STKP dan 38: koca na Hleviški planini – Iztokova koča pod Golaki

V hostelu kuhinja. Ne bom šel brez trofeje. Kraljevski zajtrk. Bovla sadja, skuta. Pa neke kosmiče najdem v omari za preostanek mleka. Ja, vem, to so tri pojedine zapored. A tudi Idrije so bile tri! Poln kot sod se odpravim. A zjuturaj je v hostelu veliko bolj živo. Zaklepetam se s članicami tamkajnšjega mladinskega centra, nato v pralnici, kjer me čaka kolo, še ena prijetnost. Ne le to. Padel je mit tabuja o ustanovi. Niti nisem začel. Kar sogovornica jo je šaljivo uporabila v nekem kontekstu tega, kar delam in kako sem prišel na pravo mesto, haha. Zakon.

Dan otvorim odlično in sproščeno. V Idriji se ne zabušava in takoj po začetku grem v hrib. Hleviška planina je ostala od včeraj. Vzpon ni prezahteven, a tistih pet kilometrov lepo poskrbi, da navsezgodaj vem, kaj se dogaja, ko si puščamo odprte račune. Jutranjih petsto višincev me lepo ogreje.

Tako se pripeljemo na vrh in gledamo možnosti. Bom šel po tisti cestici spodaj? Bom obiskal cerkvico? Bom končal na hribu daleč v daljavi? Odgovor je “ja”.

Nato pa spuuust. Ki pa traja le malo, nakar se začne izmenjevati z občasnimi vzponi. Skupno se nižam, a gre postopoma, kar mi da čas gledati preko doline in tuhtati, ali bom morda še danes vozil po kakšni od poti, ki se vidijo, malo čudno vrezane na hribih v ozadju. Res čudno. Prav vodoravne se zdijo. Kot bi bi hodil po zemljevidu in gledal hribe z izohipsami, narisanimi nanje. Skozi gozdove se spustim vse do Idrijce.

Idrijca me je spremljala dober del etape na Golake.

Tam se začne makadam, ki me vodi do Idrijske bele. V glavnem dolgo in položno. A nato se pot začne vzpenjati.

Badass mašinerija tajm. Deforestator 2000. Na roki ima motorko in na glavi štiri žičnice, ki jih spelje kamorkoli. Eno je imel visoko v hrib, eno čez reko. Če imate probleme na vrtu, kličite njega.

Naletim na znamenite Klavže. Velike zidane strukture, s katerih se je dalo zajeziti veliko količino vode in jo nato v hipu sprostiti, s čemer se je nasekan lest po reki potisnilo do rudnika, kjer je potreba po tej surovini bila velika, tako za gradnjo, kot za kurjavo. Od daleč niti niso videti tako velike, a ko sem eno ogledal pobliže, me je šele zravnati oči z vrtoglavim padcem vode nagradilo s pravim občutkom za impresivnost kontsrtukcije.

Od daleč Idrijske Klavže ne zgledajo pretirano velike, a stopimo na rob in pogled dol bo povedal drugače.

Sledil je dolg, res dolg makadamski hrib. Bilo ga je za več kot deset kilometrov. Ni bil pretirano strm, a monotonija je postala ubijalska in me pripeljala do razmišljanja o tem, ali se lahko človek telesno bolj utrudi že zaradi pomajkanja pestrosti v okolici. No, ni bila le pestrost. Tudi klanec se je vlekel večno. Vse okoli mene podrta drevesa in naposled sem, mislim da, tudi ugotovil, kaj vse so tiste “izohipse” na hribih. Verjetno so gozdne ceste, tako fokusirane gozdarstvu, da so jih zasnovali kar vzporedno ena drugim, da pokrijejo različne višine in konec. Morda je to razlog, da za biti poti, delujejo tako umetno. In jaz sem se, zgleda, peljal po eni.

Zadnji odločno gozdarski del pred začetkom vzpona na Golake.

Naposled se začne zadnji vzpon. Čakajo me Golaki. Iz pokrajine, polne debel, štorov, žagovine in odpadnega vejevja vsepovsod, se po ozkem, a kar strmem asfaltu povzpnem kar visoko do čudnega spomenika, kjer velika skala nepravilne okrogle oblike leži v nekem krožnem kovinskem stojalu. Nato pa se tu začne prava gorska cesta. Ne le cesta. Sonce že zeha in se pripravlja, da potone za hribi. Manj svetlobe, manjši kot nje, manj toplote. Ne le to, vse višje sem. Priznam, do tedaj sem imel glede celotnega dneva kar čuden občutek. Klavže levo ali desno, vsa pot samega kamna, Idrijce in posekanih gozdov me me je s ponavljanjem res malo razočarala. Bilo je lepo, a po petnajstih kilometrih enakega sem bil malo naveličan.

Zahajajoce sonce, redko, golo rastje. Ožje, gorske poti. Začetek vzpona na Golake je poskrbel za močno spremembo ozadja.

Prav, ko se me je to lotevalo, pa bum. Pot na golake. Ozadje postanejo sami hribi, na katere ciljam. Taki, topi in rahlo porasceni.  Začel se je pojavljati sneg ob robu in zahajajoče sonce, ki je metalo zlatorumeno luč na sivorjav kamen, skromno rastje, mahove in občasno belo zaplato, je ustvarilo pravljično podobo. Čisto nekaj drugega kot vse, kar sem gledal danes. Sanjsko. Ne le to. Vzpona je bilo še kar nekaj, a ko sem tega prebrcal, je bilo še nekaj nenavadnega. Do koče me je ločilo še pet kilometrov vožnje po opisani okolici po ravnem. To ni tako tipično, saj se le redko zgodi, da pridem do najvisje tocke vzpona, a nato peljem po njej dlje. Tako sem se lahko naužil čisto posebnega, prelepega scenarija za veliko dlje, kot se navadno uspem. Preskok zadnje pokrajine je povsem prevesil etapo, ki se do tedaj zame res ni pretirano prijela. Čudovito.

Kamen, sneg, redko rastje in oranžna svetloba pojenjajočega sonca. Navadno so te scene rezervirane za nekaj mučnih, strmih končnih delov vzpona. Tu se je zavleklo. Vesel vsake minute.

No, vse bi bilo prelahko, če bi našel še odprto kočo. Tako sem gledal malo okoli. Bivakov ni bilo in že sem hotel razpakirarti in se vkampirati sredi dreves. A potem sem pomislil, da je začetek naslednjega dela en sam spust in mapa je potrdila, da verjetno lahko dam noge od sebe vse do Ajdovščine. Tako sem naredil. Seveda ne, brez da bi se najprej izgubil v samem začetku spusta ter za četrt ure totalno zarinil v gozd. Hotel sem sekati in priti na pravo cesto. Malo je bilo že živčnosti, ker je sonce že skoraj zašlo, mene pa so po nogah pregovorno tolkle veje z gozdnega brezpotja, kjer sem bil izgubljen. A obdržal sem mirno kri in se naposled vrnil do točke sigurnosti, nato pa ugotovil, da je moja začrtana linija neka mala potka, mimo katere sem šel že dvakrat, preden sem jo prepoznal. Bila je tudi fino razrita, a dobro. Vse se da, če le vemo, kam iti. Divji gozdni spust, nato pa še malo asfaltnega in bil sem v Ajdovscini.

Dan je še mlad! Ni res.
A ko imamo kolo, pridemo v Ajdovščino takoj. Tudi to ni vedno res. Je pa tokrat bilo, četudi se je pot zgršala. Spust po cesti hiter in hladen.

Vikend. Na cestah norijo čudni avtomobili in najprej me skoraj povozi nek sfrizirani Yugo, nato se umikam neki drugi strasni, s sponzorji ovešeni turbo karampani. Ne razumem nič! Kaj so ti ljudje? Kam sem prišel? A to delajo ponoči tu? Kakšno mesto je to? Nič jasno. Na koncu odkirjem, da je to neka prireditev. Ok. malo lažje mi je. Sem ze res imel namen zbežati nazaj v Golake in na drevo! Naposled najdem hostel, super prijazno osebje, ki me odpelje do skrbnice, ta mi zrihta še zadnjo sobo in vse se izide!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *