STKP dan 21: Logarska Dolina – dom na Menini Planini

Tri dni, tri močne in naporne etape. Čas za nekaj lepega, lahkega in sproščujočega! In tako se je začelo. Tako se je marsikaj že začelo.

Nisem vedel, da je Logarska Dolina slepa ulica in najprej mislil, da bom vsak cas na drugi strani. Po nekaj kilometrih pa je izpadlo, da si grem pogledat slap! Rinka! Spomnil sem se suhe struge od včeraj in počasi začel povezovati pojme. Glede na to, da na poti ni vode, verjetno slapa sploh še ni. Je zamrznjen ali kaj takega. Občutek, da se bom vzpenjal deset kilometrov za par kamnov me je že prevzemal, a potem sem se spomnil na lekcijo od včeraj in sprejel vse kot del poti.

Savinja naj bi po izviru s slapu poniknila, a ta suha struga me mede.

V tisto smer se že povsem priblžamo vznožju gora, ki obkrožajo dolino in s take bližine so res impresivne, ko gredo tako strmo navzgor.

Rob Logarske Doline. Zasneženi vrhovi gora na dotiku roke.

Malo naprej od štanta je začela kamnita pešpot do slapa in prvič sem si privoščil iti kamorkoli brez kolesa. Tek v hrib se je nenadoma zdel tako lahkoten. Po nekaj sto metrih sem prišel do cila. Ki dejansko živi in obstaja! Pričakoval sem kaj več vode, a padec je bil impresiven. Res sem hotel skočiti v zastonj tuš, a bilo je jutro in še zelo mrzlo, posebno v predelu, ki zaradi obdanosti z gorami ni deležen veliko sončne svetlobe. Danes mi je pasalo ostati suh in na toplem. Suh in na toplem. Ja…

Slab Rinka. Moral sem.

Zato sem se odpravil. Vesel, da je slap tam sploh bil, sem objel dolg, položen spust do Solčave. Zakaj sem si jo sploh zapomnil? Ker je imela market! Kupil sem dve bageti in material za sendvič, liter jogurta, kilo banan, višnjev strudel in čokoladni krof. Nato sem se vrnil notri še po nekaj za na pot.

Ko pa sem v naslednji vasi našel še eno trgovino, sem hitro pojedel zaloge in kupil nove. Napori zadnjih dni so mi v trebuhu pustili luknjo brez dna. Oreščki, miks suhega sadja, celo sladkarije, vse je izginjalo. Preživelo je le nekaj pregovornih frutabel v nahrbtniku. Raje grem, preden se vkampiram tu.

Po zelo lagodni prvi tretjini sem se že navadil lahkega tempa, a potem je udaril kar zajeten vzpon. Tu pa se je začel pravi izziv dneva: in pa nekaj, s čemer se v taki obliki še nisem spopadal: vreme.

Nenadoma nekje proti vrhu približno sedemstometrskega hriba, se je nebo stemnilo. Spomnil sem se! Za danes je bilo govora o padavinah. “Ampak Josip, saj nosiš 18 kil robe, sigurno si popolnoma zaščiten pred dežjem?”

Sem bil. Bi bil, če ne bi nekaj dni nazaj na poti izgubil anorak. Bil je dober, pohodniški, še z grbo za nahrbtnik. Prav spomnim se, ko mi je izpadel z mreže na sprednji torbi, kamor ga ne bi smel niti nasloniti. Prav udaril je ob tla, jaz pa sem peljal naprej, čes: “meni ni moglo nič pasti”. Bravo.

Še vedno imam nepremočljio pohodniško jakno. A vemo, kako je s temi stvarmi za splošno nošenje. Dihanje. Odpornost na veter. Odpornost na vodo. Četudi zgleda, kot da zmore vse, navadno lahko izmed treh lastnosti izberemo kvečjemu dve, tretja pa je zraven za silo.

Sicer sem sklenil dobiti nov anorak, a ker mi je bil ta všeč, sem hotel še enkrat nabaviti tega. A najprej je treba do Ljubljane. Do takrat sem ostal pri upanju, da dežja ni. Tu smo. Dober plan. Ene poceni pelerine medtem pa ne, a?

Tako se je proti koncu prvega izmed dveh vzponov stemnilo. Upal sem, da pridem na cilj preden se vsuje in ko sem nato zapeljal v območje sonca, sem mislil, da je to to.

Veselje vsakič, ko je iza ovinka posijalo sonce.

A pot je bila še dolga. Na vrhu hriba se je pogled odprl in bil sem kar šokiran. Nebo za mano in na strani, od koder prihajam je zgledalo kot s sodnega dne. Živo temnomodri oblaki. A kamor sem namenjn jaz, svetlo sonce in vse rumeno. Tako močnega kontrasta zlepa ne vidimo. It’s on. Nevihta očitno prihaja za mano. Dovolj je, če sem hitrejši!

Pa smo skovali briljanten plan za si popestriti etapo. Gasaaa! Dobro je šlo, dokler nisem prišel v dolino. Nisemše vedel, kateri hrib je Menina. Pred menoj je bil en v soncu, nad drugim pa se je že sivilo.

Če je Menina tisto svetlo, v oddaljenosti, sem rešen. Če je tu, na desno, bo pestro.
Bilo je desno.

Ni bilo časa za ugibanje, saj je nenadoma začelo padati. Bil sem ravno ob vasi na vznožju hriba in se odločil zateči do prve domačije, kjer vidim koga zunaj.

Sinu, ki je z očetom gradil neko verando, sem predstavil situcijo in prosil za malo zavetja, dokler se vreme ne umiri. Toplo sprejet, ponujeno mi je bilo za piti in celo za jesti. A vzel sem le vodo, ker sem res hotel naprej.

Čakal sem in kramljal z gospo, ki je medtem prišla. Po nekje tričetrt ure počitka je dež minil in vprašal sem moža, ki se spozna na premike vremena v tem območju. Rekel je, da bi moralo za ene dve uri nad Menino še zdržati. Vseeno je pripomnil, da imam še veliko poti. Res, do vrha je bilo še 13 km in več kot tisoč vzpona. “Glih glih za dve urci”, sem si mislil. A nekaj ni štimalo. Veliko tega ni. In zadaj zadaj, v glavi, sem to vedel. Podzavestno sem si ogledoval kozolce. Imel sem namig, da bi bilo bolje danes zaprositi za prenočitev tukaj. Pozno je bilo. Ogled slapa, pa futr-pavze, pa zdaj tričetrt ure tu. Pa hladno je bilo. In vse sivo na nebu. In, višek vsega, dom na Menini je bil zaprt. “Pa saj si nepremocljivi Batman”, se je oglasil ego: “kdo ti kaj more!?”

Šel sem. Vedel sem, da nisem več dober za dež. Šotor je šel za visečo mrežo, ki nima strehe, anorak pa je izgubljen. Odženem te misli in začnem se vzpenjati. Pot na Menino je bila dejansko super. Četudi makadam, je to bila ena bolj gladkih in voznih gorskih cest. Dobro sem napredoval, a vsak pogled na nebo mi je dal manj upanja.

Pot na Menino je bila lepa, a vsakič, ko sem se obrnil nazaj, je črnina bila bližje.

Dokler se ni, nekje na pol poti med drevesi končno vsulo. Najprej se zatečem na rob, kjer je stal še kar lep iglasti gozd. Ko malo preneha, nadaljujem, a potem začne spet. Še močneje. Padalo je že kar fino. Sklenil sem, da poskusim prespati tu. Na vrhu bo hladneje in do takrat bom premočen. Najdem dve drevesi na pravi razdalji za mrežo. Zdaj je treba le še izgraditi streho. Ja, obstaja prenosna streha za viseče mreže. Ja, nisem je kupil, ker je dražja in težja od vreče. Ja, odločil sem se bolj s principa. Ja, neumno je bilo.

A zdaj sem bil jaz, drevesa, nekaj vrvi in dva metra in pol krat meter tiste alu folije za zaščito v nujnih primerih.

Imel sem nek plan to razpeti na vejah med dvemi drevesi in s tem ustvaiti neko streho.

Ko sem se ravno na tej točki zatekel v gozd, sem razumel, da je tabla znanilo stvari, ki prihajajo.

Po pol ure je vse propadlo. Folija malo prekratka že za to, kar sem mislil, verjetno pa bi jo brez pritrjevanja na več koncih, za kar pa sploh ni bila dovolj velika, tudi veter obrnil.

Nič ne bo. Dobim občutek, da je hujše vreme minilo in si rečem: “gor ob koči imajo zaklon. Le še pet kilometrov! Teci, hitrejsi boš!” Sicer bi lahko šel nazaj dol po hribu in v nekaj minutah bil v tisti vasi, kjer bi lahko isto družino prosil za prenočišče na seniku. Imel sem dobesedno le spust. A že čez polovico sem bil. Nikoli nazaj!!! Korajžne besede. Ali nore.

Začnem pedalirati in seveda, po dvesto metrih se vrne dež. “Saj bo”, si mislim. Dam po gasu. A ne neha padati. Vse bolj intenzivno je. Umaknem kamero s čelade, da si lahko sploh nadanem kapuco. Pospešim. Začenjam čutiti vodo, ki pronica skozi rokave na vetrovki. Imam to. Bom že. A tedaj začne grmeti. Strela, v planinah? Baje je to slabo. A ne bomo se bali. Kakšna je šansa, da zadane ravno mene? Še manjša kot zadeti na loteriji. Še manjša, kot da me mazne medo.

Cesta se je v dežju jasno poslabšala, a podlaga je bila zadnji od mojih vse številčnejsih problemov.

Pa igramo loterijo? Pa se bojimo medveda?

Vozim in se ne obremenjujem. A nekaj ni v redu. Od otroštva se spomnim preprostega izračuna, ki me je navdušil in je od tedaj priljubljena igrica za take dni. Ko se zabliska, začnemo šteti in toliko sekund, kot je minilo od svetlobe do tedaj, ko zaslišimo grom, pomnožimo s tristostirideset metri. Rezultat nam pove, kako daleč od nas je udarila strela. To pa zato, ker je sveloba pri tristotisoč kilometrih na sekundo takorekoč neskončno hitra in, saj na zemlji, vse prepotuje takoj, zvok pa je v primerjavi s tem še kako počasen. Le 340 metrov prepotuje vsako sekundo in to se vidi že pri spremljanju le nekaj sto metrov oddaljenega ognjemeta, ko najprej zažari, šele nato pa zaslišimo pok.

“Zakaj zdaj ta matematičen mumbo jumbo”, porečete. Zato, ker se mi je prvič zgodilo, da se bliska in grmi praktično hkrati! No, vsaj prvič, ko sem jaz hkrati v gorah, moker in sredi ceste. Tu je bilo. Zelo blizu. Zaman sem iskal strele na obzorju. Vsakič, ko je udarilo, sem videl le svetlobo na površini ovratnika vetrovke, pa na rokah. Bilo je dobesedno za mano.

Nekdo nekje spodaj v dolini, na toplem, sedaj skozi okno sedaj gleda strele, kako udarjajo v hrib in si misli: “waaa, kako grozno bi bilo, če bi zdaj bil gor?”

V trenutku sem pozabil na mraz. Na to, da imam že skoraj premočen trup in da so zdaj začeli prepuščati še goretex pohodniški čevlji. Čisto vseeno mi je bilo. Samo po gasu.

Začel sem se se premikati od drevesa do drevesa. Moja logika je bila, da ker strela vedno išče najkrajšo pot v tla, je boljše biti zraven nečesa se višjega.

Tedaj sem se spomnil, da v bistvu vozim aluminijasti strelovod, tako da sem morda za nežen nebeški dotik milijonov voltov po faci, še bolj zanimiv kot drevo, četudi sem nižji. Ne vem, če drži. A ni mi bilo do tega, da odkrijem. Sploh ne.

Nato je prenehalo. Oddahnil sem si. A začutil sem udarce po rokah. Toča, večja od zrn graha. Juhu. Na srečo sem imel čelado, roke pa so že morale zdržati. A ni se bliskalo. Zakon!

Nisem si mislil, da me bo kdaj veselilo stati na gori, v temi, premočen in pod točo na mrazu. Kako prefinjeno relativno je vse.

A nato je toča nehala, vrnila sta se dež in bliskanje. Ko sem začel in hotel odriniti izpod smrek, sem takoj začutil boleč žulj s Pece, a sedaj ga sploh več nisem. Jasno je bilo, da so možani že odprli rezerve in rekli “tu imaš, pa delaj kar češ, samo spravi nas od tod!”

Bil sem na zadnjih dveh kilometrih in utrujen. Poknil sem se energijski gel. Rekel sem si, da to rabim, da zmorem hitro do vrha. Realnost je bila, da sem bil že na polnih obratih in verjetno sem hotel le še sprobati okus jabolka, preden me kaj skuri. Otroci si vedno puščamo zelene sladkarije za na konec. Te in modre so najboljše. Škoda bi bilo, če bi se poslovil, brez da sprobam najboljše.

Tako sem ga s strelami za petami žgal do kraja in se končno znašel pred kočo. Zaprto. A z obširnim nadstreškom pred vhodom. Kot sem upal. No, upal sem na neke vrste bivak, a ga ni bilo.

Zadnji del poti. Lije. Odprta jasa. Okoli mene se bliska. Srce pumpa na polno. Telo, ki je še štiri ure nazaj sestopalo na manjših strminah, goni kot noro.

Vse mokro s sebe, naga, mokra budala, bosa na betonu na slabih nekaj stopinjah iznad ničle, na višini 1500, skuša dojeti, kako zavraga dela viseča mreža. Haklji za pritrditev so se ves čas razpuščali, dokler nisem dojel, da Nemci ne znajo delati vozlov. En kmečki otroški, kot tisti, s katerim zavozlamo vezalke našemu sovražniku in ga pošljemo v jok k mami, pa je bilo. Aja, saj res. Jaz plezam. Lahko bi naredil osmico. Drugič, drugič.

Skočim v spalko in sem rešen.

Pa sem?

Seveda ne. Tu je še termodinamika. Z veseljem sem odkril, da je ena od deklairirano vodoodpornih torb na kolesu popustila in zmočila veliko oblačil, na katere sem računal. Na srečo sem jih imel še nekaj, a manj. Še nogavic nisem uspel zamenjati, kar je velik NE NE, preden gremo v spalko. Potem je tu izolacija. Računica pri menjavi šotora za visečo mrežo je bila ravno ta, da ker s slednjo nisem v stiku z mrzlo podlago, ne rabim blazine kot dodate izolacije. Zato sem se je znebil skupaj s šotorom. Napaka.

Sicer nisem bil v kontaktu z betonom, a že to, da sem prislonjen na mrežo, splošči spalko pod hrbtom in nogami ter zelo zmanjša izolacijsko sposobnost perja notri. Ugotovim, da je na mreži kar lepo in se, pardon za foro, zazibljem v spanec.

Le, da bi se zbudil čez dve uri s povsem premraženimi stopali. Mmm. Drgnem, grejem, ovijem se se z alu folijo, a je, kar je. Žrem čokoladice in bonbone v upanju, da me dodaten cuker ogreje vsaj malo od znotraj. Ob treh zjutraj me začne zebsti tudi v hrbet. Slabo. Ne vem več, s katerim delom telesa bi grel katerega. Stisnem se čimbolj skupaj in nekako zaspim do devetih. Začuda sanjam lepe stvari. Vse je dobro! Se smo tu. A zadnjič spim na vrhu gore tako na hojladri. Napihljiva blazina in anorak se morata vrniti. Pa kaj zdrave pameti.

Še en nor dan, v katerem sem odkril, kako lahko malo nepremišljnosti in par manjkajočih kosov pokvari sicer kar dobro opremljeno odpravo. Se še enkrat srečal s strahom pred stvarmi, veliko nad mano. Opazoval odziv glave in telesa na nujne primere. Bil premočen in premražen celo noč v super vlagi na velik višini in začuda niti zbolel. Ne poskušajte tega doma.

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *