STKP dan 39: Iztokova koča pod Golaki – Stjenkova koča na Trstelju

Kaj sem že rekel včeraj glede manijakov, ki so me zvečer na cestah v Ajdovscini terorizirali z nekimi s spoilerji in reklamami ovešenimi Yugoti? Aja, nič. Da sem ugotovil, da so tu za neko prireditev, ne pa za me direktno zgaziti, čeprav je veliko bolj tako zgledalo. Ta prireditev ni bila le razstava spimpanih starih klasik. Danes sem na lasni koži občutil, da je bilo več.

Plan je zgledal preprost. Ker sem v Ajdovš’ni že, bom imel vsega skupaj kar kratko etapo, brez pretiranih vzponov ali razdalj. Zato sem si, kot že marsikdaj, privoščil štartati malo kasneje in zjutraj uredil še malo birokracije. “Kakšne?” porečete. Tiste, kot vedno. “Kaj je to?”

Te, tukaj. O postopku mojega poročanja nisem nikoli govoril. Delno zato, ker je stvar dovolj kompleksna, da bi, tako kot oprema, zahtevala en ločen sestavek. Delno zato, ker če bi enkrat odprl konzervo črvov o tem, koliko dejansko mi pobere časa na mobilnih napravah skupaj lepiti tak prispevek, ga opremiti s slikami, slednje s spremnim besedilom, zrezati in sestaviti video ter vse skupaj prezentirati, bi se lahko resno vprašali, koliko sploh spim vsako noč. Odgovor bi bil “ja”.

Zato sem sklenil, da ne bom zašel sem, ker potem bi lahko vsak, ampak vsak dan začel s tem, da nisem dovolj spal, ker sem do dveh zjutraj tipkal in ob petih vstal za obdelati posnetke. In potem bi med opisi vožnje lahko imel povod za govoriti o utrujenosti od nespanja in kadar se začne mračiti, jaz pa še vedno vozim po gozdu, ker sem moral do enih objavljati poročila za dva dni nazaj, namesto, da sem štartal ob pol devetih, ko sem pozajtrkoval.

Če bi začel s tem, bi lahko samo o tem pisal. In bilo bi brezveze. Tako, kot ko omenjam težo kolesa, lahko zgleda neko jamranje ves čas, a je pogosto le postavljanje v kontekst tega, da je tisti hrib bil zelo težek, ker sem moral vanj porivati hladilnik in ne štirinajstkilneža, ki ga odrasel moški lahko da na rame in nosi par kilometrov. Zahtevno je loviti ravnovesje med tem, da razlagam svoj scenarij tistim, ki prvič berejo to stran ravno zdaj in niso premleli vseh predhodnih trideset sestavkov, da bi poznali mojo situacijo z opremo, hkrati pa ne izpasti kot “uff, spet se pritozuje čez težo kolesa, kdaj bo nehal?!”

Zato sem se resno odločil, da ne bom razkril pravega razloga, zakaj se zares pogosto tako zelo pozno odpravljam na pot in zakaj gre s časom skoraj vsak dan na nož. Še v intervjuju tukaj – http://www.24ur.com/fit-24ur/josip.html, ki, ga sploh nisem omenil, pa je lepo izpadel in je bil plod zelo prijetnega sodelovanja z novinarko, sem še zadržal glede vseh ur, zlitih v to in vse vrgel na šalo o hrani. Ker je enostavno ločeno. Od mene kot človeka na avanturi. In mora biti.

Živeti za pot, živeti za trenutek z naravo, nato pa tretjino preživeti še v kibersvetu tistega, od česar se umikam, gotovo malo uniči iluzijo te grandiozne dogodivščine v divjini. A taka je realnost, ko sem sam v temu. Sem športnik in ekipa za njim. Zato sem rekel, da bom to zadržal zase. Do konca, če lahko. No, ni šlo, a spet, konec se bliža in čas je, da sem malo bolj odprt. Naj se razume, da to niti zdaj ni pritoževanje. Resničnost tega potovanja za vse, ki niso jaz, obstaja le preko te vsebine. Če je ne ustvarim, potovanje ostane moje, a gotovo ni to, kar sem si zastavil. Ko sem že v prvem tednu dojel zelo visoko ceno vsega, sem se moral odločiti. Ni bilo smoumevno, a odločil sem za to, da ga delim in tako je ostalo.

Torej, vstal ob sedmih, štartal ob sštirinajstih. Mesto je bilo še kar nabito polno prijateljev bencinskih hlapov. Vozim dalje. Po makadamu grem v podeželje in pod podvozom zapazim STKP markacijo z gonilko, ob kateri pa piše “Piran”!

Začelo se je odštevanje. V bistvu se brzdam od štarta, a računica je vsaj tiho vedno prisotna. Zdaj, ko počasi srečujem elemente doma, jo je nemogoče zadržati. Zid ve.

To, to je druga stvar, o kateri pa sem sklenil, da celo sam s sabo ne bom govoril. Koliko je do konca. Tu sem in živim zdaj. Jutri bo jutri. A spet, takorekoč že voham morje in štetje dnevov ter etap vse nujno vedno drži živo, četudi pritiskamo v ozadje. Dom se bliža!

Tako vozim po tem makadamu in si ogledujem gorovje na svoji levi. Kot da se bo zdaj zdaj iza ovinka pojavila tista špicasta glava z anteno enega od “mojih” hribov – Nanosa. To tudi kriči po domu. A nisem še tam. Zato ne prehitevam.

Nasvidenje, Vipavska Dolina. Drugič se ustavim dlje. Če bi vedel, da bom slepo objemal reko še lep cas, bi povedal kaj bolj primernega.

Me pa prehitevajo avti, in to tako, da zakadijo vse brez pardona. Kot da se jim grozno mudi, kamor sem namenjen. Meni je važno, da sem pustil tisto brnenje za sabo. Res je že najedalo. A bolj, kot napredujem, več ga je spet slišati. Tako se nekaj casa vozim ob reki in nenadoma je makadam zafilan s polritno parkiranimi vozili. Gneča grozna in to ravno na mostu, kjer sem moral skreniti desno, prečkati reko in nadaljevati navzgor, proti Štanjelu.

Gužva. In brnenje. To je dirka! Prebijem se do roba in povem, da bi rad mimo. Ljudje se mi pol v smehu, pol prijazno in pol, uhm, kar percepiram manj prijazno, odzovejo s tem, naj pozabim. Ne grem skozi. Tri polovice? Bravo. Sedi, pet za pozornost. Lahko si prijazen in neprijazen hkrati. No, najprej mi kar gledalci rečejo, da ne, ne grem čez. To mi ni dovolj. Ker mene pa res ne briga ta rally ali karkoli je. Malo me razjezi. Vprašam še pomembnega človeka v oranžnem z walkie talkiejem in nisba. Nič ne bo. Niti do tam, kjer so sicer parkirani avti ne smem. Nemočen in v sebi jezen nad vso industrijo zažganih gum se odpravim nazaj. Srečam kolesarja, ki se s familijo tudi odpravlja stran. Gospod je lokalec, ki se mi posveti in na mapi skujeva rezervni načrt, da vendarle pridem do cilja in ohranim dober del poti prave.

Ni pa to ravno majhen krog okoli. Da bi se izognil Planini, do koder baje še seže dirka, moram vse do Vipave, kjer bom prečkal istoimensko reko in nato dosegel Štanjel z druge strani.

Karma je, da sem moral se v Vipavo. Prijatelj me je ravno tam vabil na gostovanje, pa sem hotel ostati na poti. Če bi skrenil tedaj, bi se verjetno ognil vsemu oktanskemu živžavu.

Odpeljem se naprej po kolovozu in se držim čimbolj desno, ob reki. Na tej strani pregrada z dreves, onstran pa še vedno brnenje. Uff, sem že rekel, da ga ne prenesem? Vedno mi je bilo čudno, pa ne le meni, da kot tehničen človek, ali pa, recimo temu, strojnik po duši, ne maram glasnih motorjev. A saj jih imam rad. Le vse to noro navijanje obratov in maltretiranje stvari, ki so prvotno bile dizajnirane za trajati, nikakor ni moja ideja imeti rad avtomobile. Prevozna sredstva. Že že, da mi je štiritaktni motor jasen od prvih legotov in Wenklov od prvega paketka kart z avteki Piatnik, ampak to navdušenje nad pobarvano pločevino, smradom oglušujočo glasnostjo ter oblaki prahu ni del mojega sveta.

Tako se vozim in jezen nisem čisto pri stvari. Vem, da moram kar daleč, do Vipave, a venomer spremljam razmake med drevesi, če se za njimi morebiti skriva kak prehod čez reko, da bi skrajšal pot. Nekajkrat vidim celo kaj podobnega brvi, ampal vsakič odtehtam, da raje ne padem v vodo in sem potem moker. Trstelj ni ravno za vogalom.

Tako počasi pridem do Vipave, a ura je že pol šestih. Končno prečkam vse kar, se prečkati da in sem na cesti, ki se po malo vzpenja. Najprej čez nekaj manjših vasi, nato pa je se malo za stisniti v breg in dosežem Štanjel. Res edinstven videz, kot trdnjava. Enkrat grem skozi.

Štanjel ima nekaj odločno Piranskega. Nič ne gre lahko notri in nič ne gre lahko ven.

A ne danes, ker bo kmalu tema, jaz pa še nikjer. Hitro ven. Kar zanimivo je, kako se razmišljanje spreminja, glede na prevozno sredstvo. V avtu nam stric gugl ali katerikoli GPS na osnovi legalne omejitve hitrosti izračuna, kdaj bomo kje. Ko smo peš, pač vzamemo povprečje nekje pet na uro in tudi lahko dobimo ok približke. S kolesom pa je vse grozno relativno. Lahko dobimo ravnino ali rahel spust in smo tam takoj. Lahko gre navzgor in je kar je. A vsaj slednje se do neke mere da razbrati z mape in višincev. A teren. Ta pa določi čisto vse. Kontrast Krma-Vršič-Lepena in naslednje Lepena-Kuhinja-Tolmin pove vse. Podobne mape, morje razlike. Tako sem se navadil med vožnjo računati kar v maksimumih, ki navadno pomenijo, da hodim ves čas.

Ko imam dvajset kilometrov do cilja, si rečem, da v najslabšem primeru, čez štiri ure sem tam. Deset je stvar dveh ur, pet pa je praktično, kot da sem na cilju, pa četudi je najbolj zagamana pot. No, so ekstremi, ki to še razširijo, kot norišnice, kjer hodim dva na uro, a navadno dlje ne traja. Tako vozim in vidim, da kazalca kažeta skoraj sedem, jaz pa imam še petnsjst in več. Upam, da bo teren naklonjen.

In res, ne le naklonjen. Sanjski je bil. Mislil sem, da v štiridesetih etapah širom Slovenije človek vidi že vse možne podlage. Ne te. Ta je bila posebna. Veliko kamnov, a trava vmes je bila tako gosta, da je vse ublažila do te mere, da se je dalo lepo poganjati v zmeren hrib. In sonce, ki je zahajalo direktno pred mano, me je grelo, vso zelenje pa obarvalo v zlato oranžno. Prelepo je bilo. In premikal sem se! Čisto posebna podlaga, poseben čas, posebno vse. Dva dni pred koncem. Vedno je nekaj posebnega.

Sanjska steza ven s Štanjela. Po skoraj dvatisoč kilometrih še kar srečujem povsem nove podlage.

No, lepo je bilo, a ne neskončno. Po kakih petih kilometrih sem prišel na protipožarno makadamsko pot, ki preseka hrib. Grob teren, kjer sem prvič sestopil. Veselje, da šele zdaj. Srečam par, ki se sprehaja, malo odhodimo, se nasmejemo in gremo dalje. Zelo zanimivo. Sonce je zame že zaslo, a pred seboj sem imel visok hrib. Vedel sem, da je tik za njim in da če bom dovolj hiter, utegnem ulovti še kaj žarkov. Potrudim se in res, pridem do vrha, brez da bi ga videl, a je ravno ves čas za obzorjem, kar pričara prelepo, pastelno nebo v močnem kontrastu temnega ospredja. Res lepo.

Sonce zahaja tik za obzorjem. Z vzpenjanjem ga lovim in podaljšujem lepo ozadje.

Napredujem še malo in hrib se umakne, tako da ulovim ravno oranžno kroglo, preden dokončno potone. A glej. Vidim še nekaj. Marsikaj. Za mano je že Nanos. Pravi. Razločen. In pred mano, četudi komaj vidno, morje! Po obali vidim, da ni slovenska. Verjetno ono zahodnih sosedov. A morje! In kot končen znak, da je danes nekaj posebnega, da se bližam končnim odločitvam, se ob zahajajočem soncu pojavi antena. Visoka. Final boss! To je obračun, kot v najboljših časih.

Antena. Silhueta. Sončni zahod. Vse štima. Trstelj je udaril z gvantom!

Sonce zaide, meni pa pusti črno silhueto današnjega cilja z anteno na oranžni, ki prehaja v roza, nato proti modri. Pot me pelje v močan spust. Nato pa kmalu odcep za Trstelj. To je to. Sem že videl pravi hrib. Vedno je tako, haha!

Pet kilometrov, a vidim tablo, ki pravi 30 minut. Mora biti peš pot. A pol ure za pešpot in pet kilometrov za kolo je kar razlika. Pade mrak in začne se temniti. Pot pa se poslabša in glede na pomanjkanje svetlobe kar sestopim. Malo porivam, nato pa me opozori na “offtrack”. Gledam in vidim, da sem uspel nekje čisto zablodilti v levo. Hočem se vrniti, a sem daleč, hkrati pa opazim, da pot seka, kar je sicer en kar konkreten lok. Seveda, temu primerno je strma kot hudič. A nasmejem se, ker smo tega za roge držali ze tolikokrat, da si samo rečem “ha, za biti strmo je strmo, a le kakih 0,6 Kuhinj”. Ja to, je moje novo uradno merilo za vzpone! Gasa gor! Pridobim ene dva kilometra, kar mi zelo sede, ker sem ravno še kaj videl in mi ni bilo treba hoditi v popoplni temi. Na vrhu si navigator zaželi še obiska antene par sto metrov od koče. A kdo bi odklonil. Res lepo. Skoraj povsem temno je. Vidim luči dol v daljavi. Obala. Ne vem katera. A te bo vse več.

Konec za danes. Lep zaključek. Pravi. Kot mora biti.

Lep dan, z začetkom na levo nogo, a potem edinstvenimi potmi, pogledi in igrami barv ob zahajajočem soncu. Kaj se vse čaka? Kmalu bom izvedel.