STKP dan 25: dom na Kumu – dom na Jančah

Po dneh dežja in krpanja lukenj v urniku spet malo miru. Sonce sije močneje kot kdajkoli in narava se je z vodo dokončno prebudila. Drevesa cvetijo, travniki so živozeleni. Odpravim se na Janče, kar je spet domač teren z E6 pohoda.

Ves čas sem se peljal kar visoko. Ni bilo značilnega takojšnjega spusta v dolino. Sicer je najprej šlo zmerno, a nato preraslo v hud spust po strmi vlaki, čisto posejanimi z res neugodnimi kamni. Veliko nošenja kolesa navzdol. Začelo me je skrbeti, da bo veliko proge take. Na srečo je pri prvih hišah minilo in zašela se je uživancija.

Zelo grob začetek spusta s Kuma. Strmo in posejano z velikimi, ostrimi kamni.

Ostal sem na hribih in večina kratkih izmenjav je bila narejena tako, da če smo dali v zadnjo, najvišjo prestavo na poti navzdol in se malo potrudili, smo prišli z nabrano hitrostjo ravno do vrha sledeče vzpetine in jo premagali zelo učinkovito. Tako sem prevozil skoraj vso prvo tretjino in prav užival, saj so kilometri kar leteli. Vsekakor je veliko asfata pomagalo. Pogledi so bili dolgi in videlo se je veliko, saj sem se še vedno nahajal dokaj visoko.

Pot je tekla visoko in nudila veliko pogledov na to, kar je bilo in na kar še pride.

V osrednjem delu se je vrnila zemlja, a proge so bile gladke in urejene. Videlo se je, da se bližamo bolj ravni Ljubljani, ki ne špara z urejanjem infrastrukture.

Vzpon po mirnem gozdu.

Ko sem v enem delu prišel do traktorja, ki je pred mano vlekel, težek valj, s katerim je ravnal pot, sem se prav nasmjal. Bolj gladko mi ne bi moglo iti.

Poklical sem v prestolnico in kolegu županu potožil, da so poti malo pregrobe. Dve minutii in stvari so se zgladile.

Tretji in končni del pa je bil res nenavaden. Kar nekaj vzpenjanja, malo po zemlji in veliko po asfaltu, pa se začne čisto normalna, urejena asfaltirana cesta. Ki vodi vse do koče.

Prijetna, lepa in lahko vozna pot me je spremljala večji del etape do Janč.

Pelje se lepo. Dokaj položno, a gladka podlaga je tista, ki naredi razliko in iz sicer kar dolge etape ustvari prijeten sprehod. Nič se ne pritožujem. Gor nato še dolgo kramljam z izkušenim kolesarjem, si ogledujem panoramo nad prestolnico in razmišljam, da je pomemben cilj odprave pred vrati.

Prestolnica, vidna z Janč. Juri etapa 41, nato pa z 1 do 16!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *