STKP dan 39: Iztokova koca pod Golaki – Stjenkova koca na Trstelju

Kaj sem ze rekel vceraj glede manijakov, ki so me zvecer na cestah v Ajdovscini terorizirali z nekimi s spoilerji in reklamami ovesenimi Yugoti? Aja, nic. Da sem ugotovil, da so tu za neko prireditev, ne pa za me direktno zgaziti, ceprav je veliko bolj tako zgledalo. Ta prireditev ni bila le razstava spimpanih starih klasik. Danes sem na lasni kozi obcutil, da je bilo vec.

Plan je zgledal preprost. Ker sem v Ajdovs’ni ze, bom imel vsega skupaj kar kratko etapo, brez pretiranih vzponov ali razdalj. Zato sem si, kot ze marsikdaj, privoscil startati malo kasneje in zjutraj uredil se malo birokracije. “Kaksne?” Porecete. Tiste, kot vedno. “Kaj je to?”

Te, tukaj. O postopku mojega porocanja nisem nikoli govoril. Delno zato, ker je stvar dovolj kompleksna, da bi, tako kot oprema, zahtevala en locen sestavek. Delno zato, ker ce bi enkrat odprl konzervo crvov o tem, koliko dejansko mi pobere casa na mobilnih napravah skupaj lepit tak sestavek, ga opremiti s slikami, slednje z besedilom, zrezati in sestaviti video ter vse skupaj prezentirati, bi se lahko resno vprasali, koliko sploh spim vsako noc. Odgovor bi bil “ja”.

Zato sem sklenil, da ne bom zasel sem, ker potem bi lahko vsak, ampak vsak dan zacel s tem, da nisem dovolj spal, ker sem do dveh zjutraj tipkal in ob petih vstal za obdelati posnetke. In potem bi med opisi voznje lahko imel povod za govoriti o utrujenosti od nespanja in kadar se zacne mraciti, jaz pa se vedno vozim po gozdu, ker sem moral do enih objavljati porocila za dva dni nazaj, namesto, da sem startal ob pol devetih, ko sem pozajtrkoval.

Ce bi zacel s tem, bi lahko samo o tem pisal. In bilo bi brezveze. Tako, kot ko omenjam tezo kolesa, zgleda neko jamranje ves cas, a je pogosto le postavljanje v kontekst tega, da je tisti hrib bil zelo tezek, ker sem moral vanj porivati hladilnik in ne stirinajstkilneza, ki ga odrasel moski lahko da na rame in nosi par kilometrov. Zahtevno je loviti ravnovesje med tem, da razlagam svoj scenarij tistim, ki prvic berejo to stran ravno zdaj in niso premleli vseh predhodnih trideset sestavkov, da bi poznali mojo situacijo z opremo, hkrati pa ne izpasti kot “uff, spet se pritozuje cez tezo kolesa, kdaj bo nehal?!”

Zato sem se resno odlocil, da ne bom razkril pravega razloga, zakaj zares tako pozno startam in zakaj je vsak dan na noz. Se v intervjuju tukaj – http://www.24ur.com/fit-24ur/josip.html, ki, ga sploh nisem omenil, pa je lepo izpadel in je bil plod zelo prijetnega sodelovanja z novinarko, sem se zadrzal glede vseh ur, zlitih v to in vrgel na salo o hrani. Ker je enostavno loceno. Od mene kot cloveka na avanturi. In mora biti.

A to je. Ziveti za pot, ziveti za trenutek z naravo, nato pa tretjino preziveti se v kibersvetu tistega, od cesar se umikam, gotovo malo unici iluzijo te grandiozne dogodivscine v divjini. A taka je realnost, ko sem sam v temu. Sem sportnik in ekipa za njim. Zato sem rekel, da bom to zadrzal zase. Do konca, ce lahko. No, ni slo, a spet, konec se bliza in cas je, da sem malo bolj odprt. Naj se razume, da to niti zdaj ni pritozevanje. Realnost tega potovanja za vse, ki niso jaz, obstaja le preko te vsebine. Ce je ne ustvarim, potovanje ostane moje, a gotovo ni to, kar sem si zastavil. Ko sem ze v prvem tednu dojel zelo visoko ceno vsega, sem se moral odlociti. Ni bilo smoumevno, a odlocil sem za to, da ga delim in tako je ostalo.

Torej, vstal ob sedmih, startal ob stirinajstih. Mesto je bilo se kar nabito polno prijateljev bencinskih hlapov. Vozim dalje. Po makadamu grem z mesta in pod podvozom zapazim STKP markacijo z gonilko, ob kateri pa pise “Piran”!

Zacelo se je odstevanje. V bistvu se brzdam od starta, a racunica je vsaj tiho vedno prisotna. Zdaj, ko pocasi srecujem elemente doma, jo je nemogoce zadrzati. Zid ve.

To, to je druga stvar, o kateri pa sem sklenil, da celo sam s sabo ne bom govoril. Koliko je do konca. Tu sem in zivim zdaj. Jutri bo jutri. A spet, takorekoc ze voham morje in stetje dnevov ter etap vse nujno vedno drzi zivo, cetudi pritiskamo v ozadje. Dom se bliza!

Tako vozim po tem makadamu in si ogledujem gorovje na svoji levi. Kot da se bo zdaj zdaj iza ovinka pojavila tista spicasta glava z anteno enega od “mojih” hribov – Nanosa. To tudi krici po domu. A nisem se tam. Zato ne prehitevam.

Nasvidenje, Vipavska Dolina. Drugic se ustavim dlje. Ce bi vedel, da bom slepo objemal reko se lep cas, bi povedal kaj bolj primernega.

Me pa prehitevajo avti, in to tako, da zakadijo vse brez pardona. Kot da se jim grozno mudi, kamor sem namenjen. Meni je vazno, da sem pustil tisto brnenje za sabo. Res je ze najedalo. A bolj, kot napredujem, vec ga je spet slisati. Tako se nekaj casa vozim ob reki in nenadoma je makadam zafilan s polritno parkiranimi vozili. Gneca grozna in to ravno na mostu, kjer sem moral skreniti desno, preckati reko in nadaljevati navzgor, proti Stanjelu.

Guzva. In brnenje. To je dirka! Prebijem se do roba in povem, da bi rad mimo. Ljudje se mi pol v smehu, pol prijazno in pol, uhm, kar percepiram manj prijazno, odzovejo s tem, naj pozabim. Ne grem skozi. Tri polovice? Bravo. Sedi, pet za pozornost. Lahko si prijazen in neprijazen hkrati. No, najprej mi kar gledalci recejo, da ne, ne grem cez. To mi ni dovolj. Ker mene pa res res res ne briga ta rally ali karkoli je. Malo me razjezi. Vprasam se pomembnega cloveka v oranznem z walkie talkiejem in nisba. Nic ne bo. Niti do tam, kjer so sicer parkirani avti ne smem. Nemocn in v sebi jezen nad vso industrijo zazganih gum se odpravim nazaj. Srecam kolesarja, ki se s familijo tudi odpravlja stran. Gospod je lokalec, ki se mi posveti in na mapi skujeva rezervni nacrt, da vendarle pridem do cilja in ohranim dober del poti prave.

Ni pa to ravno majhen krog okoli. Da bi se izognil Planini, do koder baje se seze dirka, moram vse do Vipave, kjer bom preckal istoimesko reko in nato dosegel Stanjel z druge strani.

Karma je, da sem moral se v Vipavo. Prijatelj me je vabil na gostovanje, pa sem hotel ostati na poti. Ce bi skrenil tedaj, bi se verjetno ognil vsemu oktanskemu zivzavu.

Odpeljem se naprej po kolovozu in se drzim cimbolj desno, ob reki. Na tej strani pregrada z dreves, onstran pa se vedno brnenje. Uff, sem ze rekel, da ga ne prenesem? Vedno mi je bilo cudno, pa ne le meni, da kot tehnicen clovek, ali pa, recimo temu, strojnik po dusi, ne maram glasnih motorjev. A saj jih imam rad. Le vse to noro navijanje obratov in maltretiranje stvari, ki so prvotno bile dizajnirane za trajati, nikakor ni moja ideja imeti rad avtomobile. Prevozna sredstva. Ze ze, da mi je stiritaktni motor jasen od prvih legotov in Wenklov od prvega paketka kart z avteki Piatnik, ampak to navdusenje nad pobarvano plocevino, smradom oglusujoco glasnostjo ter oblaki prahu ni del mojega sveta.

Tako se vozim in jezen nisem cisto pri stvari. Vem, da moram kar dalec, do Vipave, a venomer spremljam razmake med drevesi, ce se za njimi morebiti skriva kak prehod cez reko, da bi skrajsal pot. Nekajkrat vidim celo kaj podobnega brvi, ampal vsakic odtehtam, da raje ne padem v vodo in sem potem moker. Trstelj ni ravno za vogalom.

Tako pocasi pridem do Vipave, a ura je ze pol sestih. Koncno preckam vse kar se preckati da in sem na cesti, ki se po malo vzpenja. Najprej cez nekaj manjsih vasi, nato pa je se malo za stisniti v breg in dosezem Stanjel. Res edinstven videz, kot trdnjava. Enkrat grem skozi.

Stanjel ima nekaj odlocno Piranskega. Nic ne gre lahko notri in nic ne gre lahko ven.

A ne danes, ker bo kmalu tema, jaz pa se nikjer. Hitro ven. Kar zanimivo je, kako se razmisljanje spreminja, glede na prevozno sredstvo. V avtu nam stric gugl ali katerikoli GPS na osnovi legalne omejitve hitrosti izracuna, kdaj bomo kje. Ko smo pes, pac vzamemo povprecje nekje pet na uro in tudi lahko dobimo ok priblizke. S kolesom je vse grozno relativno. Lahko dobimo ravnino ali rahel spust in smo tam takoj. Lahko gre navzgor in je kar je. A vsaj slednje se do neke mere da razbrati z mape in visincev. A teren. Ta pa doloci cisto vse. Kontrast Krma-Vrsic-Lepena in naslednje Lepena-Kuhinja-Tolmin pove vse. Podobne mape, morje razlike. Tako sem se navadil med voznjo racunati kar v maksimumih, ki navadno pomenijo, da hodim ves cas.

Ko imam dvajset kilometrov do cilja, si recem, da v najslabsem primeru, cez stiri ure sem tam. Deset je stvar dveh ur, pet pa je prakticno, kot da sem na cilju, pa cetudi je najbolj zagamana pot. No, so ekstremi, ki to se razsirijo, kot norisnice, kjer hodim dva na uro, a navadno dlje ne traja. Tako vozim in vidim, da je kazalci kazejo skoraj sedem, jaz pa imam se petnsjst in vec. Upam, da bo teren naklonjen.

In res, ne le naklonjen. Sanjski je bil. Mislil sem, da v stiridesetih etapah sirom Slovenije clovek vidi ze vse mozne podlage. Ne te. Ta je bila posebna. Veliko kamnov, a trava vmes je bila tako gosta, da je vse ublazila do te mere, da se je dalo lepo poganjati v zmeren hrib. In sonce, ki je zahajalo direktno pred mano, me je grelo, vso zelenje pa obarvalo v zlato oranzno. Prelepo je bilo. In premikal sem se! Cisto posebna podlaga, poseben cas, posebno vse. Dva dni pred koncem. Vedno je nekaj posebnega.

Sanjska steza ven s Stanjela. Po skoraj dvatisoc kilometrih se kar srecujem povsem nove podlage.

No, lepo je bilo, a ne neskoncno. Po kakih petih kilometrih sem prisel na protipozarno makadamsko pot, ki preseka hrib. Grob teren, kjer sem prvic sestopil. Veselje, da sle zdaj. Srecam par, ki se sprehaja, malo odhodimo, se nasmejemo in gremo dalje. Zelo zanimio. Sonce je zame ze zaslo, a pred seboj sem imel visok hrib. Vedel sem, da je tik za njim in da ce bom dovolj hiter, utegnem ulovti se kaj zarkov. Potrudim se in res, pridem do vrha, brez da bi ga videl, a je ravno ves cas za obzorjem, kar pricara prelepo, pastlno nebo mocnem kontrastu temnega ospredja. Res lepo.

Sonce zahaja tik za obzorjem. Z vzpenjanjem ga lovim in podaljujem lepo ozadje.

Napredujem se malo in hrib se umakne, tako da ulovim ravno oranzno kroglo, preden dokoncno potone. A glej. Vidim se nekaj. Marsikaj. Za mano je ze Nanos. Pravi. Razlocen. In pred mano, cetudi komaj vidno, morje! Po obali vidim, da ni slovenska. Verjetno ono zahodnih sosedov. A morje! In kot koncen znak, da je danes nekak posebnega, da se blizamo koncnim odlocitvam, se ob zahajajocem soncu pojavi antena. Visoka. Final boss! To je obracun, kot v najboljsih casih.

Antena. Silhueta. Soncni zahod. Vse stima. Trstelj je udaril z gvantom!

Sonce zaide, meni pa pusti crno silhueto danasnjega cilja z anteno na oranzni, ki prehaja v roza, nato proti modri. Pot me pelje v mocan spust. Nato pa kmalu odcep za Trstelj. To je to. Sem ze videl pravi hrib. Vedno je tako, haha!

Pet kilometrov, a vidim tablo, ki pravi 30 minut. Mora biti pes pot. A pol ure za pespot in pet kilometrov za kolo je kar razlika. Pade mrak in zacne se temniti. Pot pa se poslabsa in glede na pomanjkanje svetlobe kar sestopim. Malo porivam, nato pa me opozori na “offtrack”. Gledam in vidim, da sem uspel nekje cisto zablodilti v levo. Hocem se vrniti, a sem dalec, hkrati pa opazim, da pot seka, kar je sicer en kar konkreten lok. Seveda, temu primerno je strma kot hudic. A nasmejem se, ker smo tega za roge drzali ze tolikokrat, da si samo recem “ha, za biti strmo je strmo, a le kakih 0,6 Kuhinj”. Ja to, je moje novo uradno merilo za vzpone! Gasa gor! Pridobim ene dva kilometra, kar mi zelo sede, ker sem ravno se kaj videl in mi ni bilo treba hoditi v popoplni temi. Na vrhu si navigator zazeli se obisk antene par sto metrov od koce. A kdo bi odklonil. Res lepo. Skoraj povsem temno je. Vidim luci, dol v daljavi. Obala. Ne vem katera. A te bo vse vse.

Konec za danes. Lep zakljucek. Pravi. Kot mora biti.

Lep dan, z zacetkom na levo nogo, a potem edinstvenimi potmi, pogledi in igrami barv ob zahajajocem soncu. Kaj se vse caka? Kmalu bom izvedel.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *