STKP dan 40: Stjenkova koča na Trstelju – koča na Kokoši

Trstelj. Hrib, za katerega sam, pa tudi mnogi drugi nismo še slišali. A koča je bila prizorišče enega bolj bogatih juter. Lastnik mi je odprl zgornje prostore za prespati. Ko sem vstal, je bila banda že spodaj in glasno nadaljevala sobotni večer, hkrati pa se pripravljala na kosilo opoldne. Veseljaki, da jim ni para. Čim sem se pojavil, nisem rekel keks in je zletela urca. In ljudi vedno več. Kompanjoni, familija, obiskovalci, do dvanajstih je bilo super živo. Ni bilo druge, moral sem ostati na kosilu. In seveda hotel, saj sem tisti kubik njokov spremljal od takrat, ko so bili še mlad, neolupljen krompir. Ne morejo se stvari delati na pol, zdaj, a?

Žurka in pol. Tako sem od koče odrinil ob rekordnih petih popoldan. Saj ni bilo prvič, da sem kje hotel ostati kar še dan, a, tu bi bilo lahko in naravno, kot spiti kozarec vode. Kot stankati porcijo njokov.

Odpravim se poln hrane, energije in zanosa. Na Kokoš! Ura je pozna, a goriva ne manjka in pritiskam na polno. Seveda zelo pomaga, da je dober del etape v ravnini ali spustu.

Tako se zaženem čez kraške vasice. Sprva pretežno po zelenju, ki je zgledalo labirint stezic in potk. Vsakih nekaj sto metrov stičišče štirih in več. Mnoge so bile ograjene s tistimi tipičnimi kamnitimi zidovi, kar je vožnji dalo povsem samosvoj občutek.

Peljal sem se čez nebroj vasic, vsaka z drugačnim stolpom v središču.

Kot tudi podlaga, ki je varirala od tiste travnate od včeraj, pa vse do take bolj špičasto kamnite. Z vrhuncem, ko sem dolgo peljal kar po kolikor toliko zglajenem kamnitem nasipu. Prej zid, zdaj cesta!

Ravna, zglajena pot iz samih kamnov. Kot da bi pozabili dati gor tračnice.

Nasploh je bilo vse mojstrsko sestavljeno in vasi sem preletaval skoraj v ravni črti.

Kot bob steza. Naklon je, ograja tudi. Mi samo tiščimo.

Si predstavljate zasledovalno sceno v zapretiravanem hongkonskem akcijskem filmu? Ko junaki v avtu drvijo skozi mesto? Z ulice v trgovski center, skozi izložbe, skozi drugo okno, čez pralnico, čez restavracijo, čez deset prostorov, ki niso cesta, a so ravno tako postavljeni, da vse poka in se razbija, a nihče ni poskodovan in avto vedno najde pot, na koncu pa priletitjo ven, nazaj na cesto, en s krožnikom nudlov na glavi in drug z medvedkom v roki? No, taka je bila vožnja. Vse je bilo speljano tako, da jaz smo divje vrtim in letim s scenarija v scenarij. Cesta je bila tam samo za povezati dve drugi divji poti.

Na koncu izpade, da ima Primorska ene od najboljše urejenih oznak. Razdalja in pa način, kako do krajev. Zakaj je kolesar na ikoni sestopil? Morda oznacuje STKP?

Naposled se akcija vrne v gozd. Manj spusta, več tudi ravnine in nekaj vzpona.

En dan… En dan grem na eno teh!

Sežana. Mesta so vedno priložnost za postanek in okrepčilo. A danes je bilo slednjih že dovolj. Samo ravno!

Sonce zahaja in vsi raje vozimo podnevi, zato dodatno pohodim plin in obdržim kar visok ritem. Jedel sem celo dopoldne, na kosilu in med potjo sem se ustavil še v pekarni. Sem kot tisti Duracell zajček, samo da v hrbtu, namesto ogromne baterije imam joto, njoke, štrudle, čokoladice in buhteljne.

Dan se poslavlja, jaz pa pedaliram kot črno rumen zajček na sončnem zahodu iz starega TV oglasa za baterije Duracell. Tim tum tum, klak!

No, scenarij je pravtako iz njihove reklame – ko drugi glodalski tekmeci odpovedo in junak gre daleč v sončni zahod. Tudi tu sonce zahaja. Ven z mesta me čaka ogromna, neskončna makadamska ravnina. Vzpenja se čisto rahlo in da se kar lepo zbrzeti gor.

Prisežem, da ta stvar gre naprej v neskončnost. Če ne bi skrenil za Kokoš in vozil ravno, bi v par urah verjetno prišel direkt v Piran.

Od tam pa zavoj v gozd. Special tour je na redu in po nekaj vrtenja po potkah se znajdem kar v Lipici. Človek bi mislil, da kadarkoli prides tam, ti bodo hostese na belih konjih prinesle koktelj. Tu… Ehm, tu ni bilo gli tako. Iz grma pristanem direktno pred hotel, ki ravno ne zgleda, kot da je še včeraj obratoval.

Prišel sem z veselo sliko iz otroštva. Odšel z vizijo, kako tu notri meljejo miniponije za ljubljanske horseburgerje.

Ok, nicč za videti. Stoosemdesetka in gasa nazaj. Po alternativni potki se vrnem na ogromen makadam, od tam pa počasi do ceste in nekega kazinoja. Mislil sem, da ne bom videl več ničesar, a nenadoma polno lučk. Nadaljujem in začne se pot na Kokoš. Le še tri kilometre in zpon ni hud, a vseeno se pozna, da je hrib. Pa temno kot v rogu je ze. Utrujem od vsega šprintanja nekajkrat sestopim, a kmalu sem na vrhu in pred kočo. Zaprta, a okoli nje krasen, obsezen nadstresek. V kotu na strani pa mi je upraviteljica pripravila še malo dodatnega zavetja s preprogami in nekaj stvarmi, ki so, viseč čez ograjo dodatno ščitile pred vetrom.

Luksuz, kot da bi bil Božič. Tako se simetrija z začetkom ture sklene. Drug in predzadnji dan sem spal v koči, odprti le zame, sedaj pa se, kot prvi dan na Slavniku zleknem na prostem spredaj.

Ravno prav akcije, ravno prav adrenalina in ravno pravsnji pocitek, da me lepo postavi v ciljno ravnino! Jutri do konca!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *