STKP dan 36: Idrija ob Baci – Cerkno

Smesno je, ko se sale o temu, kako turisti ne vedo niti, kam gredo, vrnejo nazaj kot bumerang. Ki tudi ne ve, kam gre, ampak se mi nakljucno znajde v obrazu.

Saj se ze salim nasvoj racun glede tega, a namenoma ne pogledati na zemljevid, ko nam kaj ni jasno in raje vrteti pedala naprej, pavideti, kaj in kako lahko proizvede zabavne rezultate.

Tako sem se odpravil iz Tolmina. Zadnjic sem spremljal veliko reko. Lepsa je bila v gorah. Nic ni vedno enako.

Ravnina. Zadnjic ob reki, ki zdaj ze leze trudno in pocasi.

Po ravnem sem prisel do Idrije ob Baci in tam je zacel megaklanec v miru kostanjevih drves. Bil je makadamski, a videlo se je, kot da so se ga pripravili asfaltirati, zato je bila podlaga kar tekoca in je slo hitro.

Kadar vzpon gre po vozni cesti, me redno preseneti, kako dalec je nenadoma dolina, iz katere sem zacel.

Po petsto visincih skoraj enega in istega gozda, se je koncno nekaj spremenilo in prisel sem do vasi Ponikve.

Ponikve. Prva in dobrodosla sprememba okolice danes.

Tam me je cakala cerkev, ki je nudila fantasticen razgled na veliko hribov okoli. Ne le to. Postavljena je bila tudi zelo lepa tabla s podnapisi, da sem vedel, v kaj strmin. Od Krna in spodaj Mrzlega Vrha iz par dni nazaj, pa vse do Porezna iz… Ehm, kaj? Porezna? Ta je bil sto dni nazaj! Kaj se dela tu? Mah, ne ukvarjam se. Gremo! Tako se po polzasti cesti spustim dol. Malo spremembe scenarija po tistem suhoparnem vzponu je prav sedlo.

Razgledna tocka s podnapisi! Nikoli dovolj teh!

Gledam smerokaze in med opasnimi imeni hribov je cisto na koncu neka mala tablica za Crvov Vrh. “Crvov!?”, Se nasmejem, “to pa je, hmm, malo manj impresivno.”

V nadaljevanju srecam hisko z napisom Smucarsi Skakalni klub Ponikve. Huhu, ce so klub, morajo nekje imeti… Hitro se obrnem, in res, tam je! Skakalnica! Bila je manjsa, a ni, da sem pricakoval Planico. Niti hotel je nisem. Naucil sem se, da ce na svoji zivljenjski poti srecamo skakalnico, tecemo takoj na vrh!

Velikanka na Ponikvah!

Redbull Ponikve 40, let’s go! Tek je trajal res malo. Je pa bil vsaj lepo strm in nekaj takega bi z veseljem imel pod hiso, da bi lahko kdaj celo “potreniral” za ogomno, pravo zadevo – Redbull 400, ki se v Planici odvije sredi septembra. Kanim jo obiskati tudi letos. Ta skrivni trening ni nujno, da me bo sam od sebe postavil v top eight. A v sestnajsterico pa ze skoraj sigurno. Oh yeah!

Sam na vrhu! Slepijo me bliskavice in zvok navijanja je oglusujoc.

Spet zabaven oddih. Ko se ravno izgubljam med makadami, se mi pogled ustavi na cudni vrteci se strukturi. Ne morem verjeti! Zgleda kot doma izdelana vetrna turbina! Nemudoma skrenem in stecem do tam, kjer srecam gospoda, ki se relaksira ob hisi. Izpade, da je on avtor in takoj mu izpovem navdusenje nad kontrapcijo. Pokaz, da jo je sestavil iz po visini na pol prerezanih plasticnih sodov, os pa je ona krozne zage za les. Z njo napaja vse zivo. Fantasticno!

Don’t laugh. It works.

Nad tem, da si ljudje sami, na cist nacin in brez stroskov priskrbimo energijo sem cisto navdusen. Moznosti je ogromno.

Nadaljujem v slikoviti vzpon. Vedel sem, da nek skriti sefovski hribcek bo na poti. Ampak kateri? Gledam table in zveneca imena odpadajo eno za drugim. Na koncu ostane le… Crvov Vrh!

Vzpon traja nekaj minutk zavite poti, a pazi to. Badass oddajnik! Klopi in stopnisce, ki vodi na teraso stavbe oddajnika s prelepim razgledom in tablami z informacijami!

Dobro odgirano gospod Crv, dobro odigrano.

Table povedo ime gora, najdem pa tudi zgodovino kraja, imena, od kod crv in podobno. Lahko ni zmagal v visini, a Crvov Vrh ima vse, s cemer se hvalijo veliki. In se vec. Zakon! Gore se vidijo res lepo. Tako kot Koritnica – mesto v dolini. Zelo lepo! Kdo je sef? Crv je sef!

Crvov Vrh nudi izjemen razgled na mnoge vrhove in Koritnico v dolini.

Razsvetljen nad odkritjem novega, pravega kralja zivali in vrhov, se odpravim proti eni zadnjih vasi danasnjega pohajkovanja po visinah. Prijeten spust in se vzpnem se na Bukovo. Kar utrujen sem ze bil in razveselil sem se, ko sem izvedel, da sledi le se Zakojca, po kateri naj bi bil spust v dolino. “Zakojca?” Sem pomilil, “to je vendarle vas znanega knjizevnika, ne bo to nek problem!” A stvar lezi visokooo! Kar nekaj casa sem plezal. Med potjo skozi naselje nisem nasel nobenih posebnih napisov o Bevku, a verjetno nekje tam stoji ohranjena rojstna hisa. Gremo. Zasluzen spust caka. A cesta se le se vzpenja. In vzpenja. Res sem ze utrujen. Hocem dol. Koncno. Uzivantski spust in drvim v Cerkno!

Koncno bolj kolesarska razlicica “telegrafske ceste” in po njej zasluzen spust v dolino.

A zdaj sem tu. Katero Cerkno? Ni koce zato pogledam malo na telefon in nic mi ni jasno, ker mi rezultati iskanj mecejo ven le namestitve v Cerknem s smucisci. “Tam sem ze bil. Deset dni nazaj. In vem, da ni to Cerkno! Jaz hocem to, tadrugo. V dolini, brez smucisc!”

Ustavim nekaj ljudi glede moznosti prenocitve in sele s prijetno punco v mestu, ko ona sama med razmisljanjem rece da so mnogi apartmaji le gor na smuciscih, mi kapne… Sok. “Torej je to isto Cerkno, v katerem sem ze bil! No, bil sem na hribu gor, ampak… Hja, isto!” Cisto sem iz sebe, oba pa se smejiva turboignoranci, ki me je napeljala v prepricanje, da sta pri nas dve Cerkni. In da je to eno drugo. Tedaj pride mimo se prvi kolega, ki sem ga srecal na poti v dolino in ko je vse razcisceno in reseno, je malo lazje. Smesno. In lazje. Super. Se malo iscem, a izpade, da ponudba zasebnih prenocisc ni pretirano pestra v tem obdobju in dobim vec kot en namig na Hotel. “Hotel? Tam pa res ne grem! Jaz nosim spalko in mrezo in vrvi in…” “Tiho!”, me prekine utrujeno telo. “Pojdi pogledat, pa v najslabsem primeru ne sprejmes!” Sklenim iti, ker je objekt direktno v centru, par korakov od mene. Pridem in glej ga zlomka. Za hotelsko sobo z vsem, luksuznim samopstreznim zajtrkom vred, hocejo manj, kot bi nekateri za preprostejso namestitev brez hrane? Noro. Prepustim se in izvem, da je do zaprtja eno uro na voljo se bazen. Seveda vkljucen v ceno. Sprva pomilim, da jaz sem se prisel kopati v znoju, ne pa turista zganjat. Potem pa… Humm, zakaj ne?

Saj se ne gre le za ekonomijo, temvec tudi za neka nacela. A slednje ni nujno le skromnost. Bolj preprostost. Ni koce? Ni nicesar? Zleknem se na tla. Med drevesa. Karkoli. Bolj kot preprostost namestitve, k preprostosti postopka. A tu je bil super udoben, super ugoden hotel in dalec najpreprostejasa zadeva. Kdo sem, da bi se temu upiral? Vzamem sobo in takoj v bazen. Med plavanjem prvic po dolgem casu opazujem telo. Ena sama rana ga je. Od odrgnin, pikov in plavic tezko najdem del, enakomerno pobarvan.

Preplavam nekaj dolzin keramicnega oceana, nato pa se zleknem, le z rokami, naslonjenimi na zaobljeni rob. Telo potopljeno, a lezi. Obraz edin tik nad vodo. Ob umetno nepremicni gladini, toliko drugacni od morja, ki sem ga vajen, opazujem, kako vsak moj vdih telo napolni z zrakom in ga potisne proti povrsini. Izdih in zacnem se potapljati. Prispodobe. Navadim se ritma. Zaprem oci. Pustim mislim, da si odpocijejo se one. Dolg in poln dan je za mano. Nenavaden zakljucek. Bi se morda, nekoc, lahko tudi tega navadil? Kdo ve.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *