STKP dan 30: koča na Blegošu – koča na Petrovem Brdu

Samo 30 km? Manj kot 1500 vzpona? Ko vidim te številke, vedno pogledam še graf naslednje in tudi tokrat sem, globoko zabubljen v spalki resno razmišljal o dvojni etapi drug dan.

A do zdaj bi moral vedeti, da pri opisovnju težavnosti številke tu gredo samo toliko daleč.

Deljenje poti in simetrična špica na sredini sta nazadnje taka izstopala pri Uršlji Gori. In tisto ni bilo mačji kašelj.

Poleg tega pa sem pozabljal, da kadar prenočim zunaj, manj jem tako tisti večer, kot tudi naslednje jutro, telo pa povrhu pravilom porabi več sredstev za ostati toplo, kot če bi bil v koči. To se vse pozna pri naslednjem dnevu. In to so le stvari pod kontrolo. Predvidljive. Kaj vse še pride?

Ker na Blegošu zame ni bilo elektrike, sem moral zjutraj na soncu napolniti vse, kar se je dalo. Nisem se bunil.

Marsikaj. Tako se je po neakajkilometrsakem spustu cesta obrnila navzgor. Cilj je bil smučišče Cerkno.  Ob prihodu sem se spet srečal s tistim čudnim obcutkom, kot da sem v mestu duhov. Vse te ogromne strukture, pa table še s cenami in aktulnimi ponudbami. Kot da je vse še do včeraj obratovalo. Prav čudno je obiskati tako velik kompleks, pa da okoli ni žive duše.

Od tam me je peljalo dol tik ob žičnici. Drvenje mimo stebrov, ki peljejo gor, vse do doline, ima nek posebn čar.

Spust v dolino ob žičnici: kljukica

Sledilo je pet dolgih, pretežno vzpenjajočih se kilometrov, ki me pelje na vznozje šefa dneva – Porezna. Bližnjo domačijo zaprosim za vodo in pripravljen sem na obračun.

Tabla “Porezen”. Mesto, kjer se je danes začela zabava.

“Pripravljen” se reče, a roko na srce sem bil že zelo utrujen. Poleg vsega se pri smereh, kjer ciljamo na en vrh, nato pa se vračamo po isti poti nazaj, srečamo z zanimivim dodatnim izzivom. Eno je reči: “na, tu je ta visoka gora, ampak če le uspemo priti do vrha, bomo nagrajeni s spustom na drugo stran in napredovanjem. Drugo je vedeti, da čeprav je naš končni cilj še danes priti nekam daleč, bomo zdaj šli gor in se nato vrnili na isto točko, le veliko bolj utrujeni. Seveda, smisel STKP in pohodništva nasploh je pot, jasno. A težko je žisto nič ne občutiti tega bremena. Ker to je tudi razlog, da imamo mnogi raje krožne poti. Res moramo biti stroji, da nam zavedanje, da nam bo uživantski spust zdaj, kasneje, ko bomo utrujeni, otežil življenje, ne zleze niti mal pod kožo.

Tako sem prišel do točke, kjer se začne cesta, po kateri se bom kasneje tudi vrnil. Tedaj pa z desne, med drevesi, glasen ropot. Preleti me helikopter. Pa ne kakršenkoli. Vojaški. Ne zmenim se pretirano, a zvok gotovo ni prijeten in dobra plat je to, da mine hitro. No, helikopter se odpelje v daljavo, a se nekje ustavi. Prav na vrhu ene gore!

Daleč, na višini. Vrh hriba. Verjetno grem ravno tam. Ni antene. A vojaški helikopter bo kar v redu nadomestilo, ja.

“Joj”, si mislim, “samo, da tisto ni ravno Porezen!” Helikopter se umakne, a takoj za tem začno območje obletavati letala. Ni bilo le eno. Vsaj dve in tudi ti vojaški. “Uh, pa ne, da sem prišel ravno na sredo nekih vaj?”

Popade me malo nelagoden občutek. Pa ne, da se mora človek bati. Vojska, policija, vsi so tu za nas in dokler ne delamo česa narobe, nima kaj biti. Ampak pojem “narobe” je lahko marikdaj širši, kot se zdi.

Če imajo oni vojaške vaje, je sploh prav, da se civil potika okoli? Morda že. Ampak, jaz nisem le civil. Imam veliko belo, izstopajočo kamero zalepljeno na glavo. To zna malo spremeniti zadeve. Slišal sem že nekaj horror zgodbic v zvezi s tem, kako policija ne mara, da se jih snema. A to je vojska. Mnoge stvari, ki jo oni počno, dejansko morajo ostatš a zaprtimi vrati.

Vse te misli mi rojijo po glavi, medtem ko se vzpenjam po vse bolj strmih potkah, letala pa nad menoj bobnijo vse glasneje.

Stmina na strmino a strmino. Poti na porezen ni bilo kraja. To, da sem napredoval v tempu polza, je prispevalo svoje.

Resno me že ima, da razmislim o tem, ali je sploh prav iti dalje. Pa saj, nikjer ni nikogar in če par letal frči okoli, jaz res nikogar ne motim. Preživel bom pa tudi. Ni, da me je strah, da me bombardirajo. A helikopter na vrhu mi ni dal miru. Posebno, ko sem se približeval spoznajnju, da ja, sem namenjen ravno tam gor. Postaja mi vse neugodnejše. Kamera na glavi, fotoaparat v roki. Sem poosebitev vdora v zasebnost in premikam se vse globlje v območje vojaških vaj. Ni to šport. Saj nisem ruski špijon, a ene stvari se pač ne delajo in lahko imajo posledice. Utrujen sem. Zdaj, s tem dodatnim pritiskom, še bolj. A tu sem in odločen, da pridem na vrh Porezna. To je današnji cilj. Ne bom odstopil. A kaj utegne biti cena?

Počasi se mi v glavi začne vrteti scenarij kjer me vojaki nekje ustavijo in mi velijo, naj predam ves posneti material. Ali pa mi preprosto zasežejo vse. Morda je to zraslo na preveč filmih, a morda niti ne.

A dobro, saj so le letala. Gremo. A tedaj, po eni ravnini tik pred začetkom končnega vzpona, sirena. Zelo na glas. Zelo blizu. Obrnem se proti izvoru in na hribu na levi vidim neko utrdbo. Kot bunker, z vrečami in podobnim. Zvok prihaja od tam. Ne le zvok. Dva vojaka sta tam. Ne vem, kaj naj naredim. Tisti vojaki tam je ne rabijo, ker vedo, zakaj so tam. Letalo tudi ve. Sirena je za ljudi. In glede na to, da sem bil edini civilst v radiju petih kilometrov, je to kar moralo biti zame.

Kaj drugega, kot opozorilo. Da se nečemu izpostavljam? Naj neham nekaj delati? Naj neham napredovati v izbrano smer? Vidim vojake. Ne prav dobro, a če jaz njih sploh vidim, sem prepričan, da oni mene jasno. Pa saj imajo dalnjolede in z njimi komot vidijo, da sem ovešen s kamerami. Gotovo je bilo opozorilo zame.

Kaj naj zdaj? Hočem na ta Porezen. Utrujen sem. Komaj grem in strmina se je zdaj zares zaostrila. A sirena? Vojaki, ki me gledajo? Ne vem. A moram do konca. Predaleč sem. Vse to, medtem, ko je hrušč letal vse večji. Grem. Obrnem se proti vrhu Porezna, hrbet h bunkerju, od koder sirena in potisnem v klanec. Sirena tuli, a jaz se delam gluhega in grem dalje. Najhujši del? Klanec je že tako strm, jaz pa tako utujen, da niti blizu ne morem voziti. Pešačim. In še to zelo počasi.

Spreletavajo me vsakršne misli. Sem res pravkar zavrnil navodila vojske, naj se ustavim in zarinil globlje v območje njihovih vaj, od koder me terajo stran? Z utripajočo kamero na glavi? Nor si, Josip.

Bližam se vrhu in letala so mi vse bližja. A ta me niso motila. Ta ne bodo pristala in me polomila. Vojak, po drugi strani, je peš ravno za take zadeve. Nednadoma se mi od vsega hrupa zdi, kot da slišim še helikopter. Eee, ta pa lahko pristane. Slabo mi je. Hitim, a v tisti stmini se prmikam dva kilometra na uro. Nimam moči. Sežem po predzanjem energijskem gelu. Do zdaj vemo, da so ti le za najbolj posebne trenutke. Pravkar hodim s kamero na glavi razbijati škatle Slovenski Vojski. Dajmo nazdraviti! Ne vem točno, v kateri sekundi po zaužitjui je še placebo in kdaj kemija, a sladki ananasov sluz mi povrne moč, da pohitrim tempo in se zaženem proti zadnjemu ostremu ovinku. Šele za njim se pojavi koča, ki s strani, s katere sem prihajal, sploh ni bila vidna. Grem. In sploh ne gledam nazaj. Morda me pet vojakov zasleduje.

V tem trenutku sem že dokaj prepričan, da sem naredil par stvari narobe. Kaj naj jim rečem, ko me ustavijo? “Veste, to je STKP in moraš na hrib, četudi bi lahko šel okoli, pa saj, kot sem pisal na blogu…” Jao, to bo grozno. V resnem pričakovanju, da me bodo zdaj zdaj dohiteli in izšolali, stisnem selfie tik ob škatli z žigom in si ga pošljem na mail. Bil sem tam, zdaj pa me dajte.

Ta človek sploh ne zgleda, kot da bi komu hotel povedati, kaj je videl.

Nič, odpravim se dol. Strmina je res bila grozna in komaj vozim. Zavore na polno. A to sploh ni problem. Po glavi mi gre, kaj jim bom rekel, ko me ustavijo? Jih prosim, da mi pustijo opremo in naj le zbrišemo, kar sem danes posnel? Bodo toliko prijazni? Ali bom tretma, da ležem na tla, škorenj na glavo in imaš pravico ne reči ničesar?

Obiskal sem kočo in vrh je bil le sto metrov naprej, a nisem bil v turističnem razpoloženju. Hitro dol!

Drvim dol in samo molim, da jih sploh ne srečam. In res, letala so se umirila. Še letijo, a malo manj intenzivno, se mi zdi.

Pri onem bunkerju več ni nikogar. Uff, mi odleže. Bilo je vse v moji glavi. Vozim dalje. Pridem do hriba, ki je prej bil prijeten spust in je zdaj je ta vzpon zadnje, kar bi rad videl na poti nazaj. Grem, kakor lahko. Še en mali spust, pa sem rešen.

A tedaj zaslišim spet sireno. Tokrat prav z območja, kamor grem. Spustim se in iza kuclja, prav na ovinku, kamor peljem, skupina kakih osem vojakov. “Ok”, pomislim, “lep je bil ta STKP, dokler je trajal!” Pripravim se na najlabše. Pripljem, upočasnim. Vsi me gledajo. Pozdravim. Prijazno odzravijo. Nič. Grem naprej. Gasaaaa.

Uffffffffff. Mimo je. To, to je bil najtežji vzpon od vseh. Kakšen stres. Saj se zavedam, da je bilo vse v moji glavi. A opazil sem, da imam pogosto “dar” za predvideti stvari, ki lahko gredo narobe, tudi ko jih nihče drug ne. Niti ne vedno pesimizem. Le prepoznati probleme z malo dlje kot drugi. Ne morem opisati, kako sem vesel, da me je tokrat prevaral.

Vozim nazaj po poti, s katere sem prišel. Veselje, da je uspelo, brezmejno. Porezen se je s hriba na sredini etape vpisal v zlato knjigo velikih preizkušenj. Na edinstven način.

Tako se pomirjeno peljem, ko opazim, da nikakor ne najde poti, ki nadaljuje proti cilju. “Offtrack!” Neka pot mora skreniti v dolino. Vrnem se nazaj in iščem ovinek navzdol, skoraj v cono vaj, od katere sem res hotel stran čimprej. Ni. Grem spet naprej. Ni. Nikjer ni te nesrečne poti. Utrujen sem. Pridem na točko, kjer naj mi zemljevid kaže pot in nič. Le strm, poraščen gozd. Ne bom se vrnil med vojake! Še to, pa sem. Grem raje dol po gozdu. Spustim se čez drn in strn ter se popraskan priključim pravi cesti. Uff, težka je bila.

Sem dol, naj grem? Smo sigurni, da je to kolesarska pot?

Imam le še sedem kilometrov, od katerih so na mapi vsi položni ali v spustu. Z glavo sem že na cilju. Spustim se na podeželje. Cesta se vije daleč ob zelenem pobočju. Mirna, gladka, asfaltirana in položna. Že čutim tisto olajšanje, ko vržem vse od sebe in vzdihnem; “uff, kaksen dan!”

Samo še ciljna ravnina. Samo še ciljna ravnina…

A začne se klanec. Mala roba. Grafu je verjetno zgledal raven. Komaj grem. Glava hoče kar sestopiti. Asfaltna ravnina s komaj kaj vidnim vzponom. Ne morem. Čisto sem na kraju.

Josip: “daj no, šef, saj ti ni bila lahka. A odpri pipico glih še za teh par metrov, potem pa se vsi lepo spustimo v dolino in smo vsi srečni. Pliiiz!”

Možgani: “ni šans. Dovolj je norih stvari za danes. Pa hodi. Saj bo.”

Joip: “hej, pazi, medved!” Ok… Ne pomaga. “Toča!” “Poledica!” “Strele!” “Vojska!”

Možgani: “bili tam, naredili to. Konec je za danes. Izi.”

Tako sem hodil, ves bogi in samo čakal končni spust, ki naj bi prišel zadnje tri kilometre.

A pred tem, točno na 3,5 km pred koncem, nek gozd. Naj bo, da se malo ohladim. A bila je tista, tipična neugodna gozdna potka, s pobočjem na eni strani in neprijazno praznino na drugi. Z izjemo. Ta je vsa razsuta. Domala zdelana. Previdno stopam na začetku, nato prvič v tridesetih dneh pridem do točke, kjer si enostavno rečem, da dalje pa ne grem. Res, ne morem. Spustim kolo in pokusim iti brez. Komaj se lovim na razritem, čisto obrabljenem pobočju. Noge se zarivajo v zahrbno zmes zemlje in listja. Ob vsakm koraku ga kup zleti v dolino. Vrnem se nazaj do kolesa. Komaj sem šel nazaj. Kako bom zdaj prijel tridesetkilsko kolo in šel skozi? Ni šans. Pogledam na zemljevid. Ne vidim nekih jasnih poti okoli. Pa tako daleč sem prišel. Ampak ne gre. Nima smisla. Res je tvegano. Tako nekaj minut stojim. Res nisem hotel iti. Ni niti bila toliko stvar poguma. Saj sem naredil veliko neumnosti na tej poti. Ampak ta se ne splača. Mislim..

Sem se bal, da bo nejasna slika. In je. Ampak tudi zato, ker pot dobesedno izginja v pobočju. Te stvari so zabavne, a do neke mere. Potem se moramo ustaviti.

Nato pa rečem, da k vragu. Gremo še enkrat delat, kar ne bi smeli. Primem vse in grem. S stopali se sidram globoko v pobočje, ki se kruši in polzi v strm jarek ob vsakm koraku. Utež tu pa tam zdrsne in zadnje kolo že visi dol, a ga z dodatno silo in krikom napora dvignem nazaj. Komaj pridem čez prvi dve oviri. Čaka me le še hrib, preozek za oba. Najprej kolo. Molim, da se belanca ne začne obračati v desno, ker ga ne bom mogel več ustaviti. Ali samo kolo, ali pa greva oba v brezno. Zakričim še zadnjič in čez sem.

To je bil najnevarnejši prehod do sedaj na STKP. Saj sem drvel ob prepadih in po brezpotjih. A vse je bila stvar lastne odločitve, kako hitro grem in koliko zaupam lastni vožnji. S počasnejso ali s sestopom bi vedno vse rešil. Tu pa ni bilo varnega načina. Res sem tvegal. Pot bi po moje res bilo treba urediti, ker je prenevarna. In to, da je postavljena tik pred koncem, utegne še koga napeljati na mojo neumno idejo, da poskusi iti skozi. Po moje je treba bodisi spremeniti sledi, da vodi okoli, bodisi ta prehod urediti s kakimi lesenimi podporami.

Ufff. Sledi še obljubljeni spust in naposled sem v koči na Petrovem Brdu. Prijazna lastnika me sprejmeta kot kralja. Težek dan. Eden težjih, kjer do samega konca ni bilo nič samoumevno. Pojem pol hiše in spim kot top. Dvojna etapa, kaj?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *