STKP dan 6: Mirna Gora – Jugorje – Gorjanci

Ena posebna oseba mi je nekoč rekla, da se čudi, kako me nič ne iztiri ter priznala, da sama, kadar gre kaj narobe v štartu, veliko prej zaključi, da enostavno “ni dan” in obupa.

To popotovanje je kar dober poligon za urjenje odzivanja na take dogodke, ki nam pomešajo plane. Posebno, ko imamo začrtane etape in cilj, da jih dosežemo pred koncem dneva. Posebno, ko nadaljevanje ponoči zelo spremeni potek vsega. Veliko težje je spremljati okolico. Težje je opaziti markacije. Zmanjka mi GPS-a. Slednja je za zdaj moj trn v peti.

Tako sem se se zadnjič naužil prelepega pogleda z Mirne Gore in odpravil k domu Gospodična na Gorjancih.

Vrsta bližnjih hribov, za njo vrsta bolj oddaljenih hribov in za njo vrsta še bolj oddaljenih. Verjetno zadaj še ena in še ena, ki je niti več ne vidimo. Raj.

Sel sem šele ob enajstih. Sem hotel prej, a bil mi je serviran tak kraljevski zajtrk, da sem si kar moral vzeti čas.

Ajdovi žganci in ocvirki, prekriti z jajci na oko, so zajtrk prvakov.

Etapa se je zdela dovolj preprosta. Dolg spust v dolino, ravnina in nato vzpon.

Začelo se je lepo, z udobnim spustom po še golih listnatih gozdovih. A obrabljenost zadnjih zavornih oblog me je težila in vedel sem, da to moram rešiti. Odločim se, da prvič, ko obiščem kakšno mesto, poiščem kolesarsko trgovino. “Pa bom do takrat pač več uporabljal sprednjo”, sem pomislil. Haha, kakšna naivnost.

Seveda je sprednja zavora močnejsa in dejansko tista, ki naredi največ, četudi nam od malega v glavo vsadijo, da je nevarna, ker bomo zleteli čez belanco in potem opažam novejše kolesarje, kako vsi veselo vse le na zadnjo. Realen problem je le glavnem v zdrsu, če zaviramo sredi ovinka, kar načeloma moramo delati čim manj. Če se nam zablokira zadnje kolo, še ne pomeni padca. Če se nam ono spredaj, moramo biti res izkušeni za ostati na biciklu. No, zato imamo obe.

A ko sem med pretežno makadamskim spustom skušal zavirati povečini le s sprednjo, se je dogajalo prav to. Kadar sem slabo ocenil zavoj in prišel notri s preveč hitrosti, sem bil res zelo blizu zdrsu sprednjega kolesa ter poljubljanju s kamni. In glej, druga cvetka. Nenadoma je tudi prednja zavora, ki se mi je do zdaj zdela čisto ok, začela kazati podobne znake obrabljenosti. Povečanje poti, da sploh prime, pa malo čuden zvok. Kot da nekaj že nenaravno drsa ob nekaj.

Ko sem se pojal po potkah naseljenega pobočja hriba, ki obdaja Črnomelj in sem, namesto, da bi užival slikovito pokrajino, vsak ovinek študiral, kako naj zaviram in ali naj sploh, se ni bilo več za obotavljati. Nujno v shopping.

Imel sem srečo, ker sem s prve našel ravno pravo stvar. Trgovina in servis L Šport. Ko sva si jih s pijaznim lastnikom ogledala, so imele ploščice še smešno malo materiala na sebi. Takorekoš nič. “Haha, ravno prav”, sem se razveselil. A ni vse bilo preprosto. Iskazalo se je, da je model zavor manj popularen, kot sem si mislil. Shimano, 2015, sicer Deore, ampak tista novejša serija, ki je v vsem skoraj identična višjima modeloma LX in XT; kaj lahko gre narobe? To, da uporabljajo ploščice, ki niso enake onim bolj popularnim. Model BR-M666… Ta koda, izrecno zadnji del, so postali simbolični, ko je lastnik poklical še malo okoli in dal slabo vest, da takih oblog sploh ni na voljo nikjer v bližini. Ojoj.

A ko bi marsikje to pomenilo, da bom vsaj za en dan obtičal, je gospod aktiviral vso družino in s skupnimi močmi so mi prinesli komplet ustreznih ploščic z Novega Mesta v par urah. Kljub temu, da je imel veliko drugega dela, se mi je posvetil in se maksimalno zavzel, da se zadeva reši takoj. Zamenjalo se je še verigo, ki je bila proti koncu poti in na vse to, namesto, da bi mu sam dal napitnino, sem bil deležen še popustov. Nekaj najlepšega je, ko ljudje razumejo našo nujnost in jo brez pomislekov vzamejo za svojo. Neskončno hvaležen se odpravim dalje.

Čeprav je vse bilo opravljeno v najkrajšem možnem času, so me zavore vseeno stale štirih ur. Ni bilo kaj, kot se sprijazniti in poganjati dalje.

Slovo od Črnomlja. Lepo mesto, dobri ljudje.

Dežela se je preoblikovala. Neskončna polja in ravnine. Hribi le na daljnem obzorju.

Proti Metliki občutim, kako se pokrajina spreminja. Vse manj vzpetin, pogled pa seže dlje in dlje.

Trasa je, domala prvič od Pirana, bila zelo nizka, ravninska in peljala po veliko asfaltnih delih. A ravnin sem se veselil tudi zaradi zaostajanja. Ura je bila 16, jaz pa šele na tretjini od planiranih 60km in tudi z večjim delom današnjega vzpona za prebrcati.

Prav prisiliti sem se moral, da se za take poglede več ne ustavljam, saj potem res ne bi prišel nikamor.

Po gladkem je šlo hitro, a ure se ne da prevarati in ko se je začelo mračiti, sem spoznal, kako oddaljen sem zares se od cilja.

Pa je skoraj noč, jaz pa naj grem tja gor?

Tik, preden se je začelo vzpenjanje, sem na hribu daleč na obzorju videl anteno. Tipično jih postavljajo na visoke točke. Tipično so to moji cilji. Pestro bo.

Luči sicer imam neskončno preko dinama, a odvisnost od GPS navigacije, ki prej kot slej mrkne, mi zelo omeji možnosti v temi. Ker dinamo uspe polniti telefon le po ravnem, bi za vzpenjanje ponoči, kar je res pogost zključek vseh mojih etap, rabil močan baterijski blok. Nespametno sem ga pustil doma. Tako kot z zavorami, bom moral tudi tu nekaj ukreniti.

Višina se nabira in vožnja ponoči, pogosto med vozili, postaja vse manj lagodna. Smer proti Novem Mestu je tudi polna tovornjakov.

Mene pa vseeno tare drug dvom. Naj se ustavim prej in prvič ne dokončam etape, ali naj vztrajam do konca in tvegam, da se brez pojma, kam sploh hodim izgubim po tistih hribih? Povrhu je bil dom na Gospodični zaprt. Nič, ustavil sem se na polovici višine in dvanajst kilometrov od konca etape.

Najdem prenočišče ob cesti in sklenem, da bom naslednji dan štartal toliko bolj zgodaj in nadoknadil zaostanek.

Kljub nedoseženemu cilju sem zadovoljen. Težave s kolesom so zdaj odpravlejne. Skozi cel dan, pa naj bo v koči na mirni gori, v kolesarski trgovini, čakajoč na dele v lokalu, med iskanjem prave poti ponoči in nato čisto na koncu pri urejanju prenočišča, povsod sem srečal super ljudi in bil deležen razumevanja in pomoči, ki je zelo presegala le osnovne obveznosti. Saj, tak sem od nekdaj bil sam. Vsi problemi vseh okoli mene so postali moji. Na koncu so bili vsi veseli. Tudi jaz. A bilo mi je rečeno, da pretiravam. Verjeno sem res bil na eni skrjnosti, a mejo med popolno empatijo in brezsrčnim utilitarizmom je težje postaviti, kot se zdi. Biti absolutno dober in požrtvovalen je v resnici še lahko. Sicer garamo kot pes, a bežimo pred bremenom odločitve. Veliko težje je dobroto začeti pravilno dozirati, brez da pri tem povsem prestopimo na drugo stran in izgubimo to, kar nas dela dobre. Ljudi.

Odpočijem si. Prihranjena energija mi bo gotovo prišla prav, ko bo treba jutri zaključiti odprte račune še s to etapo.

One thought on “STKP dan 6: Mirna Gora – Jugorje – Gorjanci

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *