STKP dan 10: Brežice – Bohor – Resevna

Dan 10? Kje sta se izgubila 8 in 9? Pit stop okoli Brežic, kjer sem na veliko preuredil opremo. Stehtal sem se in ugotovil, da ima kolo triintrideset kil. Po dnevu premlevalnja sem naposled odločil, da šotor, spalka in blazina gredo. Seveda so neprecenljivi v situaciji, ko se znajdem brez strehe nad glavo v divjini. A njihova teža in upliv na vodljivost kolesa so bili pogosto tudi razlogi, da nekam nisem prišel pravočasno. Noro zahtevno porivanje v klanec in prepazljiva vožnja navzdol, kjer sem se moral izogibati kakršnimkoli skokom, ker bi se lahko vse odtrgalo ob pristanku, sta bila glavna faktorja za počasnost. Pa sončni panel spredaj se je pri hitrosti nad dvajset na uro odprl kot tista padala, s katerimi zavirajo nekatera letala pri pistanku ter mi jemal hitrost na ravninh.

Druga težava, s katero sem se spopadal, je bilo napajanje telefona, ki je hkrati bil navigacija. Podnevi je s sončnim polnilcem bilo super, a bil sem kot Pepelka. Ko je zapadla tema, se je ekološko vzdrževano, energetsko samostojno čudo začelo sesedati in ker je konec večine etap na hribu, kjer dinamo ne pomaga, se je začela bitka s časom, da pridem do cilja, preden se kolo spremeni v nepremično bučo.

Dostaviti sem si dal dva 10000 mAh baterijska bloka. Vsak ima več kot štirikratno kapaciteto telefona. Ker se z ene na drugo napravo prenese kvečjemu 60% energije pomeni, da lahko z njima skupno še vedno tudi do petkrat napolnim vitalni mobilec. Kar bo gotovo zadostovalo za cel dan.

Krajši zadek. Boljša aerodinmika. Večja kompaktnost. Z zmanjšanima torbama in boljšo razporeditvijo teže je preurejena mašina veselje za voziti, kar v celoti odtehta dva dni pavze za pripravo.

Ostaja masivno, a se po zaslugi večje aerodinamicnosti kolo zdaj vozi bolj živo in poskočno. Četudi sem se znebil veliko prezivetvene prtljage, so baterije in udobnejsa oblačila dodali svoje, tako da skupno zdaj nosim le ene tri kile manj. Vseeno se nova roba lepše razporedi. Vse je nižje na okvirju, kar zniža težišče kolesa, namesto da visi na belanci in nad sedezem. Vse je čutiti neskočno bolje in v primerjavi s prej je sedaj voziti veselje.

Kaj boljšega za test nove namestitve kot ena dvojno etapa – z Brezic v Bohor, s tam pa na Resevno.

Seveda sem si dvojno privoščil tudi na osnovi grafov in podakov o poti, ki so zgledali kar humani.

Ko sem se nato lotil, se je iskazalo, da je pot prvič sestavljna povečini z asfalta. Ja, se več ga je bilo kot z Mirne Gore na Gopodično.

Trasa je peljala najprej čez predmestje Brežic, nato pa čez umirjeno podeželje. Dasi je bilo vse ena sama pot navzgor, je plezanje bilo umirjeno, asfalt pa je pomagal pri oprijemu, tako da sem večino časa preživel na kolesu.

Priznam, da se dober del poti nisem mogel otresti občutka, domala skrbi, da je po tako zelo razgibani etapi, kot je bila zadnja čez Gorjance, ta prav pusta. A nekje na polovici preblisk: “ti pogledi!”

Vse poti so bile take, da se je dalo cesto, po kateri smo pripeljali, videti dalec za nazaj in pa daleč vnaprej. Pogledal sem preko doline in na hribu zagledal grad, preko katerega sem peljal, nato videl s pust z njega in povrhu še cesto, ki je vodila v hrib vse do mene.

Brcati pol ure v klanec in potem videti pot od prejsnjega hriba, spusta, doline, pa vse do nas, je posebno zadvoljstvo.

Ko sem dosegel eno določeno višino, pred začetkom gozdne ceste koncnega vzpona na Bohor je postalo že noro, saj se je pot videlo tako daleč, da sem v enem trenuku videl oddaljen hrib, kjer cesta izgine preko obzorja in jasno vedel, da bom šel tam.

Pot se vije vse do hriba na obzorju.

In ko sem naposled tam bil, prav na začetku končnega vzpona, sem mesto zlahka prepoznal in se obrnil nazaj ter zlahka našel točko, s katere sem prvič pogledal. Noro.

Pa sem na hribu. Tisto drevo ob poti, daleč v daljavi na sredini? Dvajset minut nazaj sem stal tam in vedel, da ga bom s tu videl. Poseben čar etape.

Še en zmeren vzpon in bil sem na Bohorju.

Če bi se ustavili na površini, bi lahko rekli “njaaah, anonimna, pretežno asfaltna etapa brez razgibanosti”, a meni je možnost gledanja daleč v horizont ob velikih hitrostih asfaltnega dela med vasmi po vrhu grebena bila veselje.

Ob koči se okrepčim s štrudlom in malo poklepetam z lastniki, pa mi kmalu omenijo, dvojico, ki je do sedaj edina prepeljla STKP v enem zamahu. Nekajkrat sem že bežno slišal zanju, a tokrat je bilo posebno. Čim gospa zaključi stavek in se ima namen umakniti, pogleda v daljavo na cesto, ki vodi v kočo in se hudomušno nasmeje: “ha, jaz o njih, a onadva tu!”

Ker nisem bil prepričan, ali zares dobro razumem, sem počakal za trenutek. Pozdravim par s pohodniškimi palicami in vidim, da njemu kar zazarijo oči, ko vidi moje kolo. Malo gleda, nato pa se navdušeno obrne k meni in reče “STKP?!?”, jaz pa, pripravljen, sredi vprašanja kot s topa začnem odgovarjati s svojim “STKP!!”

Ko se nama pridruži se ona, je vse zažarelo in navdušenje poskoči nad je streho. In kako naj ne bi, saj sta samo Pia in Andrej do zdaj edina zares vedela, kako pomeni sfurati celotno zadevo, jaz pa sem na poti tega. V nekem smislu smo se srečali edini trije, ki se STKP-ju na eks; za njiju še kar aktualnem, zame pa absolutno poglavitnem projektu, lahko pogovarjamo s prve roke.

Takoj smo bili kot dolgo izgubljeni bratje. Naj bo kočevski gozd ali gorjanski downhill, vse sta poznala in o vsaki podrobnsti smo lahko razpravljali tako živo, kot ne jaz, ne onadva ne bi mogli z nikomer drugim. Tehnika, oprema, počitek, poročanje, o vsemu je bilo ogromno za povedati in najraje bi se tam ustavil še za cel dan. Valovne dolžine, misli norcev z enkimi idejami so se tu strahovito poklapljale in v njunih iskrivih očeh je bilo čutiti, da sta neskončno vesela zame in za vse, kar me še čaka. Vidno je bilo, da težko skrivata željo, da z menoj delita še več, kot sem do sedaj sploh videl. No, graciozno sta se zbrzdala in se raje ustavila na temu, da me čaka še ogromno napora. In lepote.

Izmenjamo kontakte, zagotovita mi, da sta mi vedno na razpolago za karkoli in se poslovimo.

Krasno. Neverjetno naključje, da sta osebi, ki sem ju prej kot slej nujno moral srečati, gor pojavili ravno v mojih četrt ure postanka. Hvala za neprecenljiv čas skupaj, Pia in Andrej! Vsekakor se po koncu tega moramo dobiti še enkrat!

Odrinem dalje in lahkota, s katerim primem kolo me takoj spomni na grozen kiks – med razpravljanjem o opremi sem povsem pozabil, da je od jutra moje kolo lažje in da nima več spale opreme, a jaz sem jima jo omenil. Sedem stotridesetkilskih dni je pustilo pečat in moram se še navaditi. Zato pa nisem razumel čudenja kompaktnosti šotora. Seveda, ko pa ga ni več bilo. Jao, kaj dela raztresenost.

No, čas je bil, da novo, za cele tri kile olajšano kolo pokaže, česa je vredno. Če je prva današjna etapa bila lepa, jasna, z dolgimi vidnimi razdalajmi spredaj in zadaj, je nasledna zame bila njeno polno nasprotje.

Kar se je sprva na papirju zdelo še lažje – enak vzpon, pa še manj kilometrov, je zame bilo vse prej kot tako. Po začetnem spustu se je začela potka kot z vlakecem smrti. Gor in dol. Nikoli nisem vedel, kam zares vozim. Čim sem prišel na eno pot in si v glavi začrtal linijo, že sem skrenil v grmovje in prišel vem nekje drugje. Stalno sem se izgubljal, gledal v GPS in skoraj nič mi ni bilo jasno.

Zanimivo, Andrej je potožil ravno o temu, da je njuna domaca etapa, na Bohor, ena bolj pustih, a povedal da se od tu naprej stvari popesrtijo. Še posebej je pohvalil ravno to nepredvidljiost in pretkanost poti. Res je, ozadje se je izmenjavalo nepretrgoma. Zdaj asfalt, zdaj gozdna pot, nato vlaka, asfalt, nato umetno jezero, spust, dvig, spust.

Vsega je bilo in če pomislim, da pot, videna na zemljevidu, vendarle pelje lepo v eno smer, se lahko tudi jaz le poklonim inventivnosti postavljalca.

A to ne odvzame od tega, da sem se namučil. Zelo. Teh trideset je bilo kratkih, a sladkih in ko sem se po divjem spustu na peterokrakem križišču vnovič izgubil, saj nobna od poti ni ustrezala, na koncu pa izvedel, da moram s kolesom v roki na neko planinarjene po zelo ozki in strmi stezi sestopil v dolino, me je povsem zdelalo.

Res, tempo je bil neverjeten. Tako sem počasi prišel do ravninskega dela, ki mu je sledil končni vzpon. Ob pogled na tablo “Šibenik” sem ob asocijaciji na Hrvasko mesto pomislil: “huhu, daleč sem že prišel”. A v šali je bila resnica, zakaj kilometri in višinci dvojne etape so se začeli vse bolj čutiti.

Kar sem tudi kmalu začutil, je bilo malo nestabilno zadnje kolo. In res, kot samo par dni nazaj, je otip gume izdal uhajanje zraka. Sonce je začelo zahajati in vidljivost je bila vse slabša. Tako kot moja razsodnost, saj sem od tu dalje sprejemal samo še dvomljive odločitve.

Ker mi je do vrha manjkalo le še dvanajst kilometrov, zrak pa je uhajal zelo počasi in je kolo kljub nižjem pritisku bilo kar vozno, sem sklenil, da poskusim zdrzati se malo in raje še čez dan pridem gor, pa zgoraj, ob koči vse uredim.

Narobe. Narobe. Pot me je od tam peljala še v nek nor gozd, v katerem sem se grdo izgubil in komaj našel izhod na trejem mestu.

Ne zgleda bog ve kaj, a ko se izgubimo v gozdu, kar se mi dogaja pogosto, je med drevesi ugledati sled civilizacije mana z neba.

Nato še močan spust. Ko sem se naslednjič vprašal, kaj zares delam, sem bil nekje osem od cilja in sklenil malo dopumpati. Že kar fino se je zmračilo, in ko mi je prišlo na pamet, da bi morda vseeno bilo bolje to rešiti sedaj, sem si rekel, da bi v tako slabi vidljivosti težko našel tujek, ki je predrl zračnico in je zato bolje, da zdržim do vrha.

Kilometri so šli vse pocasneje, strmina naraščala, videlo se je vse manj, guma pa je spuščala vse hitreje. Nekje šest od cilja je bila že noč in ko sem že tretjič dodajal zrak, je mimo mene prišel kolesar s svetilko in vprašal, če rabim pomoč. “Ne hvala, bom zmogel”, odvrnem. Kompletna laž. Njemu. A predvsem sebi. V tistem sem hotel na vsak način izpeljati, kar sem si zamislil. Le pet kilometrov je bilo do cilja, a zračnica se je praznila vse hitrje. Nisem si upal več sedeti in sklenil razdaljo prehoditi. Kakorkoli gre, v uri bom gor. Začel sem in v naslednjih treh kilometrih z grozo odkril, da se zračnica prazni vsakih 700 metrov in to brez mene na kolesu.

Nenehno pumpanje z majhno, ročno tlačilko mi je odvzemalo energijo, ki je že tako bila na rezervi. V enem, renutku, ko se je kolo zmehčalo le po le nekaj korakih od pumpanja sem obupal. Nisem hotel porivati naprej s povsem poleženim kolesom, ker sem se bal, da s tem poškodujem tudi plašč. No, povsem preveč utrujen in frustriran sem bil od pumpnja in tega, da zadeve niso šle po načrtih, da bi hotel sesti, priznati napak v korakih ter zadevo popraviti. Podlegel sem izčrpanosti in kilometer in pol od cilja nehal pumpati. Vlekel sem kolo in zaskrbljeno razmišljal o temu, da morda s tem početjem uničim plašč. Samo še malo. Saj bo kratko. Um je bil tako zameglen, da sem na navigaciji spregledal ključen ovinek. Ne le spregledal… še ko sem se vrnil, ga nisem videl. Nič, kot že dober del te etape sem sklenil iti z glavo skozi zid in najti pot okoli. No, hodim kilometer in ko se že nadejam cilja, mi navigator reče, da je ta še vsaj dva kilometra stran. Čisto okoli. Hkrati pa od moje pozicije prikaže potko, ki naj bi vodila direktno do koče. “Jackpot”, pomislim. Nezavedajoč se, da je moje neprisebno hazardiranje danes bila ena sama izguba.

Začnem potko in glej. Po pobočni jasi se začne temen gozd. Poln korenin. In noro strm. Potke sploh ni. Stopnice so le korenine in vse grozno visi. Šel sem tako počasi, da luči dinamo ni dal in preostalo mi je le, da potegnem ven svetilko. Šele, ko sem posijal, sem videl grozoto. Gozdu ni bilo konca in vzpetina je bila strahovita. Težko kolo sem mukotrpno premetaval s stopnice na stopnico. Prazna guma. Pritisk zavedanja, da sem vse že sfalil. Se malo. Zakričim ob vsakem dvigu čez korenino. A teh je bilo neskončno. Po petnajstih minutah sem povsem izčrpan. Na jok mi gre. Pogledam na GPS in pokaže mi, da sem šele na tretjini potke. Obupam.

Premagan, morda prvič na tej poti, priznam popoln poraz na vseh frontah in se odpravim nazaj dol. Sestop je bil pravtako mučen, a ne toliko kot sprijaznjenje s spoznanjem, da sem v zadnjih treh urah zavozil vse odločitve in to, da nisem hotel priznati začetne napake, je problem kot snežna kepa valilo dalje in ga večalo.

Napoled sem šel okoli. Prehodil še približno poltretji kilometer ter do koče prišel uničen.

A to še ni bilo vse. Ko sem klical dopolne, da preverim razpoložljivost, so mi rekli, da je zaradi ene skupine vse zasedeno. Tedaj sem si rekel, da se bom pač še isti dan spustil na drugo stran, šel s Šentjurja do Celja in tam prespal. Slavnik much?

Vse narobe, skratka. A tu luč. Vstopim in sem toplo sprejet. V trenuku mi postrežejo s tono dobrot, ki so očitno bile v pripravi za veselico in povrhu izvem, da jih bo prespalo nekaj manj in da je ostala prosta soba zame. Woohoo!

Med žrtjem tone izkusim epski mr. Bean moment, ko mi prijazna skrbnica na začetku pred ostalimi jedmi prinese cel pladen kanapejev. Rekel sem si: “wow, kaj vse ostaja od tam!” Nisem niti razmišljal, da to ni vse zame. Salama, sir, še ena salama, kumarica, oliva, med koščki kruha na zobotrebcu. Krasno! A na vrhu vskega pol grozdne jagode. Ewwww, kaj dela sladko sadje zraven tiste, zdaj zame božanske kompozicije mastnih in slanih klorij?

Grem in iz vseh osmih kosov sistematsko pojem le košček grozdja. Njam. Ko pa se končno dam nazaj in se pipravim na masaker, čez vrata bliskovito uleti skrbnica in mi odnese vse. PRED NOSOM! PO VSEM DELU! AARGH!

“Nič ne gre prav”, pomislim. A potem pride tona druge hrane in pozabim na vse.

Medtem mimo mene s sosednje, žurka-sobe, pride kar nekaj ljudi. Glede na odpremo in opasno kolo zunaj firbec hitro raste in v trenutku je zanimanje veliko. Skočim pod tuš, premenjam se v včeraj na novo pridobljene casual obleke, da nisem povsod v sintetiki in pajkicah, skočim v kolesarnico, kjer pod lučjo popravim zadnjo gumo in akcija. Vstopim na žurko in naslednja stvar, ki se je zavedam je, da je ura pet zjutraj. Dasi sem v kočo vstopil kot neznanec med samimi povabljenimi, sem kajkmalu kmalu postal “nori kolesar”, ki je do tu prišel iz Pirana in imel marsikaj za povedati. Na momente se mi je zdelo, kot da sem bil deležen še preveč pozornosti. Eh, branil se pa res ne bom. Lepo je bilo.

Brez pretiranega poglabljanja lahko rečem, da je okoli vedno polno noro kul folka z vseh koncev, da dokler smo dobri in delamo dobro, pomoč pride s povsod in da se mi stevilka štirideset še nikoli ni tako dopadla. Hvala vsem folk, bilo je zakon in čast biti del vaše zabave. You know who you are.

Tako se je kljub nekaj titanskim mimosukom v odločitvah in ogromnem naporu dan spet končal fantastično. Party on!

3 thoughts on “STKP dan 10: Brežice – Bohor – Resevna

  1. Ojla Giuseppe.
    Sem dobil link in vidim/berem, da kar goniš. In goniš.
    Glede na to, da te pot vodi skozi Ajdovščino mi javi, če boš potreboval posteljo in tuš. Ali pa samo pivo. Ovinek do
    Vipave ni tako velik, da bi te zaradi tega bolela glava. Pa čim manj praznih gum.
    file

    1. Haha, kje se srecava midva!
      Ful hvala za povabilo. Pri meni se vse spreminja on the fly in do zadnjega ne vem, kje bom zares kdaj, zato ne morem nic reci. Bom pa gotovo uposteval in ce se poklopi, se vidimo!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *