ravnem je bilo neprijetno, a cim je slo navzgor, kar se je dogajalo vsakih nekaj deset metrov, je obdrzati ravnotezje zahtevalo vec napora, kot pa iti naprej.

Tako pot sem pp zacetni ravnini gledal vecino casa. Ravno dovolj ovir, da je drzati ravnotezje se bolj zahtevno od pedaliranja. Sestop.

Tako sem napredoval izredno pocasi. Soca je bila vedno ob strani, cetudi povecini skrita za drevesi.

Najblizje Soci danes!

Tempo je bil za nikamor in to se je vleklo tam, petnajst kilometrov. Vmes se veckrat dez. Ko se je zguncan teren koncno zacel umikati malo bolj urejenemu makadamu, ki je v Magozdu postal celo asfalt, je bila ura ze stiri. Dve vasi naprej in v Dreznici z mape razberem, da sem se slabih deset od cilja, pravi vzpon na vrh pa mora sploh se zaceti. Klicem ciljno koco na Kuhinji in izpade, da danes gredo in se ne da prenociti. Ura skoraj pet in iz visokoletecih idej, da najprej koncam to in nato se isti dan naslednjo vsaj do nekje dol, proti Tolminu, sem pristal na to, da se kar ustavim in jutri koncam ter Nadaljujem se eno.

Ta malo mehkuzna odlocitev me je kar se nekaj casa grizla, saj se mi je zdelo, kot da sem tecni del koncno prebrodil in da se je prava pot ravno zacela, jaz pa da sem obupal. No, nisem niti se slutil, kako prav je bilo, da danes nisem sel dalje.

Prespim v zadnji vasi pred vzponom, najem se tako zvecer, kot zjutraj. Startam poln energije. Vreme ne obeta, a a se ne sekiram, ker danes imam le ostanek, ostankec vcerajsnjega dne in potem, kar sem ze zakljucil, da je sledeca spust-v-dolino etapa.

Zacnem in teren je takoj pregrob in prestrm za karkoli, tako da mi ne preostane, kot sestopiti in porivati.

Pot na Kuhinjo se je zacela slabse kot karkoli do zdaj. S casom je sla se na veliko slabse.

“Naj bo. Naj si da duska”, si recem, “saj bo kmalu mimo, tako ali drugace”. Z glavo sem ze pri naslednji.

A tega ni konec. Pot, vse ozja, vse strmejsa. Pa ni makadam. Manj kamnov je. V glavnem zemlja, ki je zaradi padavin bila na meji pogrezajocega se blata. A kar je kamnitega sploh bilo, je dobro oviralo napredovanje. Tu pa tam sem sedel in odvozil dvajset metrov za lepo videti ter takoj skocil dol.

Nato pa dez. Vse nepremocljio gor in pretvori se v sneg. Ja, kar frisno je bilo. Veter mocan in vse nosi skoraj vodoravno. Pa sele zacel sem. Vseeno napredujem in ko se povzpnem za kake sto metrov, sivo nebo nad mano izgine. Je pa lepo vidno snezni oblak, haha!

Ko se sploh vec ne zmenis za sneg, ki ti nenadoma zacne aletavati vodoravno v obraz pomeni, da imas s potjo velike preglavice.

A proga ne popusca. Se slabsa je. Kmalu se razriti kanali. Navadno eden, sredinski. Strmina pa narasca in nenadoma odkrijem, da ni le tecno. Prav naporno postaja.

Sopem, piham, pa na zacetku sem. Necesa, kar bi “komot naredil vceraj, ce bi le imel vec casa”.

“To to, po tem bo siguno vse bolj polozno.”
Zadnje besede.

Pridem do opazovalnice na drevesu in jase, ki jo preckam. “Koncno” recem, “to mora biti zacetek bolj voznih zadev”. Ja? Niti se zavedam se ne in kolo porivam po tanki potki po strmem gricu. Vse visje in vse visje. Se zadnjic vidim, kar po barvi mislim, da je dalec spodaj Soca ter zamrmram: “in ti mi bos krvava tekla”. Nisem se motil.

Razrite potke so postale se strmejse, kanali rovi in zacel sem se ustavljati za vsak korak ter med nabiranjem sape tiscal obe zavori, da me s kolesom ni odneslo nazaj dol. Bilo je brutalno.

Tako. Krat sto.

Nekje na visini se pojavi kamnita struktura s krizem. Pogledam in se nasmejem, da kdorkoli je tam pokopan, ke vsaj prisel visje, kot bom danes jaz. Res je naporno.

Kjer si upajo orli. In norci.

V trenutki se spomnim kako sem tedaj na Kum povsem falil in sel po planinski poti nato pa vendarle sel nazaj, ker sem sklepal, sa na kaj taksnega me ne bi poslali. No, ce bi poprej ze okus to etapo in to strmino, bi jaz do Kuma dejansko sel po tistem. Ker to, kar zdaj delam, je se hujse. Ne hujse. Najhujse, kar sem kdaj delal, da je prislo le s terena in ne z nekega drugega dejavnika. Spomnim se se vsega napornega ritja po neprijaznih kolovozih vceraj, da sem sploh prisel do tu in kocka pade. To, to je najzahtevnejsa etapa do zdaj.

Ja, to je pot. Se dobra pot

Ves gotov zberem moci in se povzpnem na, kar odkrijem, je italijanska vojna kapela. Vidim veliko hribov  dalec na dnu doline, s katere sem zacel plezati. Res sem visoko. In res sem prekleto vesel, da sem gor. Se niti konec ni. Veliko zadovoljstvo, pa sem naredil danes ravno sestino vcerajsnje trase. To samo prica o skupni zaguljenosti vsega.

Za mano najbolj neizprosen vzpon celotne ture do sedaj, ko odmislim posebne okoliscine ostalih. Ni snega. Ni medvedov. Ni propelerjev. Le orenk hrib, kjer kolo nima kaj iskati.

Naprej pasniki in prvic se srecam s polno vrati, ki jih moram kar naprej odpirati in za seboj zapirati. Gozdno pobocje z globeljo na desni. Peljem, a ostra bodeca zica na strani me kvecjemu se bolj vznemiri, ker nisem siguren, ali bi mi ob padcu sploh pomagala, ali pa bi glih zagotovila, da ce prezivim kotaljenje po hribu, pocasi izkrvavim narezan.

Ozka, drseca pobocna potka, “varovana” z rjasto bodeco zico? Juhu, koncno danes nekaj, kar se da lepo voziti!

Kmalu se ferrata! Prva jeklenica na kolesarski poti. Kje drugje, kot v tej nori etapi! Se to mine in zapustim zaprto obmocje z zivalmi na pasi.

Malo stvar uspe bolje opomniti, da danes kolesa ne vozimo, kot ta ferrata sredi zadnjega dela!

Pred menoj se odpre pogled na frisno pobeljene vrhove. Le se lahek spust in sem pri koci na planini Kuhinja. Kaksna bitka!

Peklenska Kuhinja.
Le za mocan zelodec!

Ni pa casa za sentimentalnost! Koca je zaprta in nima nic zame, ta vzpon pa je iz trivialnega zakljucka vcerajsnje etape postal epizoda zase, ki je terjala vso dopoldne. Ko vse to zdruzim in pomislim na tezaven teren, ki me je spremljal ze pol dneva vceraj, le da bi se razvil v gladiatorstvo danes, sem kar preprican, da vzpon na Kuhinjo med vsem, kar sem na poti srecal do sedaj, res pobere kolac v kategoriji ciste tezavnosti.

Fraza “ne hodi v Kuhinjo, ce ne preneses vrocine”, tudi tu sploh ni neumestna. Kuhinja, haha. Dobra roba!

Odrinem naprej in upam, da se ta etapa ni vzela po prejsnji. A zakaj se ne bi? Saj se vendarle tikata! Po nekaj asfaltnih spustih prevozim vas in imam za splezati nazaj na nekje 1300. Nekaj se vozim in gre, a potem vrnitev kolegov. Podoben, grob teren prejsnji, ki kmalu zavije v gozd in vrne se ozka, s kamni posejana steza. Navzgor. Zelo lepa za videti. A toliko tudi neizprosna.

Na takih zadevah se celo se da kaj zavrteti. A le ce ne vemo, kam bi z energijo in naslednji dan nimamo ravno velilih planov.

Malce peljem, a v glavnem porivam kolo. Cez dele ga moram tudi nesti in enkrat se med sestopom z neke kornine z vsem v roki se fino zvrnem in pristanem a riti. Kar mocan udarec, a nic hujsega. Zabavno, da nisem niti malo razburjen od tezavnosti. Tu se vidi, kaj dela utecenost. Osvajnje Kuhinje je namrec povsem zamaknilo prag mojega obcutka za tezavnost prog tukaj. Ta bi se do vceraj bila teror marsikje, zdaj pa je le se zahtevna. S smehom, brez mentalnega pritiska peljem klado po stezicah, po zahtevosti na trenutke le odtenek manj hude od onih malo prej.

Eden lepsih prehodov na poti. Toliko lep, kolikor neroden.

Dolgih sedem kilometrov. Trajajo, in iz podobnih razlogov. Smejem se tudi, ker sem si, tako, kot za trivialnost one prej, drznil tudi to le na osnovi grafa povezati z ono, ki je sledila Vrsicu. Kot le spustaski podaljsek predhodnice. Seveda, tudi tu dalec od resnice. Porivam kolo po gozdu, lovim ravnovesje na koreninah, padam na rit. Svicam. Uzivam. Posebno, ko naporen del mine.

Dosezem Mrzli Vrh na vsaj cukcu dvesto in odpre se planota, ki jo obdajajo zasnezeni vrhovi. Prelepo.

Malo ironicno je mrzli vrh edini brez snega. Ali pa ravno zato. Ko si tako mrzel, ga ne rabis.
(•_•)
( •_•)>⌐■-■
( ■_■)

Ne dosti drugace, kot na Kuhinji, a z razliko, da sem zdaj nagrajen z dolgim, divjim spustom med prelepimi pogledi. Ki pa si jih lahko privoscimo vse manj, saj sestop se zdalec ni kar tako. Zacne se med travniki, pasniki in je sprva le uzivancija, nato pa zahteva vse vec in vec pozornosti. Tla so groba, kamni kar veliki in venomer je treba oprezati za linijo, ki ne bo predstavljala nevarnost plascem. Ali pa kar nam v celoti. S tem, kar zmorem sedaj, naj bo zaradi teze, zascite in pa splosnih sposobnosti, je ta spust bil ravno na meji, da sem se uzival. Malo vec in komaj bi cakal, da mine. Tako pa sem imel nasmeh na obrazu vse do dna. In trajalo je, saj sem izgubil kar osemsto visincev. To je verjetno bil do sedaj se najvecji sestop take zahtvnosti. Zakon!

Vec kot pet kilometrov takega in hujsega spusta. Na STKP pripravljenost in zelja po bolj zivi voznji navzdol pogosto ustvari vso razliko med nagrado in dodatno kaznijo.

A kolikor sem ze uzival, toliko mocnejsa custva so me prevzela, ko sem v vasi z neko kar posebno cerkvico, prvic po dolgem casu spet okusil trdna, ravna tla pod kolesi. Ozke asfaltne stezice so z vasi peljale v malo sirso gozdno stezo, na pol asfaltno in na pol dobro steptano zemljo. Karkol je bilo, ljubil sem vsako sekundo.

Po vsem danes je to bilo, kot voziti se po parketu.™

Bil sem se kakih petnajst od cilja, a povratek v civilizacijo se je zgodil. Tako mocni prehodi. Tako mocni kontrasti. Ce bi do zdaj bil obseden z udobjem, bi se na teh dveh etapah krizal in zjokal. Gotovo pa nista za vse. Sta morda prvi izmed vseh etap, le pogojno priporocljivi. A ce imamo radi izziv in se hocemo preizkusiti v nekaj nestandardnih podsetih kolesarskih sposobnosti, kot so porivanje v breg in hitro sestopanje, tu najdemo kruha za pod zobe. Za nagrado pa lep, dolg in spektalularen spust. Ce smo, po drugi stran, draga avtorica citata “Meni je najlepse po ravnem. Ce bi se dalo, bi se vozila po parketu!” Ja, potem, bi se verjetno naslo kaj bolj primenega.

Pridem do Tolmina in po vsem slabem vremenu se mi zdi, kot da sem koncno zares na primorskem. Saj smo relativno na primorskem ze dolgo (vnesi zlobno foro o primorcu dve uri stran od morja), a pevic se pocutim, da pa so temperature in vreme obcutno lepsi in manj gorski. Celo sonce me pricaka, ko sem cisto nehal racunati nanj!

Sonce osvetli hrib pred mano ob osmih zvecer? Znamenje!

Sklenem se ustaviti, saj sem v tamkajsnji trgovini nagledal se par rokavic, ki jih potrebujem za naslednje dni mocnega vstra in nizkih temperatur.

Obiscem hostel. Vodja je bivsi tekmovalec v cross country kolesarjenju in takoj smo v igri. Ne le to, zravem gospod, ki tudi  nekaj ve o tem, veliko o hribih in je povrhu prezivel v Piranu dober del obstoja. Veliko stvari. A zakaj bi to bilo vse?

Pred zaprtjem izropam samopostrezbo in v skupnih prostorih hostela priredim gostijo. Pol kile tune in fizola, kila in pol sadja, jogurti, avokado in nekaj vafljev. To vse traja in medtem srecam starejsi par, ki potuje po Sloveniji. Gospa pride mimo in glih bezno spregovoriva po Nemsko, a potem s sobe, ki je ravno zraven mesta moje pojedine izskoci gospod.

Pozdravi po slovensko. Pa vidim, da ni od tu. Izpade, da nima nic slovanskih korenin. Je pa Belgijec, ki je nekoc delal na konzulatu v Beogradu. A vseeno, tisto ni bilo srbohrvasko. Trudil se po je prav po nase. Sicer potem preklopiva na anglescino. Izpade, da je fasciniran nad Slovenijo. No, fasciniran je verjetno nad marsikatero drzavo, a o Sloveniji ve tako zelo veliko. Govoriva o tem, kje sem bil in o kulturni dediscini obiskanih krajev. On ve ogromno. Tocno, kje je vsak od leposlovnih, arhitekturnih, kakrsnihkoli sefov rojen. Vse je obiskal. Veliko vec kot jaz. V smislu, da jaz sem Slovenec. A on je kot castilec te kulture, ki se je naucil vse, a zaradi jezikovne pregrade ne more okusiti vsega zares. Ko omeniva Soco in neizogibno s tem Gregorcica, jaz pa ustrelim glih klasicne stiri zacetne verze, ki sem jih izmalicene uporabil ob oni sliki v prispevku, in mu recem, da meni mocnejsi del pride proti koncu ob napovedi/prerokbi vojne, mu ob tem, da dejansko nekaj poznam in sem celo pripravljen spregovoriti, zazarijo oci.

Izda mi, kako zelo bi si zelel razumeti to pesem in nasploh vec literature, a da se zaveda, da angleski prevodi nikoli ne bodo dosegli ucinka izvirnika. Potrdim, da res ne in takoj omenim moc meni ljubega “tod sekla bridka bodo jekla in ti mi bos krvava tekla”, ki se v surovem prevodu mora izgubiti. Navdusen prosi, ce si lahko vzamem kaj casa.

“Seveda, v veslje mi bo. Pa te tri kile hrane se itak ne bodo pojedle same” odvrnem in ze je nazaj s prenosnikom, kjer ima prevode vseh ikonicnih del slovenskih velikanov in si ustvarja zapiske. Odpre del o sinji reki in pomagam mu razumeti stare izraze s povezavo na skupen slovanski koren besedi, ki ga utegne razumeti s srbohrvascine, ki mu gre boljse. Navdusen je. Dotakneva se se Cankarja, njegovih del, kaj si mislim. Sirokih ust izve za Skodelico Kave – crtico, tako kratko, da je za svet, zgleda, manjsega pomena. A ker dobro povzame lastnosti pisatelja in dela, se mi je zdela lahek pimer. Navdusen je, da izve nekaj, kar ni mogel raziskati. Pokajo arhaicnosti vse do Linharta. On navdusen nad vsebino in mnenji s prve roke izvirnega govorca jezika, jaz nad njegovo fascinacijo nad Slovenijo. Nad zanosom, s katerim vse preucuje. Nad sreco in bogastvom, ki mu jih predstavlja vsaka nova kapljica podrobnist, ki jo uspe izzeti iz nekoga, ki o tem ni, da zares ve dosti.

Ta svet ima ze samo v izrocilu preteklosti za vsakega od nas neskoncno globine in lepot za odkriti. Samo vsaj malo zacetnega firbca je treba. Kar pa sploh ni tezko, ko se malo umaknemo iz nasicenega, povezanega vsakdana in smo v stiku z naravo toliko, kot ljudje, k so v tistem casu ustvarjali. No, verjetno pomaga tudi malo manj lajkati posnetke psov in mack, kadar ni kaj poceti. Ja, bil sem tudi tam te dni. Temen kraj je. Nazaj na sonce!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *