Nov dan, nova preizkušnja. In tokrat je bila na tehtnici sama bit moje odprave.

Ne gre skrivati, da sta me noro strma Uršlja Gora in naslednji dan šprint-v-klanec dobro zdelali. Ker nisem mogel prespati na Peci, sem se moral spustiti dol in se v iskanju manj vidnega predela z dvemi drevesi, da obesim visečo mrežo, ali pa, v alternativi kakšno drugo prenočišče, premikal vse do Koprivne. To je vas, približno pet kilometrov od tam, kjer bi moral po spustu zaviti v hribe za Logarsko. Okolica je bila vsa taka, da so bila ob cesti le privat posestva, z drevesi poraščena pobočja pa so bila zelo strma in bi bilo res nepraktično tam poskušati visečo stvar.

Ko sem našel gostilno s prenočišči, je za šankom sedel gospod, ki je slišal, kam sem namenjen. Takoj mi je rekel, da ne pride v poštev, ker je on od tam in da so ceste na teh hribih zasnežene in ledene. “Tako in tako bi prišel dol s hribov ravno nekje tu, tako da ta prvi del preskoči in od tu imaš le še 20 km do Logarske! Ni zdaj tam gor za hodit!”

Tu pa moj največji trenutek slabosti do sedaj. Začel sem res razmišljati v to smer. “Utrujen sem in če bo ta etapa Logarske krajša za en hrib ali dva, nikogar ne bo ubilo.”

Ko sem se zjutraj podal na pot, je bilo res. GPS je kazal, da sem le cca 30km od cilja, namesto prvotnih 55. 10 je bil spust s Pece, ki sem ga opravil že dan prej.

Po glavi mi gre gaženje čez sneg in Snežnika in Pohorja, skupaj z besedami domačina o samoumevnosti, da se tam zdaj ne hodi. Gledam še mapo in vidim, da bi šel vse okoli in res prišel nekam sem, kjer sem zdaj. Nič, sklenem, da ne bom šel ravno po cesti vse do Logarske, ampak da se bom nekje od tu priključil začrtani poti.

A četudi je na mapi pot bila povsem blizu moje točke, je nisem našel. Na pamet sem bredel v neke hribe, ki so na sredi vedno zavil stran s krivulje, ki jo je ubirala uradna pot. Tako sem izgubil celo uro in kar nekaj energije. Na koncu sem se ustavil in sam pri sebi rekel: “kaj delaš? Tu si za STKP, ne za lažje in hitreje priti s točke A v točko B!”

To je velik problem pri pogovoru z domačini. Imajo te za popotnika s ciljno destinacijo, ne pa z začrtano potjo. Ne razumejo, da je naš cilj opraviti eno pot, ne pa zares le priti do destinacije na najlažji način. “Tam ti je najboljše, če gres tako pa tako…” Hočejo dobro, kot sta mi oba človeka, ki sem ju srecal na Peci in še nebroj drugih. Pa sem vedno uspel odločiti prav. Tokrat sem se tudi zaradi snega pustil prepricati. Nikoli več.

Spustil sem se s faljenih, grdih makadamskih klancev, po katerih sem poskusil uloviti začrtano pot in lepo odpedaliral nazaj vse do točke, kjer sem prvič skernil s poti – tik po križišču, kjer gre Črna na levo in mi desno. Še enkrat desno in v hrib, oddljenost od cilja pa je poskočila nazaj na pravilnih 55. Zdaj pa se gremo zares.

Pokrajina je takoj lepa. Namesto po senčnih makadamskih klancih, v katere sem silil med namenom speljanja/preskoka pol etape v prostem slogu, sem se kmalu peljal po drugi strani pobočja Pece. Ob meni ves čas žuboreci potok. Sprva kar ozko.

 

Nato pa se je pokrajina odprla. Sonce, zelenje in gore na robovih.

Videl sem znak, ki kaže, da je v steno izklesana podoba Kralja Matjaža. Kmalu sem našel detajl. Wow, skrij se, Mount Rushmore, vas so morali izklesati, za našega kralja pa se je kar gora sama izoblikovala!

Začela je pot navkreber. Dvignil sem se nad dolino in pokrajina je bila povsem drugačna od one, kjer sem blodil sam. Začeli so se kar dolgi vzponi in odpirali vse lepše poglede.

Prišel sem do cerkvice na hribu, od koder me je pot vodila po kar ozkem travnatem kolovozu, z dolino na levi. Videlo se je polno gora, spodaj pa vse živo. Celo jasa s srnami in jelenom. Bili so zelo daleč, da sem jih najprej komaj prepoznal, a oni so že vsi gledali v mojo smer. Kakšna nora pozornost, a to moraš, če nimaš štiristo kil in pet nožev na vsaki šapi.

Lepša, kot je postajala okolica, bolj mi je dalo misliti, česa bi se vse prikrajšal, če bi danes preskočil del etape. No, to je bilo tako lepo in sončno, da sem kar postal za pol ure in užival pogled ter kontempliral smisel vsega in kako hitro ga človek uspe kompromitirati.

Nekaj spustov in srečal sem se z napornim delom, kjer sem moral s porivanjem kolesa prebroditi sivo peščeno gozdno vlako, nato pa spet spusti in vzponi.

Tega je bil se veliko in opisati vsakega od nebroja lepih predelov bi zahtevalo se veliko tapkanja. Se pa je v meni počasi oblikovala misel, da je to veretno najlepša etapa izmed vseh dvajsetih do sedaj. Pa jih je bilo že kup posebnih. Ampak pogledi med vožnjo so z ovinka v ovinek bili bolj osupljivi. In lepo se je peljalo. Razen one strme peščene poti, je bilo navzgor povečini tekoče, dol pa vedno. To sem razmišljal, pa je bilo še celih 30 kilometrov do cilja.

Pot pa tudi ni nehala navduševati. Iz poseljenega predela sem naenkrat vozil po nekem skalnatem pobočju in pestrosti ni bilo konca.

Tu se je začela pot po visokem pobočju, kjer so se v oddaljenosti bohotile Kamniško Savinjske Alpe. Kakšnih pet izstopajočih hribov. Krofička, Ojstrica in še nekaj njih, a meni poznati imena dveh stvari, je že veliko. Bilo je prelepo.

Zaključni spust, od koder sem opazil čudno črto, ki ni bila cesta, ampak je zgledala kot neka suha struga reke. Še vedno so me preplavljanje misli o lepotah, ki sem jih bil tu deležen in o norosti, ki sem jo skoraj zagrešil s tem, da se odpovem začrtani poti. Kaj vse lepega bi izgubil. Še hiter, uživantski spust in oster ovinek na desno. Pred meno se je odprla z gorami obdana Logarska Dolina. In bila do pikice tako lepa, kot je vedno bilo slišati. Še lepša.

Težko je biti objektiven in vsake oči imajo svojega malarja. A meni, gora ne vajenemu primorcu, je to skupno bila zares najlepša etapa. Pa tudi super za voziti je bilo. Dolgo, z nadpovprečno veliko višinci in kilometri, a če bi me kdo vprašal za eno lošeno enainštiridesetino turnokolesarske za odfurati v vikendu, bi predlagal to.

In glede snega. Heh, bilo ga je za vzorec. S tem mislim, da sem tudi dokončno razumel pomen sledenja začrtani poti. Domačini nam hočejo dobro, a to je STKP in oni ne razumejo, da smo tu ravno zato, da ne vozimo po pločnikihin asfaltu.

Dasi tekmujem sam s sabo, z omejnimi sredstvi, s časom in vremenom, to ni dirka, kdo pride prej in z manj napora, bolj učinkovito od A do B. Cilj je ravno pot.