Danes spet nekaj s pridihom dvojne etape. Po včerjšnjem koncu osem kilometrov pred ciljem mi ostane še slajši, najbolj leden in zasnezen del, nato pa nova etapa, s spustom v dolino in plezanjem do naslednjega doma.

Jutro na Hudem Kotu je prav tako lepo kot zahod. Vidi se avstijska meja in vse do Gradca.

Na pot odrinem zgodaj, ker sem predvideval, da mi je ostal še najtežji del od včeraj.

Nisem se motil. Nekaj prijetnih spustov med iglavci, a takoj za tem je udaril sneg. In to močno.

Zadnji kilometri serpentin do vrha so bili povsem beli. Sneg pa je postajal ravno toliko globok, da sem ga redno imel polne čevlje.

Za manj kot desetkilometrski vzpon sem porabil skoraj dve uri. Dobro, da sem štartal zgodaj.

Moral sem si privoščiti malo počitka. Dan se je šele dobro začel, a jaz sem ze ves bel, leden in kar utrujen. No, to je v glavnem od hoje. Če bom od tu naprej lahko tudi kaj vrtel pedala, bo že slo.

Odrinem od koče in čaka me presenečenje. Snega je še več. In več. In več. Vse je belo in napredovanje je neverjetno počasno.

Sneg je globlji kot kdajkoli in ni drugega načina, kot počasi gaziti. Kamorkoli sem skrenil izven poti, ga je bilo le še več.

V takem je odpadla vsa ideja spuščanja v dolino. Naj bo navzgor, ravno ali celo navzdol. Počasi tacati skozi je bilo vse, kar mije ostalo.

In ko je snega po nekje desetih kilometrih, za katere sem spet porabil več kot dve uri, končno zacelo zmanjkovati, je ostala še vedno njega mesanica z blatom. A za razliko od vzpona, tu ni bilo ceste. Pohodniške poti, v katere sem se globoko pogrezal, so bile kar zabavna zadeva.

Naposled sem prišel na namočeno planoto, kjer je oprijem spominjal na normalnega.

Sledilo je spuščanje. Najprej čez nekaj smučišč, kot so Kope, nato pa po gozdnih poteh. Osojni deli so še kar bili beli, a ker je tega bilo vse manj in manj, sem imel moč in zagon, da sem se pozabaval s tehniko in uspel skozi vse več njih splužiti tudi brez sestopa. Na poti dol sem velikokrat prečkal traso E6, ki mi je znala obuditi žive spomine.

Nagrajen sem bil še z enim daljših spustov do sedaj. Znižal sem se za kar kilometer nadmorske višine in pristal v mirni Vuzenici.

Od tod čez Dravo, nato pa Muta in spet v hribe, proti Košenjaku. V obeh krajih se ustavim, najprej na megasendviču, nato pa še po kilo sadja in najem se kot prašič.

Tu pa malo čudna izkušnja. Na zadnjem postanku sem imel kolo parkirano pred velikim supermarketom. To je bilo ravno ob prometnici in okoli je bilo kar živo. Bencinska črpalka, lokali in pa avtobusna postaja. Ko odrinem in se odpljem, me med gnečo otrok, ki čaka na avtobus ena šolarka pogleda ter se z neko mešanico zaničevanja in posmehljivosti obrne k skupini, ki čaka sede. Zdaj, ok, itak zgledam čuden, ves natovorjen in predvsem s čelado s kamero na glavi. To jim dam. Vsem.

A tisto je zgledalo še malo, hmm, kako reči.. prav sše malo bolj zlobno od le posmehljivega pogleda. Kot da je še nekaj. Boh, sklenim odmisliti, a le slab kilometer dalje, na asfaltirani cesti sredi podeželja, sprednja guma na tleh. “Se zgodi”, si mislim in takoj preklopim stikalo na način “brez panike”.

Sedem na delo, a tu me začno spreletavati misli. Na vsem spustu je guma lepo držala. Tudi čez vso Vuzenico sem se peljal lepo. Tu, na ravnini, brez grobega terena že kakih osem kilometrov, pa kar nenadoma konec. Ne le to. Praznila se je kar hitro. Ker je zračnica menjana le pe dni nazaj, sklenim uporabiti fliko, zato poiščem luknjo. A glej, ta je odločno na boku kolesa. Ravno na tistem delu, kjer bi šli nekaj nameonoma preluknjati. Uff. V plašču iščem tujek, a ga sploh ni. Nobene sledi ne najdem. Zdaj pa se je res tezko znebiti slike s tiste vožnje mimo avtobusne. Mmm. Sklenem odmisliti. Res nima smisla nikogar obsojati brez trdnejših temeljev od tega, dasi bi takšna sabotaža ravno razložila tisti privoščljiv nasmeh. Ah, življenje je prekratko za take špekulacije. Je pa zanimivo. Grem dalje.

Zavijem proti gozdu, od koder začne vzpon. Veliko asfalta, nato pa kar urejen makadam. Od tu se v glavnem le še enakomerno dvigam, pot pa mi vsak drug zavoj postreže z vedno lepšim pogledom na Dravo in v ozadju pohorske hribe, s katerih sem se spustil. Višje, kot grem, lepše se vidi.

Po še urci vzpenjanja izgubim pogled, nad onim delom doline in uvidim Drvograd, kamor bom namenjen naslednjič.

Prispel sem do doma na Košenjaku. Zanimiva etapa, kjer sem se na začetku bojeval proti zimi, na koncu pa se žgal pod skorajda gorečim soncem, venomer pa občudoval prelep pogled na dolino in Dravo.