STKP dan 38: koca na Hleviski planini – Iztokova koca pod Golaki

V hostelu kuhinja. Ne bom sel brez trofeje. Kraljevski zajtrk. Bovla sadja, skuta. Pa neke kosmice najdem v omari za preostanek mleka. Ja, vem, to so tri pojedine zapored. A tudi Idrije so bile tri! Poln kot sod se odpravim. A zjuturaj je v hostelu veliko bolj zivo. Zaklepetam se s clanicami tamkajnsjega mladinskega centra, nato v pralnici, kjer me caka kolo, se ena prijetnost. Ne le to. Padel je mit tabuja o ustanovi. Niti nisem zacel. Kar sogovornica jo je saljivo uporabila v nekem kontekstu tega, kar delam in kako sem prisel na pravo mesto, haha. Zakon.

Dan se zacne odlicno in sprosceno. V idriji se ne zabusava in takoj po zacetku grem v hrib. Hleviska planina je ostala od vceraj. Vzpon ni prezahteven, a tistih pet kilometrov lepo poskrbi, da navsezgodaj vem, kaj se dogaja, ko si puscamo odprte racune. Jutranjih petsto visincev me lepo ogreje.

Tako se pripeljemo na vrh in gledamo moznosti. Bom sel po tisti cestici spodaj? Bom obiskal cerkvico? Bom koncal na hribu dalec v daljavi? Odgovor je “ja”.

Nato pa spuuust. Ki pa traja le malo, nakar se zacne izmenjevati z obcasnimi vzponi. Skupno se nizam, a gre postopoma, kar mi da cas gledati preko doline in tuhtati, ali bom morda se danes vozil po kaksni od poti, ki se vidijo, malo cudno vrezane na hribih v ozadju. Res cudno. Prav vodoravne se zdijo. Kot bi bi hodil po zemljevidu in gledal hribe z izohipsami, narisanimi nanje. Skozi gozdove se spustim vse do Idrijce.

Idrijca me je spremljala dober del etape na Golake.

Tam se zacne makadam, ki me vodi do Idrijske bele. V glavnem dolgo in polozno. A nato se pot zacne vzpenjati.

Badass masinerija tajm. Deforestator 2000. Na roki ima motorko in na glavi stiri zicnice, ki jih spelje kamorkoli. Eno je imel visoko v hrib, eno cez reko. Ce imate probleme na vrtu, klicite njega.

Naletim na znamenite Klavze. Velike zidane strukture, s katerih se je dalo zajeziti veliko kolicino vode in jo nato v hipu sprostiti, s cemer se je nasekan lest po reki potisnilo do rudnika, kjer je potreba po tej surovini bila velika, tako za gradnjo, kot za kurjavo. Od dalec niti niso videti tako velike, a ko sem eno ogledal poblize, me je sele zravnati oci z vrtoglavim padcem vode nagradilo s pravim obcutkom za impresivnost kontsrtukcije.

Od dalec Idrijske Klavze ne zgledajo pretirano velike, a stopimo na rob in pogled dol bo povedal drugace.

Sledil je dolg, res dolg makadamski hrib. Bilo ga je za vec kot deset kilometrov. Ni bil pretirano strm, a monotonija je postala ubijalska in me pripeljala do razmisljanja o tem, ali se lahko clovek telesno bolj utrudi ze zaradi ponajkanja pestrosti v okolici. No, ni bila le pestrost. Tudi klanec se je vlekel vecno. Vse okoli mene podrta drevesa in naposled sem, mislim da, tudi ugotovil, kaj vse so tiste “izohipse” na hribih. Verjetno so gozdne ceste, tako fokusirane gozdarstvu, da so jih zasnovali kar vzporedno ena drugim, da pokrijejo razlicne visine in konec. Morda je to razlog, da za biti poti, delujejo tako umetno. In jaz sem se, zgleda, peljal po eni.

Zadnji odlocno gozdarski del pred zacetkom vzpona na Golake.

Naposled se zacne zadnji vzpon. Cakajo me Golaki. Iz pokrajine, polne debel, storov, zagovine in odpadnega vejevja vsepovsod, se po ozkem, a kar strmem asfaltu povzpnem kar visoko do cudnega spomenika, kjer velika skala nepravilne okrogle oblike lezi v nekem kroznem kovinskem stojalu. Nato pa se tu zacne prava gorska cesta. Ne le cesta. Sonce ze zeha in se pripravlja, da potone za hribi. Manj svetlobe, manjsi kot nje, manj toplote. Ne le to, vse visje sem. Priznam, do tedaj sem imel glede celotnega dneva kar cuden obcutek. Klavze levo ali desno, vsa pot samega kamna, Idrijce in posekanih gozdov me me je s ponavljanjem res malo razocarala. Bilo je lepo, a po petnajstih kilometrih enakega sem bil malo navelican.

Zahajajoce sonce, redko, golo rastje. Ozje, gorske poti. Zacetek vzpona na Golake je poskrbel za mocno spremembo ozadja.

Prav, ko se me je to lotevalo, pa bum. Pot na golake. Ozadje postanejo sami hribi, na katere ciljam. Taki, topi in rahlo porasceni.  Zacel se je pojavljati sneg ob robu in zahajajoce sonce, ki je metalo zlatorumeno luc na sivorjav kamen, skromno rastje, mahove in obcasno belo zaplato, je ustvarilo pravljicno podobo. Cisto nekaj drugega kot vse, kar sem gledal danes. Sanjsko. Ne le to. Vzpona je bilo se kar nekaj, a ko sem tega prebrcal, je bilo se nekaj nenavadnega. Do koce me je locilo se pet kilometrov voznje po opisani okolici po ravnem. To ni tako tipicno, saj se le redko zgodi, da pridem do najvisje tocke vzpona, a nato peljem po njej dlje. Tako sem se lahko nauzil cisto posebnega, prelepega scenarija za veliko dlje, kot se navadno uspem. Preskok zadnje pokrajine je povsem prevesil etapo, ki se do tedaj zame res ni pretirano prijela. Cudovito.

Kamen, sneg, redko rastje in oranzna svetloba pojenjajocega sonca. Navadno so te scene rezervirane za nekaj mucnih, strmih koncnih delov vzpona. Tu se je zavleklo. Vesel vsake minute.

No, vse bi bilo prelahko, ce bi nasel se odprto koco. Tako sem gledal malo okoli. Bivakov ni bilo in ze sem hotel razpakirarti in se vkampirati. A potem sem pomislil, da zacetek naslednjega dela en sam spust in mapa je potrdila, da verjetno lahko dam noge od sebe vse do Ajdovscine. Tako sem naredil. Seveda ne, brez da bi se najprej izgubil v samem zacetku spusta za cetrt ure in totalno zarinil v gozd. Hotel sem sekati in priti na pravo cesto. Malo je bilo ze zivcnosti, ker je sonce ze skoraj zaslo, mene pa so po nogah pregovorno tolkle veje z gozdnega brezpotja, kjer sem bil izgubljen. A obdrzal sem mirno kri in se naposled vrnil do tocke sigurnosti, nato pa ugotovil, da je moja zacrtana linija neka mala potka, mimo katere sem sel ze dvakrat, preden sem jo prepoznal. Bila je tudi fino razrita, a dobro. Vse se da, ce le vemo, kam iti. Divji gozdni spust, nato pa se malo asfaltnega in bil sem v Ajdovscini.

Dan je se mlad! Ni res.
A ko imamo kolo, pridemo v Ajdovscino takoj. Tudi to ni vedno res. Je pa tokrat bilo, cetudi se je pot zgrsala. Spust po cesti hiter in hladen.

Vikend. Na cestah norijo neki cudni avtomobili in najprej me skoraj povozi nek sfrizirani Yugo, nato se umikam neki drugi strasni, s sponzorji oveseni turbo karampani. Ne razumem nic! Kaj so ti ljudje? Kam sem prisel? A to delajo ponoci tu? Kaksno mesto je to? Nis jasno. Na koncu odkirjem, da je to neka prireditev. Ok. malo lazje mi je. Sem ze res imel namen zbezati nazaj v Golake in na drevo! Naposled najdem hostel, super prijazno osebje, ki me odpelje do skrbnice, ta mi zrihta se zadnjo sobo in vse se izide!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *