STKP dan 41: koča na Kokoši – Piran

Tako. Končano je. Težko je ne iti v izliv čustev, ki so se nabirala teh enainštirideset dni. V katerih pa sem moral marsikdaj emocije zelo brzdati, da sem do tu sploh prišel. Ali pa da lahko zdaj sploh govorim. A bom. Naj bo to pot. In naj bo ostalo ob svojem času. Morda tudi, ko bodo občutki bolj skristalizirani.

Na Kokoš sem prišel pozno, a nisem hotel niti prej, saj priti nekam, kjer moramo prenočiti zunaj prezgodaj, ni veselje. Ko zebe, nimamo kaj dosti, kot se dati v vrečo. Biti zabubljeni že ob šestih je malo prezgodaj.

Tako smo ga “zažurali” na Trstelju in vse se je ravno poklopilo. Prišel sem ravno, ko se je znočilo. Blazine za izolacijo, spalka, skok v suha oblačila, blackout. Kako lahko je zaspati, ko smo na mrtvo utrujeni! Sfurajmo po eno STKP etapico vsake toliko, recimo vsak dan pred spanjem in zagotavljam sladke sanje ter odpravo večine motenj pri počitku.

Nekaj zaloge imam od obiska pekarne in zajtrk je, za biti zunaj, obilen. Odpravim se.

Pogled pred odhodom s Kokoši. Zadnjič nad petsto metri. Vreme ni ravno napravljeno za gran finale, ampak ko vemo, da bomo na koncu dneva suhi in na toplem, je povsod mavrica.

Zgleda ena daljših etap in višinci niso zanemarljivi. Vem, da ne bo kratka, a pol poti takorekoč poznam in s tem računam, da mi bo veliko lažje. A tu se je ravno skrivala lekcija dneva.

Spust s Kokoši je bil zanimiv. Že res, da je znana po svoji nezahtevnosti in primernosti vsem kategorijam pohodnikov, ampak meni se je dejansko zdelo, da sestopanje zahteva več napora, kot plezati gor. Res sem imel občutek, da se spuščam po klancu navzgor. Hah.

Od nekdaj sem se zabaval, ko sem bil tako v formi, da sem vozil v hrib, pa se mi je zdela ravnina. Če bi na tej poti dobil piškot vsakič, ko sem, kot tu s Kokoši vozil po ravnem in celo navzdol, pa se mi je zdel vzpon, bi bil zdaj zelo sit in zelo težek.

Za tem je bilo zelo posebno, saj sem vse kraje poznal, a nikakor ne toliko njihove medsebojne povezanosti in kako tekoče lahko prehajajo en v drugega. Krvavi Potok me čaka takoj spodaj in navalim na bencinsko ter podzavestno pokupim pol trgovine, kot da bom kampiral še stiri dni. Nato se uščipnem in si rečem, da če gre prav, danes zvečer več ne rabim zalog. Vsaka stvar danes od mene zahteva prilagoditev.

Vseeno kupim tono robe in se nažrem. Začnem se spuščati in kmalu pridem do makadamske poti, ki mi deluje dosti znana. Vozim v breg in ravno, ko hočem pohvaliti prijetno položnost klanca, ker me spominja na onega krasnega, ki pripelje gor s Trsta… pok. Izpade, da je ravno ta. Haha, noro. Pogledam na desno, če je vse v redu. Spomnim se, da sem tokrat tu sam. Nasmejem se. Gremo!

Že razmisljam, kako bom brzel dol po Črnem Kalu, ampak seveda ne. Veliko bo še drugače. Nič, prav nič ne bo, kot pričakujem. Mora biti posebno. Tako me z Ocizle obrne navznoter. Skozi vas. Nato v gozd. V Jame. Peljem se tam, kjer sem do sedaj bil le enkrat. Na sprehodu. Izskočim.

Pusta pokrajina pod Klancem. Povsod kamni, grmičevje in veliko borovcev.

Nekaj porivanja v grob kamniti breg in že sem na prijetni makadamski ravnini med pašniki. Krave, osli in konji. Pokrajina je kar pusta in pašniki gotovo ne tako bogati, kot v bolj zelenih severnih predelih Slovenije. A živali, pred katerimi se ustavim in jih malo opazujem, zgledajo prav zadovoljne. Smukajo, kar najdejo in a res se mi zdi, da jim je mega.

Aaaah, magarci povsod. Prihranim si šalo v zvezi s tem, da sem ze kot doma. Ker bodo vsi jezni. Kaj pa veš, kaj naredi truma jeznih oslov.

Morda sem samo jaz toliko vesel. Obkrožajo me namreč borovci. In tako pokrajino sem nazadnje srečal na poti na Snežnik. Dolgo nazaj. Ko sem bil še doma.

Ne mine par metrov in ogledujem si smerokaze, med katerimi izstopa Socerb. “Socerb”, pomislim, “lepo bi bilo, če bi ga videl danes. A le kje mora to še biti?” Zavijem dobesedno za vogal in presto, parking na Socerbu, avtobus, grad. Skupina otrok na obisku. Pogled daleč v dolino. Vidim Piran. Res dobro ga vidim. In pa Trst na drugi strani.

S Socerba prvič, četudi komaj, ugledam končni cilj vseh ciljev. Piran je viden na špici rta!

Ni mi jasno. Kot da hodim s holivudskega studija do studija in sem zdaj na divjem zahodu, čez vrata in sem v mestu in čez vrata, pa sem na luni. Res, noro. Že res, da nisem bil velikokrat tam, razen zadnjega, lepega obiska, a vseeno, kako je vse lahko tako blizu?

Spustim se s Socerba po ozkih, strmih potkah.

En od mnogih lepih ovinkov na spustu v dolino.

Nekajkrat se kar lepo izgubim in čim razumem, kaj se dogaja, hop, Osp! Za vogalom! Neverjetno! Osp je zaznamoval mojo edino odpravo na plezanje v skalo do zdaj. Pred poskodbo tetiv na prstih sem bil striktno dvoranska miš. Okusiti naravo me je očaralo. Vidim celo plezalce, a so s ceste predaleč, da bi kaj razločil. V upanju, da je med njimi, pokličem prijatelja in inštruktorja s Koprskega kluba, ki me je vzel v skalo, a kmalu imel poseg poškodovanega ramena. Ni še glih ready. Res sem upal, da že danes visi gor. No, bomo že. Komaj čakam, da se tudi sam vrnem. Vidim še Mišjo Peč zraven in sem navdušen. Mene bodo ze tri smeri na Babnem zaposlile za lep čas. Miška, kakor jo ljubkovalno kličejo, pride, ko pride.

Plezališče Babna na Ospu. Zelo si želim spet tam, a na vseh neprevoznih poteh so prsti vse prej kot počivali in vezi še kar bolijo. Počasi.

No, po tem norem sledenju si atrakcij, za katere si nisem v svojih sanjah predstavljal, da so zlepljene tako ozko skupaj, se spustim na malo realnejša tla. A nič manj spektakularna. Peljem pod viadukt Črni Kal. Opazujem njegovo impresivnost s tako blizu, kot še nikoli. Spominjam se izjemno prijaznega para s kmetije na Moravčah. Sprejela sta naju na E6 in očarala s skromnostjo, preprostostjo, prijaznostjo ter iskrivostjo v očeh. Našo obalo sta omenjala s spoštovanjem, kot do obljubljene dežele, v katero pa ljudje, tako polni dela, redko uspejo. No, gospod je vedno omenjal veličastnost tega mosta in to nama je ostalo vtisnjeno v spominu. Poklonim se ogromni konstrukciji in jo pozdravim še zanj. Poklon obema.

Viadukt na Črnem Kalu je ena impresivnejših cestnih konstrukcij pri nas. A to se najboljše vidi šele, ko smo spodaj.

Malo močnejsi vzpon in že plezam proti Črnemu Kalu. No, sam kraj je na koncu za mojim hrtbtom, ker se obrnem v drugo smer. Potočim solzico za Viki Burger, ki ga danes ne bo na menuju in nadaljujem. Odkrijem novo stransko pot, da mi drugič, ko grem s kolesom proti prestolnici tu ne bo treba po cesti, nato pa se priključim že poznani seriji klancev in ovinkov, ki peljejo tudi v nadvoz, od koder gledam pravi promet šibati. Zelo sem vesel, da nisem med njimi. No, ko pričakujem, da se bo serija nadaljevala še dolgo, pa skrenem med drevesa po potki, ki se kar nenadoma nariše sredi točke, kjer sem mislil, da je okoli sam beton. Puf, že obračam v kar konkreten klanec med zelenjem. In ne neha. Še bolj strm postaja.

Nenadoma pa tabla Tinjan. “Wow, a kar Tinjan?” Slednjega velikokrat tretiramo kot eno višjih in bolj napornih destinacij na obalnih turcah.

Ni temeljite obalne turce brez Tinjana.

Nisem pa se šel gor s te strani. Kmalu se sloves upraviči, ker je strmina vse močnejsa. V enem trenutku prav smešna situacija. Gozdna pot se razdeli na mnogo delov. Vsi so na videz enaki in na levi je najbolj strm, nato pa vse položnejsi proti desni. Pomislim, da s prijateljem, s katerim največkrat kolesariva, narediva vedno pravomoško potezo. Ko nimava pojma, kaj kam pelje, pač izbereva najbolj strmo pot in je. No, STKP ima rada najin način razmisljanja in pokne najnevarnejšo na levi.

Pridemo do razpotja. Skomignemo z rameni. Izberemo najbolj strmo. Gasa!
Žvljenje.

Juhu. zguram super klanec in odkrijem, da je Tinjan na levi. A česa do zdaj nisem videl? Da je takoj na desno prelepa razgledna točka. Polica, ki nudi fantastičen, neprekinjen pogled na Trst na Osp z obema plezališčima, nato pa še most Črni Kal. Tako čisto, tako neprekinjeno. Vredno bi bilo narediti kakšno turco do tu že samo za se spet naužiti te lepote.

Z razledne točke v Tinjanu. Levo Trst, Osp s plezališčima, desno a viadukt in Črni Kal. Vse neprekinjeno. Lepota, vredna cilja lepe turce.

Še malo plezanja in srečam celo razgledno tablo, ki kaže na naša mesta, Trst in nekaj lokalnih kucljev. Sicer so dvomestne številke smešne, ko se spomnim onih gigantov izpred le slabega tedna. A že to, da imamo tablo, nas na nek način postavi v isto ligo. Lepo je. Table so res zakon.

Zadnja razgleda tabla, pod Tinjanom. Dvomestne številke me spomnijo na dni nad Logarsko, ko sem bil obkrožen z dvatisočaki. Ali pa Vrsič z mini-Triglavi. A tam ni bilo morja. Ha!

Začne se spust. Makadamski, a kar lep in prijeten. Priletim v Dekane. Mesto. Trgovina! Res, ne kontroliram se. Nagon, da vsakič, ko najdem samopostrežnico naredim zalogo za vsaj dan, ima še kar železen oprijem nad mojo glavo. Zapustim naselje, prečkam hitro in nevarno cesto, pa sem že obrnjen proti Rižani in na kolesarski poti za Koper. To pa mi je že tako domače, da pa se res počutim kot doma. No, s kilometri sem šele na petindvajsetih od šestdesetke. A od tu do doma mi je v letih voženj do Trsta postalo tako rutinirano, da bi lahko zaprl oči, vrtel pedala in jih nato oprl pred vrati.

A vse se spremeni, ko pridem do Kopra, kjer pa me preusmeri v Šalaro. Ne ono prijazno, nizko. Salara klančina. In tu postane pestro. Tam sva s prijateljem v eksploracijski turi, kar je le prefinjen izraz za vožnjo na slepo, kjer velja le, da v dvomu vedno izbiramo bolj zagamano pot, že bila. In ja, ista pravila še kar veljajo. Zelo strmo začne. Sicer asfalt, medtem ko sva midva šla gor po žbunjah, ampak se na koncu obe poti združita.

Ne pretirano popularna, a kar lepo razgledna pot nad Šalaro, ki pa pripravi podlago za zadnje velike razglede čez celotno obalo.

Pridem na Gažon. Od tam na Barede. A tu začne pokati. Počasi mi glava začne delati po avtopilotu in ustvarjam si vse večje ideje, kam bi moral. No, pot vodi drugače in vsakič, ko se moje navade ne skladajo s tem, kar je zame pripravljeno, malo zaškrtam z zobmi. Posebno, ker je STKP še vedno pregovorno pasji in sedaj, ko vsaj poznam poti, zelo hitro opazim vsako situacijo, ko bi moja pot bila krajša, a je scenska pot pač prava. In daljsa. Ko potem uleti misel, da me bo preusmerilo še v Pomjan in šele nato dol po hribu nad Belvederjem, sem že kar izzvan.

Pogled z Gažona. Samo še spust v Izolo in preko Strunjana v Piran. Tako sem mislil. A to je bilo veliko bolj pestro kot sem pomnil.

A veselje se začne ob spustu dol po Parenzani, na portoroški strani Izolskega tunela. Tu sem dobesedno doma. Avtopilot se ravno prižge  a “offtrack” hoče, da grem nazaj po stranski potki. Haha, nikoli šel tako. Skoraj s Strunjana sem moral nazaj na Belveder. Pihaaam. Ampak naj bo. Opažamo vzorec? Oh ja. Tisto, kar sem mislil, da bo moja največja prednost v tej etapi; torej poznavanje kraja, je postala mentalna rana, v katero je vsako odstopanje od tega, kar dojemam kot optimalno pot, vtiralo dodatno sol.

Z Belvederja v Strunjan. Spomnim se vseh voženj navzgor z veselja. Zdaj bi sestopil brez pomisliti. Res nisem bil na enodnevni turci.

No, vseeno je šlo. Z Belvederja po koreninasti in kamniti potki dol do Strunjana, krog po obali in že se vozim nad Salinero.

Čez strunjanske soline.
Obala v Strunjanu. V ozadju rt z začetka dneva. Bližji kot kdajkoli.

Tu sem bil malo razočaran, ker se ni zavilo na singelco po gozdu, ki pelje v Pacug, ampak sem moral gor do vrha. Od tam je bilo gradbišče, ki je zgledalo kot postavljeno le zato, da jaz ne bi prišel do Fiese, kot so si zamislili. Preskočim dve oviri, driblam bagerje in odprte kanale, na koncu dvignem kolo preko desk in tada, čas za spust po kockah. In semafor. Z večno rdečo. Semafor na vrhu Pacuga?! Čakam par minut, nato pa gasa. Do zdaj smo se vedno srečevali in počakali, zdaj pa bom tu cel dan? Spustim se in Fiesino jezero me pozdravi. Spet pa, ne grem ob morju?! Uh, po cesti do pokopališča, mimo obzidja in tu je zadnji spust.

Piransko obzidje. Začetek zadnjega spusta.

Spust vseh spustov. Tisti, ki konča vse. Kockasta ulica Devetega Korpusa. Vidim cerkev. Vidim ljudi. Vidim Tartinijev Trg. Piran. Tu sem.

Obiščem hotel. Vprašam za žig. Tega pa bom vzel. Vpraša, kakšna je pot. Rečem, da dolga. Sem firbčen, če veliko ljudi pride po ta žig. Reče, da niti ne, medtem ko ga s črnilom pripravlja, na kar zgleda prva uporaba letos. Nato doda, da malokdo ve zanj. Nasmejem se, ker poznam se natančnejšo razlago, zakaj ni tako veliko povpraševanja.

Piran. Prvi in zadnji žig. Konec. Dolgo je bilo. In lepo.

Žig na kartončku, žig na roki. Tartinijev trg. Fotografija. Konec. Super etapa. Dolga, slikovita, posebna. Ravno pravi zaključek. Kakšna vožnja.

3 thoughts on “STKP dan 41: koča na Kokoši – Piran

  1. Bravo Josip! Sem sledil z veseljem. Imam
    tudi že svoj prvi stkp žig! Po tem kar sem
    prebral pa vseh ne bom imel verjetno nikoli
    :-).
    Komaj čakam tvojo naslednjo avanturo!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *