STKP dan 7: Jugorje – Gospodična na Gorjancih – Brežice

Nekoč mi je na nečem, podobnem temu bilo rečeno, da najprej zgleda vse novo in lepo, ampak da po kakšnih sedmih dneh prisilnega stanja, kakršnega nismo vajeni, lahko slika postane drugačna in kaj poči. U glej, sedmi dan!

Odpravil sem se zgodaj, ker je bila pred mano dolga etapa. Kot prvo je ostal odprt obračun včerajšnji vzpon do Gospodične. Zariniti v hrib navsezgodaj, preden se sploh dodobra zbudimo, je kar poseben občutek. Telo še čaka, da sploh zares razume, za kaj se gre, a srce že pumpa stoosemdesetko. Nekaj tam gor nam prav reče: “ooo, grem jaz nazaj spat, je bilo boljše!” A postelja je že daleč. Še daleč.

Kaj mi bo smerokaz, ko pa grem povsod?

Domačo nalogo prejšnjega dne sem opravil kar lagodno. Razen na par delih vzpona na okoli 900m planinskega doma, je cesta bila dokaj položna, pokrajina pa pestra in zanimiva. Ob začetku je bilo še veliko lesnopredelovalne mehanizacije, a kasneje vse manj. Na vrhu sta me sicer čakali dve starejši gospodični, ki pa sta se v glavnem zelo ukvarjali z iskanjem žigov.

Ah, štampiljke. Jaz jih ne nabiram. Pa na E6 jih tudi nisem. Enostavno, ne čutim neke potrebe. Morda bo za koga tako moje kolovratenje manj kompletno ali podvrženo morebitnim krajšnjicam in podpasnim potem do cilja, a meni se ne zdi tako bistveno. Navigiram po GPS mapah z uradne strani in če kaj falim ali se izgubim, kvečjemu naredim deset kilometrov več in ne manj. S tem nočem nič odvzeti tistim, ki lepo napolnijo album. Spomin več, vsekakor. A če se ne zvrnem v kak prepad ali vamp divje živali, bom tudi jaz imel veliko spominov na koncu. V glavi in nekaj celo v enkah ter ničlah.

Kdo je opazil, da sem rekel “zival” in ne “medo”? Ja, vladavina terorja kosmatinca je uradno končala, čemur priča tudi tabla, ki me je pozdravila takoj, ko sem nadaljeval vzpon. Priklonimo se zdaj novemu gospodu strahu in trepeta gozdov – divjemu prašiču.

Nič več medveda!
Zdaj cvikam prašiča!

Ok, jaz se šalim, ampak ko sem v domu na Kočevju govoril z dvema izkušenima planincema o medvedih, sta mi rekla, da obstajajo živali, ki bi se jih manj bali, a znajo dejansko prej fentati človeka, kot pa medo. Ne le to, slikovito sta mi opisala načine, kako to naredijo. Ne bom jih povedal, ker ej, te stvari pa valda berejo tudi otroci. Ki so pravkar izklopili konzolo z Mortal Kombat 12.

Kje smo ostali? Aja, da ne bom nasilen. Ja, v glavnem, v paritveni sezoni potrebni jelen vidi kot vse, kar gre, kot sovražnika v dirki za prenos genov in zgodi se, da se z rogovi zažene v človeka. Nenadoma imeti deset kot prst globokih lukenj na obrazu in v prsnem košu ni glih okronanje nedeljskega izleta na podeželje. A takoj za njim je bil ravno prašičevec, ki se baje v ravni črti zazene človeku med noge. Ok ok, otroci, vrnite se nazaj na Mortal Kombat in tam nasprotniku ruvajte poligonska mednožja z laserskim klobukom. Šc. Če nismo visoki meter čevap, svinja sicer zadane le v noge, ampak ogromni čekani se lahko zarinejo globoko v bedra ter prebodejo arterijo in potem kaj hitro izkrvavimo.

Strašljive zgodbice dveh veteranov, ki se hočeta malo pozbavati z naivnega novinca s smešno kamero na čeladi? Morda. A ko vidim prasca laufati, pripravim najboljsi košarkarski skok, ki ga še premorem. In ko vidim jelena teči vame. Hum, težka bo. Kvečjemu se skesam, da sem kdaj gledal Bambie.

Če se sedaj res vrnem na to, kar šteje. Ne merjasci. Drugič. Ko bo. No, prav pred odhodom z Gospodicne se je s smeri, v katero sem bil namenjen, mimo mene pripeljal čisto kompletno napravljen downhill kolesar. To so tisti s full face čelado, ščitniki povsod, kakim stilskim dresom, pa masivnimi kolesi z dvojno krono na vilici, ogromno hoda na vzmetenju in nizko postavljenim sedežem, da ko se peljejo po ravnem sede zgleda, kot da so bajk ukradli otroku. Malo me je začudilo, kaj dela na skoraj kilometru višine, a potem se je vse razložilo. Oh ja. Se je, ja.

Nadaljevanje na nekje 350m višje ležeči Trdinov Vrh je bilo malo bolj strmo od poti do Gospodične, pogledi pa lepši in odprtejši. Ko sem se bližal, sem končno zapazil anteno. Zelo verjetno tista ogromna struktura, ki sem jo videl prejšnji večer z več deset kilometrov oddaljene doline!

Vrh na vrhu.

Ne le antena. Vrh je bil veliko bolj pester od povprečne gore, kjer najdeš dom, kakšno radijsko postajo in kako skalo s smermi. Poleg ogromne postaje z anteno se cerkev in nekaksno zavetišče, vojaško bazo, neki štanti, namesto kamna pa en hud stolp, visok kakih sedem metrov, na katerega vrh pelje kovinska lestev. Hura, takoj gor! Razgled z njega je kajpak boljši kot z drugod in če ne drugo s tem dosežemo najvišjo možno točko vzpona, haha. Meni se je šlo še najbolj za to, da nezavarovan razen preko Grmade na Šmarno Goro nikoli nisem plezal po čem takem. Sem užival, pa ravno prav, da sem malo spočil noge.

Ta antena lovi vse kanale, razen tistih, ki mi jih na celo vdolbe čelada. Ampak danes je imela veliko piložnosti, da opraviči namen.

Tako, zdaj pa, po grafu sodeč, samo še spust v dolino in nato nekaj časa nič, pa še vzpon na hrib pred Brežicami, pa smo. Graf šmgraf. Tu pa tam manjše cikcakanje ne pomeni veliko. No, tokrat je ta nazobčanost pomenila fris grozne posasti, ki me je prvič v sedmih dneh malo spravila s tira.

Začelo se je lepo. Zelo. Spust po komaj vidni potki čez idiličen rumen travnik je peljal v potko, ki je v tem casu bila najlepsa od vseh, ki sem jih kdaj videl. Drevesa, zrahljana zemlja, našo stezo pa označujejo zvončki, trobentice, vijolice in drugo cvetje ob poti. Neverjetno in tu pa tam se prav nisem hotel peljati, da ne bi česa preveč poškodoval. Nekaj sem stiskal, a slike ji ne bodo naredile pravice. Kdor lahko, naj laufa se zdaj gor to pogledat!

Najlepša steza, kar sem jih videl. Pa še single je.

A tu se je začel preobrat. Pot je nadaljevala kar strmo navzdol in ko sem videl najprej bando, torej skrbno oblikovan ovinek, da se ga da pri visoki hitrosti speljati po robu in izkoristiti centrifugalno silo, nato pa še en velik, v rampo lepo preobražen štor, sem se takoj spomnil na onega spimpanega spustaša, ki sem ga srečal pri Gospodični. Prišel sem na downhill stezo.

Tu sem razumel, na kakšni progi sem. A sem bil se ves “WOOOOOO”, kot ljudje s slabim želodcem na vlakcu smrti, medtem ko se se vzpenja. Potem pa smrtna tišina.

Woohoo, veselje! Dokler se nisem spomnil, da:
a) imam s kolesom skupaj 130 kil. Jaz slabih 90, oprema ostalo.
b) premorem vodljivost kombajna
b) z mene bingljajo močne, a ne neuničljive torbe, zaradi katerih si tudi ne morem znižati sedeža
c) imam le XC čelado in ne kompleta ščitnikov
d) nisem nikoli vozil po pravi downhill progi in nasploh moje ime ni Mr. Tehnika
e) sem sam na 1000+ metrih, kar ni ravno idealen čas in kraj, za si zlomiti dvestošest kosti

“Torej, si ostal gor?” Seveda ne. Gremo, gasa! Malo se se trudim, nekje peljem, seveda brez skokov, ker bi mi sfaširalo vso opremo in še kaj, a prej kot slej pridem do zelo strmih spustov, ki bi zame in kolo bili ravno še sprejemljivi s pravilnimi nastavitvami, a gotovo ne danes. Tako moram sestopiti in početi edino stvar, ki je hujša od porivanja kamnitega bloka v hrib. Spuščanje po hribu navzdol, tako da vlečem vozilo ob sebi navzgor, ker bi sicer tudi z aktiviranima zavorama zdrselo dol po hribu. Drselo je meni, a hkrati sem moral držati še kolo, da samo ne zdrsne dol. Super naporno.

In ne le to. Na koncu takih spustov se je vse večkrat pojavila zrcalno super strma in dolga vzpetina. Muka navzdol. Muka navzgor. Muka navzdol. Muka navzgor. Par se je ponovil kake petkrat in bil sem že čisto jezen. Sopihal sem in na glas govoril sam s sabo. Saj je vedno veselje srečati kakšen nov način, da se nam pot oteži. V tem je čar STKP, da ne gre po cesti. Ampak to pa me je res utrudilo in spravilo na mejo. Začel sem razmišljati o korektnosti tega, da v blogu, ki ga bere široko občinstvo napišem, da je ta odsek poti dizajniral Hitler. Saj vemo, da je šala, ampak morda niso vsi enako dovzetni in odprti. Zato ne bom. Ne bom tudi zato, ker Fuehrer sam ne bi nikoli mogel ustvariti kaj tako groznega. Morala je biti ekipa vsaj še Jacka Razparaca, Genghis Khana, Grofa Drakule, in Dr. Robotnika. Bilo je grozno in ponižujoče. Pač, kolesar je pomalo že ponižan, kadar pride do vzpona, kjer mora sestopiti. Ok, ampak naj bo. Veliko jih je bilo in jih bo še. Ampak spust, prenevaren, za peljati, ko sedimo na skoraj downhill kolesu, ta prebada srce. In v hitrem izmenjavanju s prvim… En “loop” ali dva in odšel bi z nasmehom spoznanja, na kak nov način je lahko se pot težka. Ampak pet in morda celo več njih je bilo prav vrtenje noža, ki sem ga dobil v stegna nekje na tretjem klancu.

Xerxes, Ramses, Keops in Tutankhamon. S tem naporom bi vsakemu zgradil vikendico na morju.

Uff, k sreči se je enkrat vendarle končalo. Od tam dalje je bila čista uživancija. Sledil je igriv spust po s strani delovnih strojev razriti progi, kjer pa so se sledi ravno tako izmenjevale, da je bilo z dovolj spretnosti vedno kje voziti. Zelo zabavno. Nato še zelo dolg a ravno dovolj položen spust, da ni bilo treba preveč zavirati. Izjemno uživantsko in prava nagrada za pretrpjlene muke.

Ne le to. Spustil sem se v prelepo vas Oštrc. Ob cesti polna lično urejenih, novih hiš, na hribu pa veliko starejših z zasajenimi pobočji. Po sredini pa ogromna uvala s cerkvijo, lepo obdelanimi njivami in pašniki. Za ovce! Kar nisem se je mogel nagledati in se nenehno ustavljal. Bilo je čudovito!

Oštrc in zadaj hrib, s katerega sem prisel.

Sledilo je še nekaj drugih lepih vasi, ki so se vse bolj vzpenjale. Na eni, bolj strmih izmed njih sem se skremžen od daleč samoironicno nasmejal domačinu, ki me je videl, pa mi je takoj pomahal nazaj ter povabil, naj se zapeljem do njega. Sprejet sem bil z zanimanjem in pogoščen kot kralj. Vino, druge pijače, vse je teklo in vsej familji, ki se je ob lepem vremenu zadrževala v letni kuhinji sem predstavil svoje popotovanje ter vesoljsko strojno opremo, ki jo nosim. Zelo hvaležen za prijeten oddih in druženje jim povem, kje na medmrežju bodo lahko se kaj našli o moji poti ter se odpravim.

Klanca ni in ni hotelo zmanjkati. Dejansko je vzpon bil še višji kot na Gospodično in Sveto Jero skupaj, kar me je po downhill/uphill avanturah že zelo zmatralo, a šel sem naprej vedoč, da ko naredim to, bo pa res le še spust in ravnina do Brežic. Tudi to, da je dober del bil asfaltiran, je nedvomno pomagalo.

Dame in gospodje, Črni Kal 2.0!
Zdaj še z dodatnim naklonom!

In prisel je konec plezanja. Spektakularen, z jaso in ravno enim drevesom, ki gleda v dolino in oddaljene Brežice. Evokativna slika v 3… 2… 1…

Nagrada za enega zadnjih vzponov dneva.

No, če sem se danes kaj naučil, je to bilo spoštovati spuste in jih ne tretirati kot le zastonj kilometre do cilja. Ravno na to sem razmišljal in se hkrati v sebi močno trepljal po ramenu, da sem včeraj sklenil zamenjati zavorne ploščice. Z obrabljenimi, kakršne sem imel prej, ne bi bila lahka. A nisem uspel niti zaključiti misli, ko se je spust iz prijetnega prelevil v… prijetnega, a res zelo strmega. Podlaga je bila mešanica blagega makadama in peščenega asfalta. Sprva se mi ni zdelo le zelo strmo, a nič pretiranega. Nekje na nivoju tega, kar imam doma s Pacuga v Fieso, a doldina in slabša oprijemljivost sta naredila svoje. Peljem, uživam, zaviram. Vse gre v redu, a ko s še vedno visoko hitrostjo pripeljem do razpotja in se nujno ustavim, slišim nekaj cvrčati. Diski zavor gorijo! No, ni bilo ognja, a z zavor se je kadilo, rotorja pa sta postala oba črno osmojenega videza.

Spust s takih hribov mi ni bil tuj, a podlaga, dolžina in mojih ekstremnih stotrideset kil so naredili svoje. Morda sem se tudi spozabil in peljal preveč konzervativno, ampak verjamem, da sem se po vseh višincih do zdaj že kar spodobno navadil furati dokaj blizu tega, kar oprema prenese. Tako da, ja, prvič sem skuril bremze. Pa včeraj zamenjano je bilo. To rečeno, sploh ni nujno, da so se stvari zares pokvarile, kakor v strojništvu “skuriti” pogosto označuje. Počakal sem malo, da se ohladijo in se peljal v krogih po ravnem, da še dodatno zapiha čez rotorje. Ti lahko prenesejo marsikaj, pa preživijo. Slišal sem celo o oranžno žarečih, ki se nato vrnejo v delovanje. Moji so bili le črni. Bolj bi me moralo skrbeti za obloge, a zaenkrat ni opaziti težav. Še vedno pa mi gre na smeh ob misli na katastrofo, ki bi bila, če bi se danes namesto s čisto novimi zavorami, na pot odpravil z onimi na koncu od včeraj. Nič ne bi mogel. Tistih nekaj desetink milimetra oblog bi šlo v trenutku, nato bi kovina začela pritiskati na diske in jih verjetno uničila, nekaj bi od trenja verjetno zagorelo, moč zaviranja pa bi se povsem izničila in posledice bi lahko bile… ugh, ne bi bilo nujno v redu. In veliko, veliko hoje bi bilo. Šola. En par zavornih oblog sploh ni slaba stvar za nositi okoli kot standardno rezervno opremo, skupaj z zračnico, kakšno fliko, orodjem za popravilo verige, ekstra členom verige, pumpo, nekaj trakovi ali vezicami ter rezervnim nosilcem zadnjega menjalnika. Vse našteto gre ze v srednjo trikotno torbico.

Nadaljeval sem še čez nekaj vasi, v glavnem v spustu in ravninah, dokler nisem naposled prišel do Brežic.

Eno od mnogih prečenj Krke na poti v Brežice.

Peljal sem se nekje deset ur, a ker sem začel zgodaj, sem si lahko privoščil veliko postankov. Res lepa etapa. Prav taka, kot bi morale vse biti. Gotovo je malo pripomoglo podaljšanje one od včeraj, a že sama zase je bil zahtevna, pestra in slikovita. Izjemno naporna, tako za telo, kot tudi za glavo, a na koncu dneva kljub par spodrsljajem še vedno točno vem, da sem ravno zaradi vsega naštetega tu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Omake:

Ajde, nagrada za pridne, ki ste prišli do konca. Še ena stvar je bila. Ves utrujen sem prišel na končno ravnino. Brežice so bile še kakih 8 km stran, a meni je škripnila navigacija. “Eh”, sem rekel, “zdaj pa mi res ne bo problem najti poti, saj je dan, sem v vaseh, so oznake in so ljudje za vprašati.” Prevrtljajo za uro in pol naprej, ko se že tretjič v krogu zavrtim okoli istega križišča in začne me že malo pobirati od mešanice utrujenosti in posmeha temu, da sem prevozil 80 kilometrov žbunj, splezal 2000 višincev in pri tem izgradil tri piramide, da se potem izgubim na ravnem, podnevi med ljudmi.

V takem stanju se smejimo vsem možnim stvarem:

Implying much?

 

Čakam na male.

 

And that’s where I’m going!

2 thoughts on “STKP dan 7: Jugorje – Gospodična na Gorjancih – Brežice

  1. Za kdaj pa selfie s kakim merjascem? 😀
    BTW, če hočeš bežat hormonsko naboostanim jelenom, se samo skrivaj okoli dreves. Log trap.

  2. Pridi nazaj v Kočevje, če ne prej ko boš
    končal turo. Kolesarji te čakamo pri koči.
    Bomo spili kakšno več kot zadnjič. Lp
    Srečno na poti.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *