STKP dan 22, 23 in 24: dom na Menini Planini – Čemšeniška Planina – Gore – dom na Kumu

Preživeli smo noč. Začuda vstanem brez pljučnice in na občasnem soncu pridem skupaj. Današnji cilj je Čemšeniska Planina. Ne zgleda hudo. Prav obratno, več spuščanja, kot vzpenjanja in dokaj linearen graf obetajo ravno pravšnjo pot za priti k sebi po nekaj dneh napora s številkami in elementi.

Spust v dolino je uživantski. Ker sem z namenom, da me vsaj malo segreje od znotraj, na vrhu Menine ponoči v mrazu pojedel ves cuker, sem po udobnem spustu v dolino namesto v Špitalič zavil v Motnik. Še malo nostalgije, saj je to bila na lanskoletnem E6 postojanka zaradi dežja, ki sva ga srečala prvič na poti. Ravno ob enakem času. Obiščem isto Mlinotest trgovino in isto gostilno, kjer sva prespala. Pozdravim lastnico, ki me je vesela, a izvem, da sob tokrat ni na voljo. Ura je ze 15:00, a jaz še nisem niti štartal, ker se vreme ni znalo odločiti, če bo spet dež. Že z Menine sem se spustil pozno, ker je zjutraj še padalo. Odpravim se, a po včerajsnjem masakru res rabim počitek in razmišljam o temu, da bi se, tudi ker vreme ne obeta preveč, vseeno ustavil. Ko pridem z Motnika nazaj na začrtano smer, pa v vasi Špitalič takoj naletim na nekaj res lepih domačij. Vidim kozolec in nostalgija udari nazaj še enkrat in na polno. Prvič na popotovanju grem do družine in vprašam, ali lahko prespim na seniku.

Ko smo popotniki s spalno vrečo, “cela štala” dobi nov, res dober pomen.

Malo nesigurnosti na začetku, a potem je vse kul in ostalo naprej je krasno. Spoznam skoraj vse člane zelo stevilčne familije. Vsi prijazni, skrbni. Malo se sprostim in igram na minibasket koš z najmlajšim otrokom, počivam in zame je prelepo poskrbljeno. Drugi dan me počastijo celo z zajtrkom. S srca hvaležen se odpravim. Sit in spočit se proti Trojanam. Nekaj vzpona po gozdu in kmalu sem na najslajšem slovenskem cestnem prehodu. Dasi ga je avtocesta malo zaobšla, vse še vedno funkcionira na polno in ljudi se tre. Atobusi, kamijoni, osebna vozila, ni da ni.

Špitalič. Sonce je se na nebu, a jaz že vem, kje bom spal. Nepričakovan luksuz!

Trgovina s slaščicami pa je ena od najučinkovitejsih prodajaln, ki sem jih kdaj videl. In seveda, polna dobrot. Tudi, če vstopimo in je gužva do vrat, bomo čakali kvečjemu minuto in bomo že pri blagajni. Res vzorno. Vzamem en krof, ker mimo Trojan brez tega ne smeš, a glavni je pak simpatični ježek. Take sem imel nekoč na torti. Kakih trideset let nazaj. A vendar. Grem ven. Na isto mesto, kot lani in se lotim pojedine. Krof je super, a jež je kalorična bomba. Težek, gost, plastična vilica pa se že ob prvem poskusu razkosanja zlomi. Znak, da sem vzel pravo stvar! Odlično me napolni in čutim čokolado, kako se mi pretaka po žilah. Zdaj vem, na kaj ciljam ob prihodnjih obiskih Trojan. Jež je nad vsem! Jež je zakon. Jež za vedno!

Krofi so klasika, a Trojanski Jež ni brezveze žival, ki je krojila zgodovino Grčije. Ali je bil Konj? Boh. Jaz bi pojedel oba.

Po obračunu z najslajšo gozdno žvaljo, ki ga nisem dobil zlahka, se spustim dol in kmalu začne vzpon na Čemšeniško planino. Pot je najprej asfaltirana, nato pa preide v gozdno stezo, ki pa je vedno lepa in prijetna. Brez norih klancev, lahko v miru opazujem gozd, ki je bil nekaj posebnega. Na določenih predelih je bil povsem prekrit z gostimi živozelenimi rastlinami, ki so skupno podobo povsem predrugačile. In ni jih bilo čisto povsod. Nekje ja, nekje ne. Dodajmo še menjavanje delov z več golimi listavci in onimi z iglavci, pa je bilo spreminjanje ozada prav prijetno, četudi sem se ves čas pojal le po istem gozdu.

Stalno spreminjajoči se gozd je bil ena atrakcij etape na Čemšenisko Planino. Tukaj s podlago živozelene blitve.

Na koncu je prišlo še do dela, kjer pa sem moral sestopiti in za kar konkretno razdaljo porivati obteženo samokolnico, a je na koncu vendarle šlo in od tam samo še blag vzpon in spust do koče. Ta je bila zaprta, dan pa še mlad, zato sem se odločil iti dalje, a ne brez, da bi si privoščil igro na mega-keglišču z visečo kroglo. Sem najprej pomislil, da če omenim Miley Cyrus, bo referenca na kontroverzen Wrecking Ball dovolj jasna, pa sem se spomonil, da so od tega že štiri leta. Ugh.

Ker sem en dan odspal v Špitaliču le po spustu z Menine, nameravam danes stisniti dvojno etapo, da število teh ostane izenačeno z onim pretečenih dnevov od začetka. Po sliki ne zgleda pretirano zahtevno. A pustim se malo zavesti. Cilj je kar nizko, zato obilen spust zamaskira kar konkreten vzpon. Ah, bomo že!

Takoj me udari strmo vzpenjanje nad dom, ki mu sledi divji spust, po strmini in posejanosti s kamni vedno ravno na meji tega, koliko rad tvegam padec. Posebno, ker je na levi bilo kar konkretno pobočje. Enkrat sestopim, a večino speljem, in na ostrem ovinku se z nabrano brzino komaj ustavim. Pred mano se odpre dolina in lep pogled na kar edinstven, sicer manjši in poraščen hrib, ki ima na sebi eno značilno golo stran. Res lep mi je bil.

Gora usode. Videl sem jo enkrat in od tedaj sem se k njej pod drugim kotom vrnil se pešnajstkrat.

Nekajkrat sem se že prav vprašal, ali zaradi nenehnega sledenja GPS napravi o poti sploh še znam razmišljati in se vsaj še malo orientirati z lastno glavo. Odgovor sem dobil kaj kmalu. Med hitrim spustom naletim na razcep in ker časa ni dosti, zaupam občutku, saj se mi zdi smer dokaj logična. Druga izmed dveh možnosti na razpotju je bila le nekaj, ki gre praktično nazaj tam, od koder sem prišel. Po občutku. Pičim dalje, a ker je spust kar zahteven, ne ustavljam. To, da mi navigator ne reče nič, me pomiri in pozabim. Nenadoma pa: “off track!” Ugh.. Bil sem že kakih petsto metrov v dolini od zadnjega krizišča. Noro. Ni mi jasno nič. Tiho se obrnem in pogoltnem grenko resnico o tem, da sem močno zaril. Hrib oster in jaz ga zdaj moram s karjolo navzgor prevoziti pol kilometra, samo, da lahko sploh nadaljujem pot. Kar moreče. Posebno, ker je to druga etapa dneva in imam vseeno manj časa na voljo.

Ste vedeli, da se kombinaciji črne in žive barve, s katero živali svarijo, da so nevarne, reče aposemija? In da ko s tem samo glumijo, kot ta močerad, je mimikrija? Ko smo to omenili, je bilo prvič in zadnjič, da je biologija v šolskem sistemu imela kaj smisla. Vse ostalo je bilo razmnoževanje. Dreves.

Pridem do vrha in razumem, zakaj se mi je zdelo samouevno it, kamor sem. Pot me je spet peljala proti klifu, kjer sem se prej komaj ustavil in zagledal oni posebno neporaščen hrib, le nivo nižje. Uhm, ok? Grem, celo vzepanjam se, le da se znajdem točno na točki od prej, le nekoliko nižje. Toliko peljanja, da sem sedaj le malo nižje kot uro nazaj? Boh. A komedija. Potem še en zavoj in spet čisto konkreten falitek. Spet zdrvim po hribu in ne razmišljam, ker je druga tabla jasno bila za Čemšenisko Planino. S tam sem vedarle prišel! Spet drvim dol, tokrat še hitreje. Po občutku še dlje globje dolini, kot prej, “off track!” Ojoj!

Glej ga, če to ni moj najljubši hrib na celem potovanju. Hotel bi se ga nagledati, a ne morem. Vedno je pred mano.

Zdaj pa sem že čisto gnil in razočaran. Priznam, kolikor fizično neuničljiv sem se počutil po temu, da sem zdrav prebrodil Menino v toči in strelah, sem ravno ta dan na telefonsko daljavo nagazil na kriptonit. To da kar močne indice o razlogu, zakaj ga danes tako rijem v napačne smeri. Nasploh sem opazil, da smeri res zlahka zgrešim, kadar razmišljam o vsem drugem, kot o poti in cilju. Ob spoznanju, da je kljub temu, da STKP lepo meljem pod kolesi, pot do statusa stroja na drugih koncih življenja še kar pestra, se nasmejem, obrnem kolo in še drugič, ukrivljeno, a ne polomljeno porinem klavir do razpotja. Od tam dalje se povzpnem še malo in odkrijem, da se dejansko še kar vrtim okoli tistega golega hribčka. Za katerega imam sedaj že vrsto bolj mastnih, nič kaj spoštljivih imen in pridevnikov. Res, najprej mi je bil všeč, zdaj ga sovražim in etapa se vrti okoli njega, jaz pa v offtrack, haha. Saj ni kriv hrib. Zdaj, tudi etapa ni nelogična, ampak mi je potrdilo, da vsaj malo pa le razmišljam, ker za se oddaljiti od štartnega mesta, bi prave smeri res bile druge. Tako pa sem se v glavnem vrtel okoli Čemšeniške Planine še nekaj ur in si ogledal mali usran goli hrib iz desetih kotov, preden sem oba uspel pustiti za seboj.

Na levi Čemšeniška Planina, od koder sem štartal, na desni pa prava zvezda dneva. Ja, brezimni hrib čistega obupa.

Že se mentalno pripravljam na zadnji vzpon proti domu na Gorah, a dan je bil še mlad. Začnem voziti v nek breg, ki je vse bolj strm. Srečujem pohodnike in kolesarje, na videz prav v formi, ki nič kaj prehitro ne gredo ne gor ne dol. Strmina se veča in pred mano neka velika gora, z anteno, ki pa ni končna destinacija. Ogromna je bila in že nekje pol poti nanjo sem našel lepo tablo, ki je nudila super razgled in hkrati poimenovala s skicami vse gore, ki se jih od tam vidi. Bilo jih je veliko. Mali goli prasec ni imel imena. Res mi je žal. Dal bi ga na listek in nato na sredino tarče za pikade, pa metal. Klancu ni bilo konca in še veliko brcanja od tam, pa sem se počasi povzpel na Mrzlico. Kakšno nevarno ime! Gore imajo tipično kar take, skoraj dobrohotne nazive. Naj bo po ljudeh, naj bo po čem lepem, redko so po boleznih ali čemerkoli negativnem. Ali pa nizki temperaturi. Ali bolezni. Neglede, ni bila ta Mrzlica kar tako in na vrhu sem dojel, da sem že zares visoko. Kar sem mislil, da je hribček na poti do cilja, je v bistvu bil pravi šef dneva. Obiščem dom, pojem štrudel in se odpravim. Pogledam sonce in to je že kar nizko. Sicer me čaka v glavnem le se spust, a dom je simpatičen in omenijo mi celo prenočitev. Malo tehtam in si rečem: “daj Josip, privošči si malo”, ter sklenem prespati. Spet več od ene cele etape, a vnovič ne dosežem planiranega. Tista dva mastna offtracka sta v navezi z zelenimi kristali nečesa, na kar sem mislil, da je jeklen človek že odporen, res terjala svoj davek. Nov dan, nova priložnost, da naredim zares v celoti, kar sem si zastavil.

Mrzlica je bila skriti šef, postavljen na sredino etape. Antena in vse. Na poti gor tabla s točno skico in imenom vseh gora, ki se od tam vidijo. Za gorskega analfabeta, kot sem, dar z neba. Več takih točk, prosim!

Tu sem zdaj na zadnjem dnevu te triade delnih etap. Danes sem res odločen, da pridem dol in do konca te, nato pa do Kuma ter število ciljev spet izenačim z onim pretečenih dni od štarta. Preden za pustim Dom na Mrzlici, se še enkrat zahvalim zelo prijaznemu osebju. Če ne bi bili tako v redu, se morda niti ne bi odločil ostati in bi že včeraj vozil dalje. Pot je strma in takoj me butne v nekaj offtrackov. Kombinacija tehničnega spusta in pa nejasnih križišč je zelo nelagodna, ker se je, za biti res siguren, kam gremo, treba zares ustaviti na mestu pogosto ravno tedaj, ko vendarle uspemo speljati kak zahteve del in hočemo pustiti, da zavore malo zadihajo.

Ta enduro polž (samo glejte, kako gre cez korenine in kamne) je še ena tistih živali, ki najraje pridejo ven po dežju. Njegova hiška ima zame zdaj sto pomenljivih simbolov.

A zadihati sem morda moral tudi jaz, ker sem čutil, da se prvič od zacetka, ne uspem več dobro zbrati glede poti. Nekaj me obremenjuje in na vse gledam malo drugače. Moje misli niso usmerjene, manjka mi koncentracije in na vse gledam malo manj pozitivno, kot cel zadnji mesec. Tako začnem voziti navzdol proti Hrastniku. Do vhoda vanj pelje nekaj prav divje ostrih in strmih zavojev. K sreči je vse že asfalt. In dobro je bilo, saj se po par ovinkih pri kar veliki hitrosti srečam z avtom, ki pelje gor. Pač, pri vožnji po takih zavojih si vedno vsak odreže nekaj ceste, ko misli, da je sam. Jaz sem si jo. Za avto več nisem siguren. A oba reagirava pravočasno in nadaljujeva svojo pot. Pridem v mesto.

To pomeni samopostrežno in BAM, že pokajo sendviči in kile sadja. Pride punca do mene, ko se bašem pred trgovino in me vpraša, če se jaz pripeljal z onega hriba. Potrdim in mi v spoštljivem tonu, a z besedami, ki navadno špostljivo pomenijo, da smo vozili kot drek in spravili vse v nevarnost in da smo idiot, pove, naj, naslednjic raje bolj pazim, ker morda kako drugo, težje vozilo ne bi moglo odreagirati tako hitro.

Nič neprijaznosti. Sicer se medlo opravicim, a se bolj odločno zahvalim za namig. Ker v končni fazi je hvalevredno. Ona se je šla izpostaviti kreganju z mano, da bi me opozorila, da je bolje, da grem bolj počasi tam. Za moje dobro je, jasno. Jaz sem tisti, ki ne sedi v enotonski kovinski kletki udobja. Četudi, ko je treba porivati v klanec, mislim drugače, heh.  Vsaj to je lepo pisalo v vrsticah. No, med njimi se je sicer dalo razbrati marsikaj. Kot recimo “lahko bi te tam zgazila ker si vozil kot kreten”. A to so neumnosti. Ker pogovor je bil prijazen. No, mene se prime malo slabo, četudi popolnoma priznavam, da se mi komot zgodi, da po vseh gorah, kjer sem na cestah praktično sam, izgubim občutek za varno peljanje po pravih, mestnih cestah. Čisto možno, da sem orenk preveč ugriznil ovinek. A malo sem iritiran.

Grem dalje in pot pelje le po mestu. Nič stranskih poti. Le glavna cesta. Ki povrhu ni pretirano široka. Mimo mene avti vozijo kar hitro, a ni, da se imam kam za umakniti. Nekaj časa še gre po pločniku, a na koncu moram na cesto. Na enem od ovinkov vidim celo prižgane sveče. Se pač dogaja. Vozim in pridem do točke, kjer skrenem dol z zglavne ceste. Komaj sem jo čakal. Sicer jo falim in se moram obrniti za stoosemdeset, a od srečanja v trgovini sem res ekstra pazljiv, da ne naredim (še) kaksne neumnosti. Vse izpeljem točno in prav. No, skrenem in nek avto, ki se je dolgo za mano pripeljal po odcepu z iste ceste in ima namen parkirati na mesto takoj po krizišču, mi potrobi, ko se oba se premikava. “Ok, kaj pa je zdaj” si mislim in se ustavim ter se zapeljem do voznika, ki sedaj pešači v drugo smer. Potrudim se in ga prijazno ogovorim, da vidim, čemu hupa. Ker ni, da zdaj, ker smo na kolesu, gremo in težimo vsakemu vozniku, ki nam potrobi. Kaj pa vemo. Morda nam je celo kaj padlo s prtljage ali kaj takega. In on mi spali vrstico direkt iz kakega filma, kjer glavni junak pride v neko sumljivo mesto, kjer ljudje izginjajo na sumljive načine in kjer tujci niso zaželeni.

“Počasi” mi prav ukazovalno reče, “ker tu so samo par dni nazaj povozili kolesarja. Pazi, da se kaj tebi ne zgodi!” What?!? Ton ni bil niti malo prijazen ali dobrohoten, ampak prav vse drugačen. Tisto v marketu je lahko bilo na mestu iz veliko razlogov, ampak to, da mi gre trobiti, da bi mi povedal to skoraj na tak grozeč način, mi je res dvignilo pritisk. Nekaj zasikam nazaj in gospod se ne zmeni in gre dalje. Zdaj, sklepam, da če bi mi hotel res dobro in me opozarjal, pa da jaz SPET tega ne bi znal pravilno interpretirati, potem bi se morda tudi on malo začudil reakciji. A sploh ne. Kot da je vedel, da kar bo rekel, je grdo in je pričakoval enako. Ne vem, jaz sem res razumel kot nek izraz nadvlade in opozorilo v stilu: “pazi kaj delaš, mali, da te kdo ne zrihta, kot so onega”. In nič kaj prijazno. Bah. Zdaj, ali jaz čisto narobe interpretiram vse in sem s postelje doskočil na dve levi nogi, ali pa moje prvo srečanje z mestom po dolgem času ne gre niti malo dobro.

Vozim po vzponu proti Goram in še kar asfalt. Še kar cesta. Še kar veliko avtov. Na živce mi začne hoditi vsak od njih. Gledam “LJ” registracije in kar naenkrat se v meni zbudi že zdavnaj prerasel primitiven tik primorca, da na taka vozila gleda z manj zaupanja. Kar nanekrat se mi zdi, da vsi, ki me prehitevajo, vozijo čisto preblizu mene, ko imajo ogromno ravnino, kjer ni nikogar in sedem metrov za iti na drug pas. Vse slabo. Vse črno. Sem samo jaz tak? Se res ne morem več razvedriti? Ali je tu vse čudno? Boh.

Pogled na Savo in Radeče z doma na Gorah.

Pridem do doma na Gorah in tam se na srečo vse obrne po hitrem postopku. Za mizo me dočaka upraviteljica, s katero sem se že dvakrat slišal po telefonu. Enkrat dan prej glede tega, da pridem prespati, nato pa še, da ne pridem in ostanem v Mrzlici. Iz tega, kar sva rekla je očitno že razbrala, da delam STKP in takoj me poseje z navdušenjem in vprašanji. Super pogovor s super sončno osebo. Skrajno je navdušena nad vsem, kar rečem in tudi sama ne skriva zanosa nad svojo aktivnostjo dela v tem okolju. Ker sem po zaslugi obiska trgovine malo prej sit kot prašič nicesar ne pojem, a si prvoščim fantasticen desert vročih višenj na dnu kozarca z vanilijinim sladoledom čez in smetano. Kontrast vročega sadja in ledenega posladka zelo tekne in še častijo mi ga. Res bi sedlo govoriti še dlje, a ona gre, mene pa do konca dneva čaka še Kum, zato se odpraviva. Obisk te koče mi je popravil dan, ki je počasi zavijal v kar sive vode. Le drugi, le moja glava, ali splet naključij? Boh, vse je možno. Zdaj je kul. Vroče višnje za vedno!

Ostane končna, tretja etapa. Tista, ki bo vse rešila in dokončno povrnila mir, spravo in ravnovesje v sili. Sicer je ura že tri popoldne, a graf ima le 27 kilometrov in je tako lepo gladek in položen. To pa res ne bo težko, a? Še koncna pot na Kum zgleda krasno položna. Heh, spomnimo se, da sem nedavno omenil, da manj kilometrov pomeni, da je na grafu vse bolj strmo in jaz se zdaj vse gledam, kot da ima 60 kilometrov. Pol manj pomeni dvojno strmino vsega, bumbar! In ni samo to. Še marsikaj je bilo. Marsikaj.

Kadar se etape začno z vzponom, pogosto opazim, da to že v začetku vsili nek napornejši tempo. Sicer le v glavi, ker na koncu se stvari povrnejo. Kar gre težko dol, bo šlo lahko dol. Pa je tako? Ker ko po začetnem klančku skrenem v naravo, sem najprej na položni, a ozki singelci med divjim zelenjem. Najprej gre, a kar naenkrat moram zdriblati veliko ovir. Veje marsikje, hlodi čez pot. Dobro, stisnem zobe, dvignem klavir, bomo že. Samo da se začnem spuščati v dolino. Z glavo sem praktično že plezal na Kum.

Tedaj pa vrnitev mojega največjega sovraznika. In to masivno. Gozd s super globokimi plastmi listja. Dobesedno do kolen sem se potapljal v trohnečih, šelestečih bazenih. In hrib je bil čisto preveč strm, da bi se hotel na slepo pognati, brez da vem, v kaj zares vozim. Spuščam se in listje mi preplavlja čevlje. Ni mi všeč. A ni, da nisem navajen. Je pa tokrat tega več, kot kdajkoli. Ko mislim, da ga je konec, se grem sezuti in spucati zadeve ven. To navadno delam proti koncu etap. A tokrat sem res komaj ćakal. Obrnem se okoli vogala… Še vec tega in spet polni čevlji.

To. Raje stopim v bazen poln velikih belih morskih pasetin, kot pa da se kotalim po tem listju in režem na vejevju.

Ne le to. Pot sta zastirali dve masivni debli. Prvo rešim, a drugo je nerodno, ker seže do tam, da res zahteva, da primem celo kolo in ga dvignem visoko, nato pa splezam preko poševnega debla. Nerodno. “Ajde, še to”, vzdihnem in primem za dvokolesno utež. Gor gre, a ne zlahka. Skušam iti vse počasneje, da ne bo kaj narobe. Na poti dol pa mi zdrsne, desna noga več ne zmore in levo meče se z vso težo mene in kolesa podrsa v strlečo vejo, ki je prej nisem videl. Lep, globok vzdolžni rez. Še dobro, da imam sliko s poti na Uršljo Goro. To bo zadnjič, ko je bila noga gladka. Zatulim in četudi morda ni predrto zares tako globoko, kakor se čuti, je rana zelo dolga in ob kakršnemkoli premiku noge skeli kot hudič. Ni šivanja, dasi pribor imam. A ni prijetno. Niti najmanj. Tako se Mariborskemu vejevju spredaj pridruži se nekaj, kar bo verjetno trajen spomin na Radeški hlod čez gnil navpičen gozd. Leva noga je čisto boga. Rima in resnica.

Leva noga je že polna gozdnih spominkov. Desna lukenj od dolgih vijakov, ki štrlijo s flat pedal.

Še nekaj tega in še enkrat si otresem čevlje. Dvakrat si jih nisem na isti etapi še nikoli. A listja nisem hotel videti, slišati ali čutiti še doglo. Po zelo strmi, a asfaltirani cesti se spustim v Zidani Most, ko se pred menoj razpre pogled na Savo. Sicer se je nekaj zelo lepega videlo že z doma na Gorah, a bilo je daleč. Zdaj sem pa že tik ob veliki zeleni reki. Tirnice! Polno vlakov. In zapore, kjer čakajo avti. Spustim se in v trenutku me prešine. Prečkanje Save!!! To je nekaj, na kar sta me opozorila STKP finisherja Pia in Andrej, ko sem ju srečal na Bohorju. Zvenelo je zabavno, a izziv. Danes mi je omenila še skrbnica z Doma. To je to! Od jutra sem imel že toliko nekih izzivov, da nisem vedel, kaj si misliti. A vseeno. Mehanizmi. Zajle. Škripci. Višina. Čudne kontrapcije. Česa ni za ljubiti tu?!? Wooo! Pridem do ročne žičnice, imenovane “cicka”, ki prečka reko in počutim se kot lik v kakšni akcijadi, ki se ustavi ob mistični zagonetki pred azteškim templjem. Ni zafrkancije, ker poleteti v Savo ne bo kul. Tudi če samo kolo začofota bi bilo, kot da jaz. Oz še slabše. Jaz vsaj znam plavati.

Cicka čez Savo. Kaj zdaj?

Spomini se vračajo in najbolj živ je oni, ko mi je bilo rečeno, da sam ne bom mogel skozi. In da tudi, če grem, da bo zelo težko kolo pridržati. Gondola je dejansko zelo majhna in noter gre človek ali celo dva na kar ozko, a kolo nikakor. Andrej, kolikor sem razumel, naj bi vsakič z roko ven z gondole držal eno kolo viseti nad reko, medtem ko ga je Pia preškripčila mimo. To zahteva kar nekaj moči, a moje je s torbami skrajno težko in glede na guganje vsega bi to bil samomor. Povrhu pa sem sam. “Konec zabave”, si mislim: “moral bom najti pot okoli in se sprijazniti”. A tedaj vidim starejšo gospo na drugi strani. Tako daleč je bilo, da pogovor ni bil ravno možen. Ideja. Ona hoče skozi. Jaz zavrtim in ji hitro pošljem gondolo. Pomagal ji bom sem in se nato z njo pogovoril in morda mi pomaga čez! Gondola pride do nje, a ona jo pošlje nazaj. Obupan vidim, da ona hoče mene spraviti čez, a sam ne vem kako se sploh natovoriti gor. Že me mika, da sedem notri in primem super težko kolo in upam na najbolje. Dvomim, da bi bilo sploh izvedljivo. Vse bi se nagnilo, jaz brez dobrega oprijema sploh ne bi zdržal in bila bi katastrofa brez primere. Že sedem, a ko moram dvigniti kolo, se spametujem in izskočim ven tik preden gospa zavrti. Itak pa cicko samo začne nositi dol, proti sredini. Uf. Skomignem z rameni in ji nakažem, da ne gre. Ona se odpravi, jaz pa mozgam. Nenadoma zagledam kljuko v obliki črke U visoko na cicki. Pritrjena je močno. “Nastavek za kolo”, se razveselim. A še ni bilo konec. Bil je visoko. Res zelo visoko. Skušam dvigniti celotno kolo na višino, ki je krepko čez dva metra in skoraj počim. Ni pogojev, da bi ga obesil za zgornjo sredinsko stango. Snamem torbe. Kolo je nenadoma tako lahko, da se ga ne spomnim več. Poskusim, a še kar ne gre. Kavelj je preprosto previsoko, da bi sploh lahko dvignil sredino kolesa do tam. In tudi če bi, kako bi ga potem dal dol? Še težje.

Heureka! Hakelj nad kabino reši dan. A treba je še priti skozi.

Nato pa heureka! Čisto mi je šlo z glave, da se na visoke kavlje kolo lahko obesi za sprednji obroč. Tako se dela na vlakih. Tako je verjetno v nekaterih bike parkih, ki jih sicer še nisem obiskal in… …tako imam narejeno DOMA. Ja, sram me je. Res sem potreboval dolgo, da sem pogruntal. Vseeno ločim torbe, nato pa hitro obesim kolo. Zdaj je samo še stvar tega, da dobim nekoga, ki me prevrti čez. To je še najlažji del uganke. Stečem do ceste čisto zraven, kjer se zaradi zapore čez tirnice, ki je aktvna kar pogosto, nenehno ustavljajo avti. Namignem prvemu, ki se ustavi, naj spusti okno in voznika zaprosim, da mi pomaga skozi. Takoj je bil za. Urejen par iz Ljubljane v finem avtu. Gospod je takoj za akcijo. Grizem se, da mu nisem takoj stisnil roke in se predstavil ter zahvalil. Kakrokoli bo šlo, ne bo več prilike. Začneva. Malo bojazljivo sedem, pe bolj pa me skrbi kolo. Če to pade… prekleto, da skočim za njim! Začneva in kolo takoj zelo močno in glasno butne v neko oviro, ki je očitno nisem videl. Skoraj me kap, pa šele en meter vožnje je. No, vse zgleda kul in nadaljujeva. Prideva do konca, vse butne še enkrat, a tokrat sem že varno na trdnih tleh. Skočim ven, pograbim torbe, rešim kolo in vse je kul. Obrnem se h gospodu, ki je na res frajerski način pomagal decu v stiski. Res mi je žal, da mu sedaj ne morem več nič reči, ker sva že predaleč. Zaderem se mu, zahvalim in pomaham. Vsaka čast in poklon. Ne bi šlo drugače.

Volk sit, koza hrenovka, zelje v nahrbtniku. Puzla režena!

Torej, le še Kum? Le? nič ni bilo “le” danes. Ves vzhičen nad uspesno rešeno uganko in tem, da se mi ni bilo treba odpovedati ikonični vožnji s Cicko čez Savo, se malo prehitro odpravim v to, kar se mi zdi edina logična smer. Kum je pred menoj in na to me opozarjajo tudi table. A zmeden sem, ker ena smer pelje proti neki domačiji, kjer pot zgleda dokaj privatna, druga pa po neki bolj grobi na desno. Pridem do lastnika posestva takoj ob hiši in meni se takrat res zdi, da me vodi v ono, levo smer. Razložim in on mi prijazno odvrne, da to ni glih standardna pot gor, temveč da se praviloma gre gor po desni. Jaz mu razložim STKP stvar in da meni mapa kaže nekam proti njemu. Mi reče, da sicer mu je ok, če grem preko njegove strani, ampak da je tam tudi električni pastir, ki ga bom moral prečkati dvakrat. Kolo sem danes reeees zadosti dvigal. Ali tako sem mislil. Zato se mu zahvalim in rečem, da če sta že več ali manj po težavnosti enaki, kakor pravi, da potem pač grem desno. Pravi, da se nato itak združita. A opozori me, da pot ni kar tako. Da je odločno strma za prvi kilometer.  A da se potem popravi. Jaz mu naredim James Bond frajesrki izraz in povem, da jaz in gonjenje kolesa v strmine sva na ti, tako da bomo ze rešili.

Grem desno. Okoli njegove posesti je še kul. GPS mi venomer piska “off track”, a jaz zaključim, da le zato, ker nisem šel preko posesti. Kar pa je vseeno, ker se potem itak spet združita. A ko začne prava pot, je groza. Bolj strma od vlake na Peco, polna robid in kopriv, prav tako ozka. “Kilometer tega”, se vprašam. “Pa jaz sem nor!” Grem in postaja vse hujše. Ožje. Strmejše. Kolo dvigujem čez debla in potočke, robide mi prebadajo piščali in vsake toliko me poboža še kopriva. Napor je nor. Nebo osivi in začne še deževati. Tako nosim klado v hrib za kakih sedemsto metrov. Grozno je. Pogledam na mapo in vidim, da nisem še niti na tretjini poti. Daleč sem, a ne toliko, da bi hotel nadaljevati. Res sem daleč. A tudi res gotov. Obrnem se navzdol. Noge rdeče in krvave s sto razlogov, moč pojenja. Razočaranje ogromno. In deževati je začelo. In nimam pojma, kam bom sploh šel. Spustim se dol in še to je po planinski poti, kjer ni prostora zame in kolo zraven, umetnost. Ja, robide in koprive so še bile tam.

Čisto zmozgan in izžet se vrnem na štartno mesto, tik ob cicki. Tam srečam domačina na sprehodu s sinom. Jima pomagam s cicko do mojega brega in on mi pove, da to, česar sem se lotil, res ni pot za skolesom. Heh, zdaj pa sem pomirjen. Ena pot je sicer blizu in je udobna cesta. Malo vztrajam na svoji, ki kaže v smeri Radeč. Spet nerodnost tega, da zavrnem, kar je verjetno najbojša resitev, a razlozim, kako je. Slovo in grem v smer Radeče. Sele tedaj razumem, da sem čisto falil in da je dejansko treba peljati v to smer ob reki. Ne pa začeti plezati gor mimo domačije. Noro. Toliko sem se navadil odštekanih vzponov s kolesom v roki po planinskih poteh, da sem tudi tu en dober čas verjel, da je STKP res speljan po tistem peklu, po katerem sem bredel navzgor. No, saj, dejansko sem se obrnil šele, ko sem postal zares prepričan, da pa tako sadistična proga vseeno ne bi nikoli mogla biti. Dolgo sem rabil. Dobro me je navadilo.

Pogled v dolino s prvega dela končnega vzpona.

Pridem do Radeč in koncno najdem pravo pot do cilja. A ura je šest in Kum se ne heca. Klasičnih trinajst kilometrov in vec kot tisoč vzpona. Bedak, pokličem skrbnika, da povprašam, kaj in kako ter spet povem, da bi lahko bil gor v dveh urah. “Ne narediš 1000 višincev v dveh urah, Josip. Ne s to ciglo in ne po takem dnevu!” To bi si moral dati kot ozadje na telefonu, da vidim vsakič, preden pokličem koga v koči. Skrbnik pravi, da se vrne kasneje, a da lahko počaka. Jaz že namignem, da morda traja nekoliko dlje in da lahko tudi jaz počakam njega. Da mi je v redu, dokler vem, da se vrne. No, on je odločil tako. Kasneje razumem zakaj. A že po kake dvesto metrih vzpona, ki se je, mimogrede, začel grozno strmo in kmalu nadaljeval v še malo gršo in bolj štrmo pot, sem zelo utrujen. Vsak meter po bazenu listja, robid in kopriv, udarec vej in še oni mentalni od neposrečenih interakcij z ljudmi, tako danes, kot, te dni, izbruhne na dan in res počasi grem. Kličem skrbnika, da mu priznam, da ni šans, da bom gor v dveh urah. Kvečjemu v treh, če bo sploh šlo. Ne javi se.

Po desetkilometrskem plazenju se končno prikaze vrh. Sonce je že utrujeno, jaz od vsega danes še komaj stojim. Antena, ponosna. Ozračje, električno.

In tako se začne maraton. Gotov sem. Na srečo se cesta vmes mnogokrat zravna. Nekolikokrat tudi spusti, a to ni prijetno. Ker ko ciljamo na neko veliko višino, je zadnje, kar res hočemo iti vmes navzdol. Ker bomo vse morali nadoknaditi. Niso lepe. Je pa lepo, ko končno zagledam ciljano goro. Antena. In to nevarna. To mora biti Kum. Pot je še dolga in pade mrak. Večer. Spremeni se v noč. Na začetku vzpona sem gledal še sonce, kar visoko na nebu. Sedaj mi pot kaže mesečina. Nesramen spust v dolino tik pred zadnjo strmino in grem. Na srečo je pot povečini bila kar lepa. Kar nekaj asfalta, na koncu pa nekaj vlak, ki so se izmenjavale z izseki gozdne ceste. Pridem do vrha, kjer se polćasto zavita pot v hrib skoraj ne konča. Ogromna, osvetlena antena. Luna.

Na vrhu Kuma me čakata kot Eifelov stolp osvetlena antena in luna. Spomnim se, da je ob vznožju še sijalo sonce. Niso bile lahke.

In neka cerkev, ki zgleda last doktroja Frankensteina, a za vsem tem stoji dom. Krasen dom, s krasnim lastnikom. Ki je kljub temu, da je čakal uro in pol več, kot po začetnem dogovoru, prijazen. Kljub vsemu mi je pripravil ter pustil en kup robe ter mi nenazadnje zaupal ključe vsega, da sem prosto šetal okoli celo noč in občasno obiskal odprt hladilnik s torticami. Težko se je bilo zadrževati, da nisem spraznil vsega. Je pa bilo tam že ogromno samo zame. Noro lepo. Noro težko. V vseh smislih.

Na vrhu Kuma pričakujem kočo z lampijončki, baloni in hrano, ki štrli z oken. Dobim pa cerkev, v katero si ne bi upal stopiti. Na srečo je bil dom takoj zadaj.

A uspelo je. Kar se je začelo z utrujenostjo od borbe z dežjem in nadaljevalo s počitkom in izogibu padavinam, sem vendarle pretvoril v eno etapo na dan. Zadovoljstvo spet veliko. Cilj spet bolj jasen. Ali pot jasna. Morda enako.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *