STKP dan 3: Sviščaki – Loški Potok

“Pa sem vendar dočakal lahko etapo”, sem si rekel in se s planinskega doma na Sviščakih odpravil tako pozno, da bi človek posumil, da me včerajšnja izkušnja ni ničesar nučila. Seveda me je. Rana ura, zlata ura; pozna ura, zmrznjni v gozdu. “Treba si je ustvariti malo hendikepa”. Tako sem v šali odgovoril prijaznima upraviteljema koče, ko sta se čudila, kaj zaboga še delam tam ob pol štirih.

Lahko bi povedal resnicno; da sem pisal poročilo s poti. Na intenetu. Za neznance. A potem bi me šele imeli za čudaka. Ali pa natepli kot vola. Ker res, če si Indiana Janez, se tam kar zliješ z družbo. Vsakemu rednemu obiskovalcu planinskega doma se je videlo na daleč, da je slaboritnež. Pomislite, kako nam lahko pokvari jutro že to, da crkne džezva. Ok, ta ne crkne. Kavni aparat. No, ti badassi vstanejo, nataknejo gojzerje in gredo čez snežni pekel do koče glih na kavo in nato stran. Nato se vrnejo še na eno popoldne. Vmes verjetno prebutajo medveda ali dva.

Kot rečeno, je današnja etapa izgledala lahka. Veliko spusta in nekaj višincev le na koncu.

In res. Po nekaj začetnih mukah; vzpenjanja in gaženja po visokem snegu, se je začela svojevrstna zabava. Spuščal sem se kar hitro po cesti, ki je bila še vedno polna snežnih in ledenih zaplat. Po zaslugi včerajsnje avanture sem stvar že kar zapopadel in fino igračkanje z zavorami ter oprijemom na meji zdrsa je bila fantastična izkušnja, ki me je čisto prevzela. Divjati z gorskim kolesom po zaledeneli strmini: kljukica.

Pot je peljala v Mašun. Tam sem falil za sto metrov in pristal direktno pred hotelom, kjer me je dočakala prijazna lastnica, tako kot leto nazaj na poti po E6. Še rekel sem si, da če bo plac slučajno na poti, jo grem pozdrvit, a to je bilo kot naročeno.

“Ampak zakaj tisti hlod..”
“Ne sprašuj.”

Odhitim naprej, od koder se začne dolg spust. Drvim po poti in vsak ovinek mi je risal večji nasmeh na obrazu. Vožnja je bila prva liga, a tokrat ni bilo snega in pokrajina je s pravljično pobeljene prešla v malo bolj turobno rjavo sivo, saj je bilo vse polno posekanih dreves in gozdarske mehanizacije.

Gozdovi okoli Snežnika so zelo pestri. Z gradu do Mašuna se čuti človekov poseg.

Rjava, v vlake zorana zemlja, veje, hlodi in štori. Oči sem kajpak moral imeti na progi, ker so hitrosti bile visoke za ciglo, kot sem z vsem tovorom. Letenje navzdol je bilo nepozabna izkusnja.

Neskončna pot in gore šele na obzorju. A še danes bom tam.

Ko se je končalo, sem se nenadoma znašel pred Gradom Snežnik, ki mu je sledila manjša vas. Tempo se je umiril in mi dal možnost, da se napasem pogledov na velike ravnine in sonce, ki počasi izginja v megleni zahod za gorami, s katerih sem pravkar sestopil.

Kaj je ze tisto? Ne delat selfijev ob sončnem zahodu? Selfijev z jabolko? Aja, da ni “medtem, ko brez rok voziš smrtonosno karjolo”. Humm. Chewing-induced smug face.

Še nekaj potk čez zlato obarvan travnik in čas je bil za edin napornejši del dneva: nekje 350 metrov vzpona v desetih kilometrih. Pot je izmenjavala slab asfalt in blag makadam, kar jo je z ok naklonom naredilo vozno, a monotono in dolgo. Začutil sem noge in grd klanec je že načel današnje razigrano vzdušje, ko sem naposled prišel na vrh. Prižgal sem luč in zaključil na edin pravilen način – bliskovit spust, dokler iza drves ni zasvetil Loški Potok.

Spet me je ujela tema, a k sreči sem si tokrat to še lahko privoščil, povrhu pa sem res hotel uloviti ritem z objavo na strani. Naslenja pa zgleda neka zahtevnejša zadeva, s ciljem v planinski koči čisto blizu Kočevja. Medo smash!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *