STKP dan 1: Piran – Marezige – Slavnik

Pa se je začelo. Ker je to prvi dan, sem si rekel, da bi bilo prav otvoriti z eno dvojno etapo. Nenazadnje pa smo le tu doma in povrhu začnem spočit in poln energije!

STKP Warmachine

Kolo je pripravljeno in nakrcano z vsemi možnimi gizmoti. Tu je le suhljata različica, brez dveh ogromnih potovalnih torb. Giant Reign 2 2015 ne spada ravno med bicikle, mišljene za dolge voznje. Snovan je bil za dobro vožnjo navzdol. A to je tam, kjer sem jaz najmanj domač, zato rade volje pobrcam močneje v breg, pa pustim kolesu, da pomaga, ko gravitacija pokaže zobe.

Ko mu nakrcam gor dve torbi, postane malo grša beštija, predvsem pa vodenje zahteva veliko več napora. Tehniklij in opreme je ogromno, zato več namenskem sestavku, ki bo, ko bo.

Start s Pirana je bil vsakdanja zadeva po ravnem, dokler se ni začel vzpon nad dragonijo. Tedaj pa sem res dojel, kako zelo težek sem. Spalka, blazina, šotor, orodje, rezervna oblačila in deli za kolo, elektronika, grozno neaerodinmičen sončni panel na sprenji torbi, trije litri vode, hrna, geli, elektrolitska dopolnila za v vodo in še kaj… vse to s štirinajstkilskega poskočneža naredi karjolo, polno opek. Zlatih. Teža na zadku me zanaša v ovinkih, velika klada spredaj pa zelo ohromi vodljivost. Skupno, so najmanjši klanci videti smučarska skakalnica. Ne le videti. Tudi čutiti jih je tako.

Do Marezig sem spustil dušo. Res si nisem predstavljal, da bo to mrcino toliko težje peljati, kot ko ni natovorjena.

Vseno to še ni nič. Dan je še mlad. Na Slavnik!

Tu pa je začelo odpovedovati. Če sem predhodno že večkrat šel iz Pirana do vrha Slavnika, pa nazaj, sem si mislil, da bo tudi to čisto izvedljivo. Little did I know.

Poprej sem do Podgorja vedno vedno vozil povečini po cesti. STKP je, tako kot E6, enkrat o temu, speljan uživantsko, a neizprosno. Če je kje hrib, gozdna pot, vzpetina in možnost za kaj avanture, potem se tam gre. Tudi če je petnajst lažjih poti okoli. Vse dodatne potke so mi skupaj z natovrjenostjo čisto izpile energijo še pred Zazidom.

Petindvajsetkilska karjola žalostno gleda čez tirnice pri Zazidu, medtem ko lastnik išče pot… in sapo

Od tam dalje sem moral kar nekajkrat sestopiti, da sem zajel sapo. Nekaj, kar mi je bilo vedno čisto “pod častjo”. Ko pa se je začel končni vzpon na vrh, ki že navadno ni mačji kašelj, sem izvedel, da se imam še veliko za naučiti.

Ko sem po neskončnih vijugah makadama vendarle zagledal vrh, sm bil že povsem zdelan. Prezet z evforijo, da končno vidim cilj, sem začel, namesto po potki, poganjati direktno v travnato strmino in hotel ujeti ene pohodnike, ki so bili že na pol poti gor.

Tu smo. Gasaaaa!

Glava poka, žile se širijo in pam – krč na nogi! Boleče saestopim in se premaknem na vozilom namenjeno pot. Eh ja, ta STKP mi je hitro dal vedeti, da tu ni šale.

Slavnik še nikoli ni bil tako daleč.

Zaklepetam se s prijaznim parom pohonikov. Ko izvesta, da sem šele na začetku avanture, pa že tako zdelan, mi z veseljem odstopita kekse in pijačo. Še malo prijetnega kramljnja mi zaželita vso srečo ter se opravita.

No, meni sedaj ostane velika uganka. Naj se spustim dol? Tema je že skoraj in nimam pojma, kam poti vodijo na drugo stran. Vedno sm se spustil nazaj po poti, po kateri sem prišel, nikoli pa ne na drugo stran in v mraku.

Telefon je fuč in nimam več navigacije, zato se odločim ne tvegati. Pametna odlocitev, kakor sem izvedel naslednji dan, a nič kaj lahka. Ker je koča bila zaprta, bivaka pa tam ni, je to pomenilo šotor na vrhu tisočaka že prvi dan. Juhu. Ni bilo, pretirano lepo. Spalna vreča je sorte za okoli 5°C, tam pa je po občutku bilo kar malo bližje ničli.

Moja prva koča.

Od mraza nisem spal veliko, a vsaj počival sem. Zjutraj srečam par zgodnjih obiskovalcev in se odpravim.

Nenaspan, žejen in lačen naslednje jutro. A vesel, da je hujše mimo. Saj je mimo, right?

Imel sem v glavi, da dol s hriba ne bo noben problem in da dvakrat obrnem, pa sem v Ilirski Bistrici. Malo sem vedel, heh.

4 thoughts on “STKP dan 1: Piran – Marezige – Slavnik

  1. Bravo član, sem vesel, da sem te lahko spoznal!
    Želim ti veliko sreče naprej in lahko rečem da, bom z veseljem sledil tvoji dogodivščini 🙂

    1. Haha, to samo, ker bi ti preveč vrtenja poslabšalo postavo. Če bi šla zraven, bi me zdaj že čakala v Mariboru.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *