STKP dan 32: koča na Uskovnici – koča na Krmi

“Kje pa piše, da je lepo vreme le tedaj, ko sije sonce? Ko je vse suho? Toplo? Jasno?Vreme je vreme in če smo del narave, moramo ceniti vse vreme!”

Tako sem poskušal z avtosugestijo, ko sem zjutraj s koče videl točno tri metre skozi sipo, nato vse sivina. Aja, obris drevesa je bil. In sivina.

Dobro jutro! Krasno jutro!
Kam gremo danes?

Razen na eni točki vzpona na nekaj čez poldrugega tisočaka, je drugo na grafu zgledalo bolj kot ne vožnja malo gor in malo dol.

A seveda ni vse v številkah. Tokrat je bil prav poseben, nov dejavnik v igri. Moje počutje. Nisem bil dobro. Sploh.

Od vceraj, ko sem se pridružil kolesarju v vožnji do koče, nekaj ni štimalo. Sicer je smešno, da se človek preforsira s tem, da v družbi prepelje enega bolj položnih klancev. In še v pogovoru sem mu rekel, da je dobro, da kdo pride tu pa tam mimo, da se ne polenim. A ni bila lenoba. Na tej poti sem se do sedaj srečal z nekaj mejami in moral bi si vsaj sam začeti verjeti, da če se šparam in sestopam, je to verjetno z boljšim razlogom, kot le, ker se mi ne da. Pa saj, pri sebi sem vedel, a prekleti ego je bil deloma tisti, ki me je včeraj pognal v duet, ne le zares želja po nevemkakšni performansi. Ni mi bilo prav, kako izpadem, ko tam porivam kolo v položen hrib. Zdaj pa imam.

Tako sem šel spat z nekim zbadanjem levo pod trebuhom in nad nogo. Kot nek mali pruhec. In zjutraj vstal z glavobolom, medtem ko bolečina ponoči ni minila.

To in res neprijetno vreme. Aja, posebno vreme. Gosta megla, visoka vlaga, mraz in dež. Prvič sem imel sto dobrih razlogov za se obrniti na drugo stran in prespati dan. Nikar! Kam bi prišel, če bi počival vsakokrat, ko se utrudim? Gotovo ne do konca vsega še letos. Akcija!

Tako se odpravim. In ni mi žal. Znašel sem se namreč v drugem svetu. Gorska pokrajina, zavita v meglo je čudna. Neprijazna. Pomalo strašna. Človek lahko gre v gore ali nasploh naravo trideset vikendov v letu, ampak če izbira le lepe dni, tega ne bo doživel.

Začelo se je bolj kot ne z vzpenjanjem in v trenutku sem bil utrujen. Telesno. Nisem se mogel naprezati. Stalno sem sestopal. Glava je bolela. Potem se je vrnil dež.

Kaj nam bo prinesel nov dan avanture?
Od tu ne vidimo niti, kaj nam prinese naslednji ovinek.

Šel sem počasi. Skoraj nikamor in zajahal kolo le za ravnine in redke spuste.

Zapelji sem notri! Lepo bo!

Tako sem prilezel do vasi, ki bi čez dan, siguren sem, zgledala prav lepo. A tu je bila kot iz grozljivke. Zapuščene hiše, zavite v meglo. Travnik, ki se v bliznji razdalji pomeša s sivino. Ne veš, ce si sredi ogromne vasi, ali je okoli le teh par hiš, ki si jih videl. Morda je kdo dejansko tam, onkraj megle. Nas gleda. Morda nič. Kar posebno.

Čuden teren. Čudna pokrajina. Bog ve, kaj še čudnega onkraj megle.

Nenadoma začutim asfalt pod kolesi in tudi para izgine. Civilizacija! Ja in ne. Prišel sem na Pokljuko!

Vlaga, dež, megla. Vsaj nekdo je kot doma… Aja, on je vedno doma.

Pozdravim prvega mimoidočega in nič. Naprej kot zombi. Kot da me ni. Kmalu po tablici avta, iz katerega je verjetno stopil vidim, da ni domačin. Aaaaa. Sicer ne srečam več ljudi, a prav smešno mi je, ko sredi pravljične, tipične vasi brez ene oznake, črte na cesti ali kakršnekoli civilizirane signalizaje, pogled razpara en prometni znak, ki pravi, da je prepovedano zaviti levo. Znak za prepoved zavijanja? Sredi vasi? Na dovozu do hiše? Kjer je vse ena potka, obdana z ograjo, kakršna krasi pašnike v alpah? Kdo se je tega spomnil?

Novi vrhunec krajinske umetnosti.

Grozno je. Slikam ta oko bodeči, neokusni zmazek z namenom, da dam objavi naslov “najslabše postavljeni znak na svetu”. “To kar mora peljati do kake vikendice. Verjetno od tistega, haha”, sem že malo zloben. Nato vidim še več avtov. Vsi enaki. In zavijem okoli vogala… še en grozen znak. In še en in še ducat njih. Cela vas je povsem iznakažena le s temi znaki prepovedi zavijanja, ki, če kaj razumem v prometu, pomenijo, da noben avto ne sme v to smer. Pač, navadno se dajo tam, da kdo ne zavije v napačno stran enosmerne ulice. Ampak, zgleda, da se je enemu zdelo to fino uporabiti za izraziti “stran z moje posesti”. In drugi so sledili. Noro. Grdo.

Peljem dalje in spet sem v divjini. Spet zapuščene vasi in sprašujem se že, ali je bolj strašno, ko je vse v megli in ni nikogar, ali pa, ko te nihče ne obrajta in ima vsak pred hišo prometni znak, ki pravi, naj se poberemo.

Ok. Tam je drevo.

Že kar utrujen pridem v gozd. Čutim, da se pripravlja vzpon dneva. In res. Tabla, ki me opozori, da je do Kleka, ki je visok ravno toliko, kot kaže graf, torej čuka petsto, nekje pet kilometrov. Zraven še kraj z medvedom v imenu. Malo se že nasmejem fiksaciji z medvedi tudi tam, kjer jih sploh ni.

Klanec se fino zaostri. Megla se zgosti. Prvi del ceste, prekrit z globokim snegom. “Naj bo, bomo pa na kondicijo. Hitro itak ne morem, ker me vse boli”. To rečem, sestopim in naslednji ovinek me pričaka dobrodošlica v Triglavski Narodni Park. S front zvezdo ono, ki označuje, da je to OBMOČJE MEDVEDA. Uh oh. “Ne se pustiti, Josip! Bil si že tam, omenjali so medvede, ni jih bilo. Konec.”

O, če to ni moj dober kolega Medo!

Vse res. A zdaj sem utrujen. Mraz je. Dežuje vsakih petnajst minut. Nimam moči za pedalirati niti po ravnem. Pred mano je pet kilometrov vzpona. Megla je. In sneg.

Brez tega pak ne gre!

To, da sem bil fizično slabotnejši, kot kdajkoli, mi je takoj spremenilo pogled na vse. Tako sem porival kolo po tistih klancih. Poti vse ožje. Vse večkrat zasnežene. Čez rob par dreves in megla, skozi katero se lahko prikaže karkoli.

Ni bilo prijetno. In ne kratko.  Občasno vozil, a v glavnem potiskal kolo za mučnih pet kilometrov. Veliko delov je bilo čisto belih in plužiti skozi me je ubijalo. Venomer sem gledal v gozd. Dve sprednji vrsti dreves, nato pa zelena sivina, za katero ne vemo, kaj ždi.

Saj sem zadnjič govoril, da bi lahko bil brez nog, ali pa olimpijski rekorder, lačen medved bi oba pojedel z zanj skoraj enakim naporom. A vedeti, da tak, kot sem, ne morem ubežati niti lenivcu, hkrati pa ne morem pospešiti, da čimprej končam to situacijo, je bilo mučno.

Naposled se je vzpon prevesil v ravnino in nato spust. Čutil sem neznansko olajšanje.

Zvezda spusta, gotovo ta zapornica. Skoraj ta zapornica. Je pa prižla zelo blizu.

Dolg in neprestrm sestop me je pripeljal v Radovno. Izpadlo, je, da je koča zaprta. Bil sem premočen in utrujen. Dal bi karkoli, da stisnem gumb in se dan tam konča z mano, ki spim na toplem. Pokličem eno namestitev, kjer jim ostaja zadnji apartma, ki je prevelik, da bi mi ga smeli dati za sprejemljivo ceno. Res bi mi radi pomagali, ampak tudi senik ni glih tak, da bi jaz zmogel spati z vrečo gor. Verjetno prevelik tudi ta.

Cesta čez dolino. Še vedno mrko in ne preveč prijetno, a zame so bili karibi. Vidite palmi tam v vogalu? Tam bom napel mrežo!

Grem okoli in sklenem, da bom kar povprašal po domacijah z raznimi kolibami, če je kdorkoli, ki ima dva pokrita kvadratna metra za čez noč. Malo sem utrujen, glava dela, kakor dela in se odločim malo pozabavati z odgovori in pa onimi med vrsticami. Pridem do velikega proizvodnega obrata in mlad zaposlen mi reče, da bo šef, sicer sorodnik, tam šele zvečer. “Aha, on odloča? Normalno.” Čakam, kdo od štirih, ki tam stojimo, bo prvi rekel: “telefon?” Nerodna tišina.

Nihče ni. Jaz pa namenoma tudi ne. Še zadnjič opišem, da je meni dovolj karkoli s streho. Lahko hala, lahko štala, lahko garaža. Vse to troje je bilo točno v trikotniku okoli nas in odprto, ko smo govorili. Potrdim še zadnjič: “torej ni nič takega okoli, tu?”

“Ne”, je bil odgovor. Aha, ok, hvala vseeno za trud. Se nasmejim in grem. Čuj, naredi se, kar se lahko.

Potem so tu še privat hiše. In tu neham biti konkreten, ker ni fer zbadati ljudi, ki so se vseeno potrudili za nas. Oz, saj ne gre zares za zbadanje. Posmehovati se ljudem, ker nam niso ustregli, kakor smo hoteli, a so vsaj ponudili neko pomoč, je res nizko. Nihče nam ni nič dolzan, v končni fazi.

Je bolj razmišljanje o zanimivem sistemu prioritet, ko realna želja, da se nekomu pomaga, udari ob to, kar na momente zgleda trdo vkodirana direktiva, da smo na koncu dneva zadosti daleč stran od njih. Zanimivi, zanimivi paradoksi.

Ideja je bila tudi hostel v Mojstrani. A jaz, brus, ki ne ve, da jutri itak peljem čez zibljko mnogih znanih športnikov, nisem hotel daleč, od koder sem bil. Povrhu pa je spet začelo padati. Končam pod nadstreškom vhoda neke nedokončane hiše. Dve deski na tla, čez blazina, gor spalka, zmaga.

A toliko utrujen, toliko neučakan, morda že nerazsoden sem bil, ko sem iskal namestitev ali “namestitev”, da sem odklonil vodo, ki mi je bila ponujena, da bi čimprej šel. Ko sem enkrat pripravil kraljevsko jazbino, sem se zleknil in pozabil na vse. A zbudila me je; ja, vemo kaj. Žeja. Zaloge čisto prazne. Ura? Prepozna za po hišah skakati. A res sem rabil vodo. Je pa bilo tako lepo toplo, da nisem hotel ven. Bom že do jutri zdržal. Saj sem danes dovolj pil. Verjetno.

A kar sem pozabil je, da sem, pokrit s pelerino in neprepustnimi nadhlačami, ki so bili sama plastika, bil kot v savni in se zares močno, dodatno potil. Izgubil sem ogromno vode.

Tako sem se zbudil še enkrat ob dveh zjutraj. Vroče. Moral sem sleči polovico tega, kar sem prvotno imel na sebi. A potem se je vrnila žeja. Izsesal sem ostanke z meha. Kaplje z dna plastenke. Slabo mi je bilo. Prisegel bi, da prav od tega. A temperature so vmes še padle. Ven nisem hotel. Ob tej uri pa tudi ne nikogar zbujati. “Saj bo! Še štiri urce odspi, pa pojdi!” Te so se pretvorile v šest in vmes sem se zbudil trikrat. Ob petih dokončno zapim.

Čuden dan. Noro naporen, četudi ne po vzponu in razdalji. Scenarij povsem nov. Tako pokrajina, kot tudi oni, mojih zapletov. Veliko psiholigije na delu. Najprej sem se z glavo dodatno utrudil med premikanjem po zaslugi nove, zelo široke kombinacije preteklih skrbi in strahov. Nato pa sem, tudi s principa, sprejel par res slabih odločitev in se ne premaknil, ko bi se res moral.

Zdaj pa res vem. Ko naslednjič čutim, da mi manjka voda, kot mi je danes, zbudim cel svet takoj. Če še niste, si telefon nastavite tako, da vam kaj ne zaropota ponoči.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *