STKP dan 33: koča na Krmi – Vršič – dom na Lepeni

Vršič! Hrib slavnih granitnih serpentin, od nekdaj v mislih vseh kolesarjev in marsikje sopomenka za strmo, vijugasto cesto, ki se vleče in vleče.

Tu sem bil že cčisto predolgo nazaj, ko je familijo gor pripeljala oranžna stoenka. Kakšni časi! Dolgo, dolgo je tega. A letos se vrnem dvakrat. Ne le danes. Tudi na Goni Pony, malo ekscentrično dirko na vrh za belanco stare, dvajsetcolske Rogove klasike, čakam.

Firbec, da si malo predogledam progo in pa vedenje, da če gre petsto ljudi kmalu s ponijem gor, bom pa ja tudi jaz z moderno beštijo s prestavami danes, me je motiviralo in mi vlilo sigurnosti.

Zdaj verjetno vsi čakamo na “a tam, kamor hodim jaz, tam pony še ni stopil”. Ne bom rekel. Ampak bi lahko. A ne bom. A bi lahko.

Rano sem na poti. Vreme je prizanesljivo. Včeraj zameglena in deževna pokrajina me zdaj pozdravi pod zgodjimi sončnimi žarki.

Na hribu med Radovno in Mojstrano se pojavi sonce. Ivje povsod. Kot da bi se vrnila zima.

Majhen vzpon iz doline in že je pred mano Mojstrana. Lep kraj, poln ponosa na svoje gorskošportno izročilo. Če pomislimo, je že ime tako, pomenljivo. Kraj mojstrov. Kaj pričakovati od tekmovlcev od tu, kot da obvladajo svoj foh?

Mojstrana. Kraj folka, ki obvlada.

Pridem do krvavo nujne vode in odrinem dalje. Tu me razveseli dolga kolesarska pot, ki vzporedno cesti, a ravno dovolj ločeno, da zaužijemo nekaj miru in narave, pelje vse do Kranjske Gore. Lepa, urejena pot, je rahel, skoraj neopazen konstantni vzpon povsem skrila z udobnostjo.

Vreme vprašljivo, a narava in mir, speljana vse do Kranjske Gore.

Vmes še poklon Juretu Robiču ob spominski tabli na poti. Ko je bil aktiven nisem zares sledil, ampak ko zdaj berem, samo držim čeljust pred tem, da ne pade na tla. Wow, kak izjemen človek.

Rabil bi osem dni za STKP. S cestnim kolesom. Na ramenih. Medtem ko vozi otroški tricikel.

Kranjska Gora je bila polna turistov. Gneča vsepovsod. Privoščil sem si se nekaj za pod zob in se lotil dela. A ko sem že zagrizel v začetni klanec, nekaj kilometrov z naselja, preblisk. Temperature se naglo nižajo. Napovedana je ohladitev. Dežuje. Več ali manj sem zaščiten povsod, a par rokavic, ki jih imam, nikakor ne dohaja ostalega. Ene so tipične kolesarske, brez prstov, druge pa sicer polne, a pravtko lahka, mrežasta zadeva. In spomnim se, da sem v Kranjski Gori šel mimo odprtih športnih trgovin. Res bi rabil nekaj boljšega.

Legenda pravi, da če prides do tu in rečeš na glas “Union”, te kip zelo zelo grdo pogleda izpod čela.

Spustim se nazaj. Opazim, da je to kar lepa pot dol. Pridem v mesto. Nikjer nič. Velika noč. A prisegel bi, da je prej nekaj bilo. Vse, kar zdaj vidim, so turistične agencije, popleskane z napisi “šport”. Mhm. Vrnem se v breg in začne deževati. Juhej. Se enkrat v klanec, ko opazim, da se vozim po cesti, medtem, ko bi moral slab kilometer nazaj na mostu levo v bolj pohodniski del. Spet dol!

Saj vsi imamo radi Vršič, ampak tikrat po tem klancu v enem dnevu mi pa ni bilo treba iti.

Pustil sem, da me je zaneslo, ker je moja slika Vršiča bila le tiste asfaltne vijuge z granitom.

No, ta pot je bila lepa, z reko ob boku. Pogosto je bilo treba prečkati strugo in v predelih okoli teh je bilo kar težko vrteti.

Alternativna pot na Vršič je veliko lepša od ceste. Ni povsod idealno vozna, a te poglede in spremljati reko vzamem vedno pred driblanjem avtov.

Lep del. A prav, ko sem se že spraševal, ali bom danes sploh deležen tradicionalnih asfalta in kock, se je gozdna steza priključila cesti.

Tu me je takoj udarilo. Trume turistov se gnetejo na cestah. Z avti se tlačijo v vsak zelen kot, pri čemer pogosto zasedejo tretjino že tako ozke ceste. Ven vsi nališpani in zrihtani, kot da niso prišli v naravo. Sploh mi ni jasno, kam hodijo. Kasneje odkrijem, da tudi mnogim njim ni, haha.

Tako se vzpenjam. Na začetku je še skrajno položno in rečem si, da če bo Goni Pony tak, bo to tekmovanje v šprintu. No, kilometer in postavljen sem na mesto. Po zaslugi dobre podlage nikjer ni pretežko, a dolgi, strmi deli se znajo vleči.

Prvi izkockan ovinek, ki sem ga srečal. Klasični videz je pravi, a strmina še pride.

Na travniku konšno tabla z opisom Prisanka; hriba, ki nas s svojo impozantno prisotnostjo v ozadju spremlja že od vznožja, a je sedaj pred nami v polnem sijaju. Okno v steni je zelo zanimivo. Razmišljam, kako bi bilo biti gor. Ajdovskega Dekleta, zanimive kamnite formacije, niti razločim ne.

Vseeno, zelo lepo. Potegnem ven fotoaparat. Stojalo. Vse montiram na tla in se pripravim na eno lepo sliko. Pride avto. Se ustavi. Ven ena klapa finih severnih sosedov srednjih let, nekaj starejših. Tudi oni s fotoaparati. Na tleh vidijo mojo kamero, usmerjeno v goro in še omenijo jo. No, stopijo prednjo in začno slikati. Nehajo slikati. Stojijo. Se pogovarjajo. Stojijo. Jaz težko verjem. Vidijo pripravljen fotoaparat. Stojim tam in se čudim človestvu. Pa točno vedo, da sem imel namen slikati. Še rekli so. Bil sem tam. Prostora je itak za vse, a lahko bi vprasali. Tudi, če se jim je mudilo. Ne, točno pred kamero. In potem na izi. Jaz malo nakazem, da bi… Saj veste, morda stisnil to sliko, ki sem se jo namenil posneti, preden se se sploh pripeljali… Vidijo me in nič. Še enkrat potegnejo ven fotoaparate. A jaz sem sit. Stopim na najvišji grič na tisti travnik spredaj, se zravnam in se potrudim najti mesto, kjer bom vsem v objektivu, če ga ne usmerijo direkt v nebo. Pa da zdaj vidimo. Minuta in odpeljali so se. Verjetno so vso pot do gor razpravljali o predrznosti nekega kolesarja. Jao.

Prisank, le sekundo, preden je objektiv bil poln brezobzirnih riti. Je pa lep. Enkrat pa na vrh!

No, preden zaključim ta neposrečen postanek, mimo pride avto zahodnih sosedov. Odpre se okence in ven gospa v nativnem jeziku vprađa, kam pelje ta cesta naprej. Ko me opomnijo, da neglede na to, v kako temnem in hladnem gozdu igram briđkolo s polarnim medvedom, bo vedno nekdo, ki đe manj od mene ve, kje se nahaja, mi vrne nasmeh na obraz. Ravno, kar sem potreboval. Odgovorim kot najbolj pristen turistični vodnik in grem.

Spočit in nasončen zagrizem nazaj v klanec. Pedaliram in kar lep kos klanca mi hitro gre. Gledam table, kako skoraj vsak ovinek navajajo višino in kar lepo meljem. “S tem tempom bom vsak čas gor”, si mislim. Še malo hriba, a nekje po tisočtristoki, po nižjeležečem planinskem domu, pot skrene nazaj v gozd. Konec Goni Ponija za danes!

Steza je sprva krasna. Porasla z zelno travco in s cvetlicami na robu. Idila. Prav razveslim se, da me bo to spremljalo do vrha.

Pravljična steza, ki se odcepi od ceste na Vršič po zadnji koči. Kaj lahko spremeni tak čudovit zaključek poti?
Deset minut in sto višincev. Le tako malo je bilo treba, za me vnovič opomniti, da aprila v gorah najprej skočimo, nato pa rečemo “hop”.

A ni vse rajska potka na vrh gore le, ker… Ehm, ker zgleda natanko to. No, je. Dokler vreme to podpira. April je tu pokazal zobe. Nebo nenadoma prekrijejo črni oblaki. Vrh vseprisotnega Prisanka je zavit v sivino. Začne deževati. A tudi mrzlo je. In dež se kmalu pretvori v točo. Sicer mala zrnca, ampak pada pa tako intenzivno, da je kmalu po tleh vse belo. Kar pa ni bil problem. S tega ne bo trideset centimetrov tako kmalu. Bo pa tistih trideset, ki me je vse bolj pogosto čakalo po zavoju prav lepo ostalo tam. Res, ko sem v tistem napredoval in prišel do enega ovinka, kjer mi je kazalo, da moram obrniti za 180°, pa sem mislil, da je le močno zasneženo pobočje, a je bila v resnici pot, ki me je čakala, niso bile več lahke. GoreTex obutev je v globokem snegu začela popuščati, pa v roke me je vse bolj zeblo. Nenadoma vidim nekaj, podobno bunkerju, ki visi nad pobočjem. Me mika, da bi se zatekel tam. A zdaj sem že, kakršen sem. Raje do vrha, pa videti.

Sončno vreme, suha potka, zelena trava in rožice? Pogled jasen, daleč naokoli? Le nekaj minut, nekaj višincev in pronto. Instant snežni pekel! Pretresti pred uporabo. Servirati hladno.

Dva kilometra. Sneg globok in skoraj vsepovsod. Srečam par tujih pohodnikov. Me pogledata, kot da sem z lune. Mi rečeta, da sneg je gor še globlji. Da zakaj raje nisem šel na cesto. Jim recem, da: “kjer jaz grem, tam ni cest”.

In res, zelo globoko je. Toliko snega še nisem srečal. Najhujše je, ker se pri taki količini ulovi med diske, ovije pesta in zavore ter povsem blokira tako sprednje, kot zadnj kolo. In kaj je edina stvar tezja, kot porivanje 35-kilskega kolesa v hrib po polmetrskem snegu med hojo po drseči podlagi? Točno. Porivanje istega bicikla z aktivirano ročno zavoro. Grozno je bilo. Napor je bil tako nerealen, da sem kričal. Kar na smeh mi je hodilo. Na srečo sem bil ze na zadnjih petsto metrih. V daljavi sem uzrl kočo. Še malo kruljenja in bil sem pri Poštarskem domu. Zaprtem. Za praznike. Ko je spodaj polno ljudi. Oh, perfekten dan!

Vrh je bil blizu. Zelenice so se pobelile le v nekaj minutah. A to je bilo lahko. Na dolgih ravninah že prej prisotnih debelih zaplat sem jokal kri. In stopnjevalo se je točno do koče.

Nimam kaj. Zatečem se pod streho in skujem plan B. Vse mokro s sebe. Nove nogavice. Čez pa najlon vreče, preden spet obujem mokre čevlje.

Nato se lotim rešiti problem rokavic. Improvizirano, a kaj naj. Nekje sem zasegel najlonske rokavice, ki se ji dobi zraven barve za lase. Če uspem te natakniti čez navadne rokavice, sem zmagal. Suh bom in ker voda ne bo direktno nad kozo, bom imel še zračno izolacijo. Ni šans. Poskusim jih dati vsaj na gole roke. Sploh ne gre. PA KAKŠEN JE TO SVET, KJER SI MOŠKI NE SMEJO BARVATI LAS!? Jezen v naglici trgam z rok ostanke preozkih rokavic in se spomnim, da imam še ene. Te so veliko bolj prožne. Kot nek lateks. Komaj grejo, a uspem si jih dati čez prste. Yee-ha!

Pred odhodom si še enkrat ogledam Prisank. Tokrat je lepši od kdajkoli. Nebo nad njim se je zjasnilo in čisto zraven mene je. Ajdovsko Dekle je tako blizu, da bi jo kar poljubil. Pa Okno. Pa vse! Zaželim, ne, sklenem, da enkrat grem tam gor. Splezati tam, pa skozi ono okno, zgleda noro.

Rad verjamem, da je ta dan ta pogled bil rezerviran le za bumbarje, ki so šli gor v takem, kot jaz. Prisank zgleda carski in prvi težkokategornik (je?), na katerega sem si zares zaželel iti.

 

Nagrada za vrh: kljukica. Suh: kljukica. Improvizirano vodoodporne rokavice: kljukica. Ajde, druga stran Vršiča, udari z vsem, kar imaš!

Izpade, da druga stran Vršiča ni prav močnejsa stran. Če rečem, da je bilo prvih dvajset metrov od koče, v novo smer, kjer je sneg bil ultra globok in mi je kolo z zablokiranimi gumami plesalo, tolklo z ostrimi pedali v meča ter se dvakrat skoraj prevrnilo name, težje kot celoten preostanek etape, ne pretiravam. Komedija. Pridem čez ta sneg. Druga stran. Potka suha. Začnem spust. Premočene bremze cvilijo. No, proti meni pride skupina turistov oblečena, kot da je oropala butik. Visoke pete, tanke žabe, kratke hlače, modne majčke, torbice. Z enim se ustavim in govorimo o poti, a drugi me gledajo, kot da sem prišel s Himalaje in jim ni nič jasno. Meni pa niti. Jim rečem, da na drugi strani ne bo tako krasno za okoli hodit. Eh, naj preverijo, haha. Po tistem je bilo vse samo še en spust. In ne le spust. Takoj je nehalo deževati, pot pa je vodila le po cesti.

Druga stran Vršiča, proti Trenti. Vse suho, snega niti za vzorec. Spust po asfaltu. Zakaj že sem jaz namaškaran, kot da se grem boriti proti jetiju?

Nekje po polovici hipnotičnih krivulj sem skrenil proti izviru Soče. Malo je bilo vzpenjanja in spet so se vrnile padavine, a ni bilo hudega. Lahko pa zato rečem, da sem videl, kje pride ma svet ta biser. Mmm, Soča je res kot ljudje. Lepša je kasneje kot takoj, ko se rodi.

Mnja, sm mislil, da bo rojstvo ene najlepših rek bolj špehtakularno. Se pa ta vsaj kmalu izkupi.

In lepa je. Po spustu v dolino Trente sem bil venomer ob reki. In dlje, kot sem prišel, globlja je bila in bolj zelenomodra.

Pot je bila res lahka. Vsa asfaltirana in v glavnem spuščajoča se. Nisem mogel verjeti, da obstaja tako lahka etapa. In kako priročno, da je bila na vrsti prav zdaj, ko sem ves gotov od vzpona na Vršič.

Četudi dežuje, se ustavim še na visečem mostu ali dveh, da občudujem smaragdno lepotico, zrecitiram Gregorčiča in se počasi spustim na dno današnje odprave. Huhu, pa sta dve v eni. Spet smo uskladili dneve in etape. Ne bom se branil.

Krasan si bister sin planin
Močan v prirodni si lepoti
Ko ti skel ran in ozeblin
Smeri do cilja nič ne zmoti
Saj je šlo nekako tako, rajt?

Vršič je bil res hud. Več snega kot kjerkoli sem bil. Ampak občutek po takem dnevu je sijajen. Koče spet ni, a po taki težki, a uspesni borbi si privoščim orenk prenočišče. Jem kot pujs, da se pripravim na naslednje dneve, ki naj bi meteorološko bili vse zahtevnejši.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *