STKP dan 36: Idrija ob Bači – Cerkno

Smešno je, ko se šale o temu, kako turisti ne vedo niti, kam gredo, vrnejo nazaj kot bumerang. Ki tudi ne ve, kam gre, ampak se mi naključno znajde v obrazu.

Saj se že šalim na svoj račun glede tega, a namenoma ne pogledati na zemljevid, ko nam kaj ni jasno in raje vrteti pedala naprej, pa videti, kaj in kako lahko proizvede zabavne rezultate.

Tako sem se odpravil iz Tolmina. Zadnjič sem spremljal veliko reko. Lepša je bila v gorah. Nič ni vedno enako.

Ravnina. Zadnjič ob reki, ki zdaj že leze trudno in počasi.

Po ravnem sem prišel do Idrije ob Bači in tam je začel megaklanec v miru kostanjevih drves. Bil je makadamski, a videlo se je, kot da so se ga pripravili asfaltirati, zato je bila podlaga kar tekoča in je šlo hitro.

Kadar vzpon gre po vozni cesti, me redno preseneti, kako daleč je nenadoma dolina, iz katere sem začel.

Po petsto višincih skoraj enega in istega gozda, se je končno nekaj spremenilo in prišel sem do vasi Ponikve.

Ponikve. Prva in dobrodošla sprememba okolice danes.

Tam me je čakala cerkev, ki je nudila fantastičen razgled na veliko hribov okoli. Ne le to. Postavljena je bila tudi zelo lepa tabla s podnapisi, da sem vedel, v kaj strmin. Od Krna in spodaj Mrzlega Vrha iz par dni nazaj, pa vse do Porezna iz… Ehm, kaj? Porezna? Ta je bil sto dni nazaj! Kaj še dela tu? Mah, ne ukvarjam se. Gremo! Tako se po polžasti cesti spustim dol. Malo spremembe scenarija po tistem suhoparnem vzponu je prav sedlo.

Razgledna točka s podnapisi! Nikoli dovolj teh!

Gledam smerokaze in med opasnimi imeni hribov je čisto na koncu neka mala tablica za Črvov Vrh. “Črvov!?”, se nasmejem, “to pa je, hmm, malo manj impresivno.”

V nadaljevanju srečam hiško z napisom Smučarsi Skakalni klub Ponikve. Huhu, če so klub, morajo nekje imeti… Hitro se obrnem, in res, tam je! Skakalnica! Bila je manjša, a ni, da sem pričakoval Planico. Niti hotel je nisem. Naučil sem se, da če na svoji življenjski poti srečamo smučarsko skakalnico, tečemo takoj na vrh!

Velikanka na Ponikvah!

Redbull Ponikve 40, let’s go! Tek je trajal res malo. Je pa bil vsaj lepo strm in nekaj takega bi z veseljem imel pod hišo, da bi lahko kdaj celo “potreniral” za ogomno, pravo zadevo – Redbull 400, ki se v Planici odvije sredi septembra. Kanim jo obiskati tudi letos. Ta skrivni trening ni nujno, da me bo sam od sebe postavil v top eight. A v šestnajsterico pa že skoraj sigurno. Oh yeah!

Sam na vrhu! Slepijo me bliskavice in zvok navijanja je oglušujoč.

Spet zabaven oddih. Ko se ravno izgubljam med makadami, se mi pogled ustavi na čudni vrteči se strukturi. Ne morem verjeti! Zgleda kot doma izdelana vetrna turbina! Nemudoma skrenem in stečem do tam, kjer srečam gospoda, ki se relaksira ob hiši. Izpade, da je on avtor in takoj mu izpovem navdušenje nad kontrapcijo. Pokaže, da jo je sestavil iz po višini na pol prerezanih plastičnih sodov, os pa je ona krožne žage za les. Z njo napaja vse živo. Fantasticno!

Don’t laugh. It works.

Nad tem, da si ljudje sami, na čist način in brez stroškov priskrbimo energijo sem čisto navdusen. Možnosti je ogromno.

Nadaljujem v slikoviti vzpon. Vedel sem, da nek skriti šefovski hribček bo na poti. Ampak kateri? Gledam table in zveneča imena odpadajo eno za drugim. Na koncu ostane le… Črvov Vrh!

Vzpon traja nekaj minutk zavite poti, a pazi to. Badass oddajnik! Klopi in stopnišče, ki vodi na teraso stavbe oddajnika s prelepim razgledom in tablami z informacijami!

Dobro odgirano gospod Črv, dobro odigrano.

Table povedo ime gora, najdem pa tudi zgodovino kraja, imena, od kod črv in podobno. Lahko ni zmagal v višini, a Črvov Vrh ima vse, s čemer se hvalijo veliki. In še več. Zakon! Gore se vidijo res lepo. Tako kot Koritnica – mesto v dolini. Zelo lepo! Kdo je šef? Črv je šef!

Črvov Vrh nudi izjemen razgled na mnoge vrhove in Koritnico v dolini.

Razsvetljen nad odkritjem novega, pravega kralja živali in vrhov, se odpravim proti eni zadnjih vasi današnjega pohajkovanja po višinah. Prijeten spust in se vzpnem še na Bukovo. Kar utrujen sem že bil in razveselil sem se, ko sem izvedel, da sledi le še Zakojca, po kateri naj bi bil spust v dolino. “Zakojca?” Sem pomilil, “to je vendarle vas znanega književnika, ne bo to nek problem!” A stvar leži visokooo! Kar nekaj časa sem plezal. Med potjo skozi naselje nisem našel nobenih posebnih napisov o Bevku, a verjetno nekje tam stoji ohranjena rojstna hiša. Gremo. Zaslužen spust čaka. A cesta se le še vzpenja. In vzpenja. Res sem že utrujen. Hočem dol. Končno. Uživantski spust in drvim v Cerkno!

Končno bolj kolesarska različica “telegrafske ceste” in po njej zaslužen spust v dolino.

A zdaj sem tu. Katero Cerkno? Ni koče zato pogledam malo na telefon in nič mi ni jasno, ker mi rezultati iskanj mečejo ven le namestitve v Cerknem s smučišči. “Tam sem že bil. Deset dni nazaj. In vem, da ni to Cerkno! Jaz hočem to, tadrugo. V dolini, brez smučišč!”

Ustavim nekaj ljudi glede možnosti prenočitve in šele s prijetno punco v mestu, ko ona sama med razmišljanjem reče da so mnogi apartmaji le gor na smučiščih, mi kapne… Šok. “Torej je to isto Cerkno, v katerem sem že bil! No, bil sem na hribu gor, ampak… Hja, isto!” Čisto sem iz sebe, oba pa se smejiva turboignoranci, ki me je napeljala v prepričanje, da sta pri nas dve Cerkni. In da je to eno drugo. Tedaj pride mimo še prvi kolega, ki sem ga srečal na poti v dolino in ko je vse razčiščeno in rešeno, je malo lažje. Smešno. In lažje. Super. Še malo iščem, a izpade, da ponudba zasebnih prenočišč ni pretirano pestra v tem obdobju in dobim več kot en namig na Hotel. “Hotel? Tam pa res ne grem! Jaz nosim spalko in mrežo in vrvi in…” “Tiho!”, me prekine utrujeno telo. “Pojdi pogledat, pa v najslabšem primeru ne sprejmeš!” Sklenem iti, ker je objekt direktno v centru, par korakov od mene. Pridem in glej ga zlomka. Za hotelsko sobo z vsem, luksuznim samopstrežnim zajtrkom vred, hočejo manj, kot bi nekateri za preprostejšo namestitev brez hrane? Noro. Prepustim se in izvem, da je do zaprtja eno uro na voljo še bazen. Seveda vključen v ceno. Sprva pomilim, da jaz sem se prišel kopati v znoju, ne pa turista zganjat. Potem pa… Humm, zakaj ne?

Saj se ne gre le za ekonomijo, temveč tudi za neka načela. A slednje ni nujno le skromnost. Bolj preprostost. Ni koče? Ni ničesar? Zleknem se na tla. Med drevesa. Karkoli. Bolj kot preprostost namestitve, k preprostosti postopka. A tu je bil super udoben, super ugoden hotel in daleč najpreprostejša zadeva. Kdo sem, da bi se temu upiral? Vzamem sobo in takoj v bazen. Med plavanjem prvič po dolgem času opazujem telo. Ena sama brazgotina ga je. Od odrgnin, pikov in plavic težko najdem del, enakomerno pobarvan.

Preplavam nekaj dolžin keramičnega oceana, nato pa se zleknem, le z rokami, naslonjenimi na zaobljeni rob. Telo potopljeno, a leži. Obraz edin tik nad vodo. Ob umetno nepremični gladini, toliko drugačni od morja, ki sem ga vajen, opazujem, kako vsak moj vdih trup napolni z zrakom in ga potisne proti povrsini. Izdih in začnem se potapljati. Prispodobe. Navadim se ritma. Zaprem oči. Pustim mislim, da si odpočijejo še one. Dolg in poln dan je za mano. Nenavaden zaključek. Bi se morda, nekoč, lahko navadil tudi tega, da naporen dan končam v sproščujočem bazenu? Kdo ve.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *