STKP dan 2: Slavnik – Sviščaki

Ves čas sem imel vglavi, da ko se nekam povzpnem in končam etapo, bo priti do vsaj pol poti naslednje mačji kašelj. Ni ravno tako. In tudi s tehnologijo se ni za igrati, ko je naš uspeh, če ne zivljenje, odvisno od nje. To in se več… …zdaj.

Že v startu je bilo vse po malo narobe. Telefon je bil mrtev od včeraj zvečer. Čakati, da ga sonce preko panelov napolni do konca, pa bi bilo prepotratno s časom. Zato sem sklenil kar iti in računal, da se bo sproti napolnil dovolj. Saj, v končni fazi, se pa ja ne bom izgubil podnevi na preprostem sestopu z domače gore. Ja? Ne. Oz, ja. Skratka, bilo je grozno.

Na spustu v Skadanščino je bilo razpotij neskončno in telefon, ki je hkrati navigator, je bil konstantno na nuli ter se ugašal in prižigal. Pot je hitro zašla v gozdove in jaz sem falil skoraj vsako križišče. Izgubljal sem se po brezpotjih in za trenutek pomislil: “bravo, Josip, dobro te je ta tehnologija zrihtala, danes greš domov.”

Res ni kazlo dobro. Vseeno sem naposled našel smer in utrujen prišel o Brezovega Brda. Tam pa se je začelo veselje, saj klanci in vzpetine niso nehali. Kar izmučen sem ob cca 14:00 naposled dosegel Ilirsko Bistrico. Ja, to je tisti kraj, v katerega sem se se včeraj mislil lagodno spustiti ponoči s Slavnika, brez mape. Haha. Res sem glup. Hvala bogu, da ne 24/7.

Čisto spraznim pekarno. Burek, buhtelj, pojem vse, kar imajo. Nato si ogledam možnost, da bi tam prespal. “Eh, pa to ni niti ena etapa”, si mislim. In res. A bil sem že zelo zdelan. No, dotok masti in sladkorja v krvi je glavi dal energijo, da si upa, kar si ne bi smela: “gremo na Snežnik!”

Pokličem v kočo na Sviščakih, kjer mi povedo, da jih sicer ni do poznega, ampak da bodo zame pustili odprto splalnico in toalete. Yeeeah! Prosim pekarno, da mi dajo polniti čisto prazen telefon in grem v nakupe. Kilo banan stolčem takoj, kot tudi jogurte in še nekaj ostalega sadja. Sendvič za na pot in ob 15:00 odrinem.

Verjeli ali ne, Davor me je spremljal do tu. Potem mu niso dovolili dalje.

Par sto metrov z mesta in že se je videlo, koliko je ura. 25 kilometrov je še bilo do gor. Upal sem, da niso vsi taki. Res je bilo… Veliko hujši so bili.

Sprva dolg, suhoparen makadmski klanec. Nato pa ga je zamenjala prelepa narava.

Borovci na sicer dokaj goli pokrajini. Prelepo.

 

Najlepša tocka vzpona. Bor. Bor. Bor. Povsod.

Sledilo je spet vzpenjanje. Bil sem že močno zdelan, a do cilja je bilo še celih 700m vzpona in kar 18 kilometrov.

Prva zaplata snega! Woooo! Če bi vedel, kaj me še čaka v zvezi z belo strjeno vodo, ne bi bil niti blizu tako navdušen.

Do cilja je bilo še dolgo in s soncem je slabila tudi navigacijska naprava. Za ene dve uri še bo. Plan je bil biti gor okoli 18:00.

A zelo sem se uštel. Poti ni bilo konca. Jaz pa tako utrujen, da sem bolj strme dele že sestopal, pa se porivanje kolesa zaradi vodljivosti naložene samokolnice ni bilo nič lahko.

Ko sem naposled prisel v snežniske gozdove, se je sonce že poslavljalo.

Sonce zahaja v snežniskih gozovih. “Še malo”, sem si mislil.

A dolga pot me je še cakala. Ne le dolga. Ledena. Občasne snežne zaplate so kmalu postale skoraj do gležnjev globok sneg, ki se je ob robu prepada zahrbtno pretvarjal v ledeno cesto.

Nenadoma se je vsa GPS matematika porušila. Sprva sem po zaslugi debelih, 2,35″ koles še peljal po plitvem snegu. Nato tudi po ledu. Začel sm razmišljati: “hej, pa saj ta led niti ni tako slab. Dokler imamo oprijem, se pelje kot asfalt!” Seveda sem sekundo za tem skoraj odletel in zgrmel v brezno.

Led in sneg, pa še trinajst kilometrov do cilja. To bo še zanimivo, ja.

A tu je bilo vse še zabava. Manj zabavno je postalo, ko je sonce zares zašlo. Utrujen sem bil kot pes, a misli o moji spočitosti so se kmalu umaknile skrbem, kaj bo, če se povsem stemni, snega in led narasteta in meni odpove baterija in s tem GPS. Naslednjo uro sem se vsako cepitev poti, za katero ne bi imel pojma, kaj je prav ubrati, če mi tega ne bi povedal digitalni vseved, bolj prestrašil, kaj bo, ko odpove. In zgodilo se je.

Bil sem še nekje 10 kilometrov in 300 višinskih metrov od cilja, ko je mrknil telefon. Vidljiost se je slabšala, mraz poostril, sneg in led pa sta začela prekrivati večino podlage. Zavedal sem se, da bo slabo, če nečesa ne ukrenem. Telefon priklopim na dinamo, kar mi izklopi luč in začnem pedalirati. Komaj še kaj vidim, a ne zmenim se več za zdrse in nevarnost. Z novo pridobljeno tehniko elegantno poganjam čez led in z močjo, ki pride le, ko smo zares v škripcih, plužim čez debele kope snega. Moram ohranjati hitrost, da dinamo uspe napolniti vsaj malo dragocenega telefona. Pedaliram na vso silo. Kilometri se nabirajo, a nimam več pojma, kam grem. Ali sem sploh šel prav.

Ko se mi zdi, da bi zdaj moral počasi že biti na cilju, si upam hitro prižgati GPS. 1% baterije – ravno toliko, da mi reče, da sem ze priblizno 7 kilometrov nazaj zgrešil odcep. In crkne. Z njim tudi moje upanje. Vidim več ne nič. Vse, kar vem je, da bom moral peljati daleč nazaj, nato pa desno. Medtem se povsem stemni. Poskusim še zadnji, obupan prijem. Med zobe stisnem svetilko za v šotor in poskusim s silovitim poganjanjem nazaj napolniti še malo telefona. Samo še malo. A svetloba lampijončka ni dovolj. Po približno treh kilometrih pridem do nekega razcepa. Spust v neznano. Obupan sestopim s kolesa in poskusim vrteti z roko sprednje kolo. Nič soka. Ne bo šlo. Odločim se slepo peljati naprej – nazaj. Prižgem nazaj pravo luč in med besnim potiskanjem ter oprezanjem za potmi na desno razmišljam, kako zabavno bo v tem snegu šele šotoriti.

Po priblizno še pet kilometrih pa končno, kar sem upal – odcep desno z markacijo! Zaženem se po globokem snegu in luč upanja žari močno. Z energijo sem na koncu. A možgani so že zdavnaj izklopili limit na pregovornih 40-50% ter mi pustili goniti kot žival. Preprosto, vedeli so, da raje to, kot pa prenočiti v snegu z medvedi.

Par kilometrov orenk ledenice in aleluja: tabla za Sviščake. Še cca 3 kilometre ledenice in najdem neko kočo! Je ta!?! Stečem do nje in vidim, da je neka privat zadeva, imenovana Grda Draga. Uff. Ampak mora biti tukaj! Sigurno je za vogalom! Grem dalje, a spet ničesar. Gozd. Sneg. Led.

Vidim tablo, ki kaže na Mašun in Snežnik in mi je kar slabo. Sem morda že mimo? No, tam je še ena, ki pravi, da so Sviščaki še dva kilometra naprej. Grem. Po vsej tej poti sta dva kilometra nič. To rekši, sem na uri z višinomerom, zadnjim kosom tehnologije, ki mi še ni obrnil hrbta videl, da je do planinskega doma potrebnih še 200m vzpona. Oprezam za klanci in kmalu pridem do razpotja, kjer začne pošastni klanec navzgor. Sneg je globok skoraj do kolen in vse visi v prepad na desni. Vidim neke odtise, ki pa niso od avta. Noben avto ne bi mogel gor. Z zadnjimi močmi se zarinem v klanec.

Rijem po snegu. Ne razumem več nič. Zmanjkuje me. Po glavi miže gredo misli, kako bo zgledalo, če me najdejo zmrznjenega jutri, z verižico s polžem v roki.

Grem. Moram. Komaj grem. A moram. Klanca ni konec. Naposled pridem na vrh. Koča!!! Toplota! Varnost! Nekaj se še umivam, a takoj padem v spanec. Danes hrana, prijazni ljudje in vsi luksuzi. Še sem živ. Če sem to dal skozi, bo vse šlo!

Pred kočo. Živ. Če me je včerajšnja pot okrepila pol toliko, kot me je skoraj ubila, bo preostanek avanture košček torte!

 

3 thoughts on “STKP dan 2: Slavnik – Sviščaki

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *