STKP dan 15: Maribor – Ruška koča – Ribniška koča

Nekaj dni nazaj sem omenil, da sem v Brežicah pustil vso opremo za preživljanje noči izven koč – šotor, spalno vrečo, napihljivo blazino. S tem sem izgubil nekaj dragocenih kil in naredil mesto za baterije in udobnejsa oblačila.

A veste kaj? Ni to to. Seveda, baterije so zlate in v večji meri odpravijo strah, da ostanem brez navigacije, počivati v mehkem bombažu, namesto v plastiki pa tudi dela razliko.

A izgubiti svobodo, da prespim kjerkoli? To me je motilo ves čas, odkar sem začel divjati z občutno lažjim kolesom. Naj bo udobno kolikor hoče. Čutil sem, da se odpovedujem prvotni zamisli in da bom prej kot slej obžaloval to novo, popolno odvisnost od koč.

In glej, nalednje jutro, preden odrinem iz Maribora, pokličem Ribnisko kočo in ker ta ni na voljo, še nekaj okoliških. Pa nič. Začetek tedna je. Poskusim celo nekaj privat namestitev. Kar naenkrat se nimam kam dati. Pa je šla svoboda. Prepričan sem, da bi z dovolj iskanja nekaj že našel, a že mi je slo celo jutro s klicanjem. Dovolj bo tega! Spalka mora nazaj. Namesto šotora pa tokrat vzamem visečo mrežo in ker ne rabim niti blazine, prihranim nekje dve kili glede na prej!

Survival monster se je vrnil. In z njim teža.

Spet bom lahko šel kamor hočem, kadar hočem. Skupna masa je medtem narastla na one prijetne začetne vrednosti, zato naročim še šest parov zavornih ploščic, da jih dobim nekje kasneje na poti.

Juhu. Praznujmo z dvojno etapo!

Prva zgleda res linearen vzpon do česar je verjetno ena od koč na Pohorju, najblizjih Mariboru. Če bo podlaga prijazna, bi moralo iti ap cap.

Gozd na vznožju Pohorja.

Tako nekako je tudi bilo. Sicer me je na začetku peljalo v stransko gozdno vlako ali dve, a potem se je trasa priključila na glavno pot do gor in ostalo je le tistih 500 višincev za oddelati. Medtem sem vseskozi imel pogled na Maribor, ki se počasi manjša.

Slovo od Maribora. Gremo čez Pohorje!

Na vrhu malce ravnine, nato pa sem malo vohal okoli in se pustil hipnotizirati gondolam, ki v ritmu lezejo z doline po žičnici.

Žičnica, ki pelje do Ruške koče.

 

Tu pa Pohorja še ni konec. Šele začelo se je. Ker je ta del bil kratek in ker sem z opremljanjem porabil en dan, odločim za še eno etapo, da po slednjih in dneh pridem nazaj na 15/15.

Ta je že malo močnejsa, a dokler bo teren na moji strani, bi moralo priti do gor še čez dan.

Se čuti kot izzivanje sreče? Ja, ker je. Ena od stvari, s katerimi sem bil skorajda razočaran, je bilo pomanjkanje snega. Nekateri so me pred tem svarili, jaz, frajer, pa sem odvrnil, da toliko hudo kot kot kak Snežnik več ne more biti. Hja, v vseh smislih ne, ker mi zdaj navigacije ne more zmanjkati. Kaj pa vse drugo? S tem še vedno ni heca.

Nekaj manjših vzponov in po četrtini začnem plezati nazaj in višje. Tu pa vrnitev beline. In to na bolj zahrbten način, kot sem ga vajn. Snega kot takega na cesti ni bilo, a tla so namočena in mehka, da se kolo pogreza v vrhnjo plast blata. Tako sem vozil en lep del. Bilo je počasno in naporno. Na Rogli se peljem mimo smučišča in ven z gostinskega objekta skoci Pirančan, s katerim sodelujem v turistični sezoni. Nekaj se gledava in nama ni jasno. Meni, kaj dela tu, a itak, veliko bolj njemu, kaj tu delam jaz, v krakih rokavih s kolesom in do kolen v snegu. Čuden in komičen trenutek. Borovničke, nekaj nazdrvljanja nenavadnega srečanja, pa smo nazaj na poti.

Dokler ga je nekaj bilo le okolo smučišč, sneg še ni bil ovira.

Odrinem skozi zasnežno smučišče in takoj podoživim občutek nemoči s Sviščakov, ko rinem skozi gosto, mrzlo belo plast, ki noče, da grem naprej. K sreči je to le se ostanek umetnega snega, ja? Ja? Ne.

Tega dela se spomnim od lanskega pohoda. Bilo je veliko bolj. Belo.

Več ceste. Več brozge. Res naporno, ko se tla zdijo čisto fina, a vrtim kot konj in ne gremo nikamor. Ustavim se v koči na Pesku. Prijetno. Ena dveh skrbnic mi svetuje postanek čez noč. Mika me. A pred mano je še dolga pot. King size borovničev štrudel bo moral zadostovati.

Dober del vzpona me spremlja potok, ki se, tako kot jaz, še bori s poledico.

Nadmorska višina narašča in v območju 1400, nekje v zadnjih petnajstih kilometrih dobim že pravi zimski tretma. Osojni deli hriba so pobeljni in povsem nevozni, ostalo pa je blatno.

En tak prehod pobere moči za kilometer navanega vzpenjanja.

Mučim se. Ne le to. Dolg, blatni vzpon me je že fino zdelal in zmanjkuje mi moči. Tako kot zmanjkuje sonca na nebu.

Zaledenolo jezero opominja, da zime še ni konec.

Ko sem osem kilometrov od cilja, sem že na kraju moči in če je sklepati po temu, kar sem videl do zdaj, se bo zasneženost z višino le stopnjevala. Ne bi zmogel. Nimam kaj. Ustavim se na Hudem Kotu, pa jutri osvojimo vrh in nadaljujemo.

Ta lep zahod mi je opozorilo, naj se ustavim tu. Tokrat poslušam.

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *