STKP dan 13: Gorišnica – Maribor

Ali nisem zadnje poti začel z dvomom o tem, da so te vedno postavljene z dobrim okusom in z v glavi celovkupno prijetnostjo? Da se na koncu kljub enim težjim, zelo počasnim delom, z drugimi hitrimi izenačijo v neko lepo, zaokroženo celoto? To je gotovo bil slučaj v spustu proti Gorišnici, kjer sem šele po zelo dolgotrajnem in počasnem, plezalnem začetnem delu odkril lepoto spustov in bil bogato poplačan. Pred mano je bila še ena dolga etapa, s povsem cikcakastim, trzajočim višinskim grafom.

Že glede na shemo sem vedel, da bo tu veliko prekinitev in ne prav dosti ravnine. A hej, saj smo vendarle v nižini, najvišja točka pa je le 400 metrov n.v.m.! Toliko drastičnih variacij pa ja ne bo. A?

Nižinska etapa? Jaz sem že na Aljaževem stolpu!

Hmm, prvi del se ni strinjal. Ne le to. Odkril sem, da obstaja nekaj, ker težje prebavim od porivanja v breg, ki mu sledi nošenje dol. To je gozd. Gozd? Pa kdo nima rad gozdov? Jaz jih mam, a ne, ko so povsem prekriti z gostim listjem, nimajo markacij in se izgubim pet metrov po vstopu vanje, nato pa tavam čez veje, robide in drug strohnel, a pogosto oster les ter še za nekaj sto metrov brez upa, da bom našel kaj pametnega, gledam le GPS.

Prestrmi hribi? Valjarji z bodičastimi kolesi? Medvedi z laserskimi pištolami? Kje, gozd je moja prava nemeza.

To se mi je dogajalo ves čas. Ves čas. In čim sem prišel ven z enega, je na tapeti takoj bil drugi. Saj je očarljiv. Lep, skrivnosten, v vseprisotnih rjavih odtenkih, ki jih bo kmalu zamenjala zelena pomlad. A gosto bukovo listje mi je s tako točnostjo uspelo skrivati pravo pot, da sem na momente takoj po prihodu med drevesa začel pihati in samo še čakal na opozorilo telefona, ki veli: “OFF TRACK!”

Ravnine vsepovsod. Kadar mi pogleda niso zastirala drevesa in listje do kolen.

In to je bilo redno. In če sem prejšnjo etapo, dol z Boča, potreboval dve uri za prvo šestino poti, a se je potem preostanek izkupil s hitrostjo, sem tu po treh urah še vedno bil sredi ničesar, a s čevlji polnimi trohnecih listov. Vzponi sicer niso bili strašni, a tempo se je venomer razbijal. Kadar nisem blodil med drevesi v iskanju prave steze, sem se vsaj na klancih poskusil zdivjati. Pa še tu mi je pametna škatla kar sredi tekočih spustov iznenada velela, naj zavijem dol in v… ja, uganili ste, nov gozd. No še večkrat pa “offtrack” in nato petdeset metrov nazaj v hrib in nato v gozd.

Tako sem se kar mučil za obdobje, ki zgleda cela polovica etape. Nato so se stvari malo odprle in popestrile. Cerkev Svete Trojice in spektakularna vožnja ob jezeru. Neskončni pogledi na obdelanih ravninah vzdolž malo prometnih asfaltnih cest in osrednji, pestri del je minil kar hitro.

Okoli jezera.

V zadnji tretjini sem vozil po asfaltiranem podeželju, ko je dan začel zahajati za hribe. Do tu je vsled vsemu izgubljanju v gozdovih ter nepozornih offtrackih na spustih trajalo tako dolgo, da se je sonce poslavljalo s še petindvajsetimi kilometri od cilja. “Vraga”, sem rekel, “če mi je vse pobralo že toliko casa, pa si ga bom zdaj še jaz vzel in ne hitel!”

Sonce zahaja, a Maribor je še za devetimi gorami. Vse ima svojo ceno. Plačam!

Ravno sem se hotel ustaviti, da bi si ogledal zahod ognjene krogle, ko sem le sto metrov daleč zagledal impozantno, visoko kovinsko konstrukcijo.

Bil je to Maistrov Stolp v Zavrhu in kljub napornem dnevu so mi oči zažarele kot debelemu otroku, ko vstopi v trgovino lizik. Takoj sem stekel po zavitih kovinskih stopnicah in približno 15 metrov višje bil nagrajen s prelepim pogledom na vso dolino. Z Mariborom nekje daleč zadaj. Sonce je tonilo za gorami, a nič me ni brigalo. Našel sem atrakcijo dneva in zdaj tudi, če brodim po temnih gozdovih do konca. Kar tudi sem.

Na Meistrovem stolpu sm se zabaval kot otrok!

Ding! Takoj za tem me je čakal spust v gozd z ravno dovolj svetlobe, da je še bil užitek. Nato je sledila serija vzponov v zaporedne hribe. Sprva večina asfalta, nato pa nekajkrat na eksotične spuste po temnih gozdovih. Priznam, po vseh gladkih cestah nisem bil več navdušen nad temnim goščavjem, a potolažil sem se s tem, da za razliko z Rogom med vzponom na Mirno Goro tu vsaj ni medvedov. Verjetno. Prižgal sem luč in se vrgel v akcijo. Še nekaj spustov v vse večji temi in končalo se je v pretežno ravninskem delu, ki je počasi vodil v štajersko prestolnico

Pred spustom v temno dolino uzrem novega prasca z anteno. Ne še danes, a Pohorje je naslednje!

Zelo dolga etapa z ubijalskim, razbitim tempom, neskončnim blodenjem po gozdovih in brez prave hitrosti, ki me je prisilila v res dolgo sedenje. A nekaj prav lepih trenutkov, z Maistrovim stolpom na čelu ter vedenje, da sem iz Pirana uspel pribrcati do skrajno oddaljene točke STKP-ja na drugi strani Slovenije, vse postavi v pravo perspektivo. Pohorje vabi!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *