STKP dan 40: Stjenkova koca na Trstelju – koca na Kokosi

Trstelj. Hrib, za katerega sam, pa tudi mnogi drugi nismo se slisali. A koca je bila prizorisce enega bolj bogatih juter. Lastnik mi je odprl zgornje prostore za prespati. Ko sem vstal, je bila banda ze spodaj in glasno nadaljevala sobotni vecer, hkrati pa se pripravljala na kosilo opoldne. Veseljaki, da jim ni para. Cim sem se pojavil, nisem rekel keks in je zletela urca. In ljudi vedno vec. Kompanjoni, familija, obiskovalci, do dvanajstih je bilo super zivo. Ni bilo druge, moral sem ostati na kosilu. In seveda hotel, saj sem tisti kubik njokov spremljal od takrat, ko so bili se mlad, neolupljen krompir. Ne morejo se stvari delati na pol, zdaj, a?

Zurka in pol. Tako sem od koce startal ob rekordnih petih popoldan. Saj ni bilo prvic, da sem kje hotel ostati kar se dan, a, tu bi bilo lahko in naravno, kot spiti kozarec vode. Kot stankati porcijo njokov.

Odpravim se poln hrane, energije in zanosa. Na Kokos! Ura je pozna, a goriva ne manjka in pritiskam na polno. Seveda zelo pomaga, da je dober del etape v ravnini ali spustu.

Tako se zazenem cez kraske vasice. Sprva pretezno po zelenju, ki je zgledalo labirint stezic in potk. Vsakih nekaj sto metrov sticisce stirih in vec. Mnoge so bile ograjene s tistimi tipicnimi kamnitimi zidovi, kar je voznji dalo povsem samosvoj obcutek.

Peljal sem se cez nebroj vasic, vsaka z drugacnim stolpom v srediscu.

Kot tudi podlaga, ki je varirala od tiste travnate od vceraj, pa vse do take bolj spicasto kamnite. Z vrhuncem, ko sem dolgo peljal kar po kolikor toliko zglajenem kamnitem nasipu. Prej zid, zdaj cesta!

Ravna, zglajena pot iz samih kamnov. Kot da bi pozabili dati gor tracnice.

Nasploh je bilo vse mojstrsko sestavljeno in vasi sem preletaval skoraj v ravni crti.

Kot bob steza. Naklon je, ograja tudi. Mi samo tiscimo.

Si predstavljate zasledovalno sceno v zapretiravanem hongkonskem akcijskem filmu? Ko junaki v avtu drvijo skozi mesto? Z ulice v trgovski center, skozi izlozbe, skozi drugo okno cez pralnico, cez restavracijo, cez deset prostorov, ki niso cesta, a so ravno tako postavljeni, da vse poka in se razbija, a nihce ni poskodovan in avto vedno najde pot, na koncu pa priletitjo ven, nazaj na cesto, en s kroznikom paste na glavi in drug z medvedkom v roki? No, taka je bila voznja. Vse je bilo speljano tako, da jaz smo divje vrtim in letim s scenarija v scenarij. Cesta je bila tam samo za povezati dve drugi divji poti.

Na koncu izpade, da ima Primorska ene od najboljse urejenih oznak. Razdaljain pa nacin, kako do krajev. Zakaj je kolesar na ikoni sestopil? Morda oznacuje STKP?

Naposled se akcija vrne v gozd. Manj spusta, vec tudi ravnine in nekaj vzpona.

En dan… En dan grem na eno teh!

Sonce zahaja in vsi raje vozimo podnevi, zato dodatno pohodim plin in obdrzim kar visok ritem. Jedel sem celo dopoldne, na kosilu in med potjo sem se ustavil se v pekarni. Sem kot tisti Duracell zajcek, samo da v hrbtu, namesto ogromne baterije imam joto, njoke, strudle, cokoladice in buhteljne.

Sezana. Mesta so vedno priloznost za postanek in okrepcilo. A danes je bilo slednjih ze dovolj. Samo ravno!

No, scenarij je pravtako iz njihove reklame – ko drugi glodalski tekmeci odpovedo in junak gre dalec v soncni zahod. Tudi tu sonce zahaja. Ven z mesta me caka ogromna, neskoncna makadamska ravnina. Vzpenja se je cisto rahlo in da se kar lepo zbrzeti gor.

Prisezem, da ta stvar gre naprej v neskoncnost. Ce ne bi skrenil za Kokos in vozil ravno, bi v par urah verjetno prisel direkt v Piran.

Od tam pa zavoj v gozd. Special tour je na redu in po nekaj vrtenja po potkah se znajdem kar v Lipici. Clovek bi mislil, da kadarkoli prides tam, ti bodo hostese na belih konjih prinesle koktelj. Tu… Ehm, tu ni bilo gli tako. Iz grma pristanem direktno pred hotel, ki ravno ne zgleda, kot da je se vceraj obratoval.

Prisel sem z veselo sliko iz otrostva. Odsel z vizijo, kako tu notri meljejo miniponije za ljubljanske horseburgerje.

Ok, nic za videti. Stoosemdesetka in gasa nazaj. Po alternativni potki se vrnem na ogromen makadam, od tam pa pocasi do ceste in nekega kazinoja. Mislil sem, sa ne bom videl vec nicesar, a nenadoma polno luck. Nadaljujem in zacne se pot na Kokos. Le se tri kilometre in zpon ni hud, a vseeno se pozna, da je hrib. Pa temno kot v rogu je ze. Utrujem od vsega sprintanja nekajkrat sestopim, a kmalu sem na vrhu in pred koco. Zaprta, a okoli nje krasen, obsezen nadstresek. V kotu na strani pa mi je upraviteljica pripravila se malo dodatnega zavetja s preprogami in nekaj stvarmi, ki so, visec cez ograjo dodatno scitile pred vetrom.

Luksuz, kot da bi bil Bozic. Tako se simetrija z zacetkom ture sklene. Drug in predzadnji dan sem spal v koci, odprti le zame, sedaj pa se, kot prvi dan na Slavniku zleknem na prostem spredaj.

Dan se poslavlja, jaz papedaliram kot crno rumen zajcek na soncnem zahodu. Tim tum tum, klak!

Ravno prav akcije, ravno prav adrenalina in ravno pravsnji pocitek, da me lepo postavi v ciljno ravnino! Jutri do konca!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *