Velika inventura! Iz novega nahrbtnika, ki ga bom od zdaj ljubkovalno klical Dumbo, sem zmetal nekaj težjih stvari in jih stlačil v zadnje prostore na kolesu. Zdaj je slednje težje kot kdajkoli. A težko pedaliranje je tu ime igre in veliko raje se mučim z vrtenjem, kot da mi umira rit od sedenja, ramena od nošenja in gležnji od hoje.

Na Blegoš!

Zakaj so ljudje presenečeni, da ne pijem kave? Vstanem, vase zmečem par jajc, spakirom robo in grem ven. Takoj po kratkem, a divjem spustu klančina, ki mi vrže utrip na 180. Pet minut in moral sem se zbuditi, da ne padem v prepad in da sploh pridem do vrha Osovnika. Kaj bi tu kava sploh pridodala?

Naprej zelo lagoden asfaltni spust skoti Puštal. Peljati se ob potoku je vedno lepa izkušnja.

Od tam se spustim v Škofjo Loko. Kako lep kraj! Takoj zavijem na Stari Trg, kjer me čaka trgovina. Srečam par kolesarjev, ki počivata na klopci in ju zaprosim, da mi pripazita kolo. Takoj se vname pogovor in navdušeno predelamo STKP. Iz samopostrežbe prinesem standarne kilo banan, pol kile jagod, jogurt, štiri sendviče, avokado, liter ananasovega soka in veliko plastenko vode. Čudita se, kam bom z vsem tem. Lepo se pozdravimo, želita mi srečo in se odpravita. Veliki Houdini trik in bil sem že na predzanjem sendviču, ko pristopi gospod in me po angleško ogovori glede kolesa. Spet se razpričava.

Tudi on je navdušen kolesar z Združenih Držav, ki že nekaj let živi pri nas, prav dva metra od klopce, kjer sedim. Spet veliko zanimive robe. Tudi on pozdravi, vesel vzame naslov bloga in gre. Jaz pa se nakrcanega vampa odpravim.

Zemljevid me pelje na vrh mesta h gradu. Ker so dela na cesti, se večkrat izgubim, a naposled najdem pot do gor. Vprašam delavce na vrhu, če smem čez in spet je govora o tem, kam grem. Tudi oni mi želijo srečno pot. Kakšno mesto! Vsi prijazni in vsi govorijo!

Sledi vzpon po zelo lepem podeželju tik nad mestom, spust po par gozdnih stezah in pripravljen sem na drugo polovico etape, ki je en sam ogromen vzpon na Blegoš. Res, cesta je bila zelo lepa in položna. Ne pomnim tako lepo postopnega dviga že od Kočevja.

Tudi kar nekaj kolesarjev srečam. A tu smešna scena. Moram pljuniti in ko se vozimo, je take stvari kajpak treba delati v stran ali nazaj. Zadnje, kar bi hoteli je, da sami ulovimo, kar smo izpustili. A medtem ko se obračam in v istem gibu pljuvam, vidim človeka – kolesarja, ki vozi takoj za mano. O jao, na srečo ga zgrešim in že se smejeva glede tega. Nisem ga sploh slišal, saj moje traktorske gume preglasijo vse drugo na cesti, on pa je bil kolesarski veteran s cestakom. Uskladiva tempo in skupaj odvoziva vse do konca asfaltiranega dela. V tem času se razvije tako lep pogovor, da trije kilometri kar zletijo. Še eno prisrčno slovo in zagotovilo, da bo spremljal nadaljevanje avanture. Navdušen vozim naprej. Makadamski vzpon se pretvori v v par kilometrov veselega spusta, nato pa prečkam zeleno gričevnato pokrajino, za katero pisotnost vlečnic izda, da so smučišča.

Kmalu po tej se nadaljuje cesta proti Blegoš. Prav, ko zadihan pridem iza ovinka, srečam še enega gospoda na cesti in ja… Tako je. Prav prijeten pogovor o tem, kam grem, ki se spet konča s spletnim naslovom. Tu mi je vse že malo nenavadno in govoriva tudi o velemestni izkušnji preteklih dni ter kako se, čim se malo oddaljimo od velikih naselij, vse spet obrne na boljše.

Super dan. Prav napolnjen sem s soncem in pozitivno energijo, ki jo dajo taka srečanja in pristni pogovori.

Odrinem naprej in od vrha imam še celih osem kilometrov. A k sreči ti gredo dosti hitreje in lažje kot ponavadi, saj je naklon v glavnem oni prijeten že od štarta.

Ob cesti veliko golih listavcev. Malo stisnem in sem na koncu.

Lep kraj na sredini in zmernost naklona, ki sicer visok vzpon raztegne čez skoraj tideset kilometrov lagodnega, prijetnega vrtenja po poti, kjer skorajda ni avtov, naredi s te etape eno od onih, ki bi jih priporočal komukoli za vikend turco.

Vse super! Le, da je na vrhu koča zaprta. A to je del vsega. Spraznim torbe na kolesu, Dumbo pa izkašlja trojni sloj oblačil, nekaj hrane in vse, da mi je do takrat, ko pade noč, že prav lepo toplo, pa čeprav sem na 1400 metrih. Lep dan. Lepo mesto. Lepi pogledi. Lepi ljudje. Še klanec je bil res lep. S hišo na hrbtu morda nismo vedno najhitrejši, a ostati, kjer hočemo, kadar hočemo, vse odtehta. Lepo je biti polž.