STKP dan 28: Ljubljana – dom na Govejku

Oprema. Rad jo imam. Rad žongliram z možnostmi, ki se nam odprejo, ko imamo kak poseben kos. Kaj vse si lahko privoščimo in s koliko dodatne teže? Kje je tista meja, kjer je se vredno nositi več?

Vse to se na zapleten način vklaplja z željo po samozadostnosti, neodvisnosti, kljubovanju naravi in nenazanje potrebi, da si zadamo cilj, ki je ravno še v mejah naših zmožnosti, ali pa ravno pikico izven, a v dosegu, če se malce prekosimo.

Tega, da ni le stvar preživetja, ampak da hočem imeti vse tako težko, da še ravno zmorem, a ne, da kar plužim skozi etape, sem se po izgubi treh kil v Brežicah zavedal že v Mariboru in se z dodatkom viseče mreže in težke spalke nakrcal nazaj na prvotno, cisterna-betona stanje.

No, zdaj sem se verjetno dotaknil ene skrajnosti. Manjkala mi je napihljiva blazina, pa nepremočljivi nadstrešek viseče mreže. Pa dobra pohodniška pelerina. Pa nekaj kosov flisa, če bo res mrzlo. Pa brisača. Pa lahke teniske in copati. Seveda so tu še tehnikalije, kot so štirje pari rezervnih zavornih ploščic. Pitstop v Ljubljani in dodaten dan za shopping v BTC-ju sta vse to rešila. A ker se je materiala nabralo veliko že v prostornini, sem dosedanji kolesarski nahrbtnik zamenjal kar z malo večjim. Itak do zdaj že vemo, da “malo večji” tu pomeni… 70-literski pohodniski monstrum. “Naj mu bo”, sem rekel: “saj glede na onega z manjšo kapaciteto doda le malo ekstra teže, a nikoli se ne ve, kdaj pride prav malo več prostora”. Malo več prostora je prišlo prav takoj. Malo ekstra teže je bilo glede na onega kolesarskega skoraj dve kili. Pod črto, je teh stvari naneslo za skoraj pet dodatnih kil.

“To bo to, zdaj pa sem res popoln”, sem rekel: “in še kolo sem malo razbremenil” ter na hrbet naložil ogromno krsto. Zaradi večjega udobja, s katerim se nosi pohodniški nahrbnik glede na kolesarskega in splošnega navdušanja nad “izpopolnitvijo opreme”, je sprva vse zgledalo lahko.

A ko sem začel voziti, sem po par metrih prišel do krutega spoznanja. Komaj še funkcioniram.

No, odpravil sem se. Zdaj ni poti nazaj. Tako in tako zgleda današnja etapa zelo sprejemljiva. Kaj pa naj gre narobe s 25 kilometri in le 1000 vzpona? To je vendar razdalja, ki sva jo redno premagovala peš s polnimi nahrbniki na E6!

Moral sem še spoznati, kako globoko ironijo nosi ta poved.

Začetek iz Ljubljane je položen in gladek. Vozim se skozi center, čez park in ven na vzhod. Pločniki, kolesarske poti, vse bi moralo biti ap cap. A mene v vsakem ovinku nosi vstran.

Ko pridem na lepo gozdno pot, dobim že na nekaj procentih vzpona impulz, da sestopim. Ko pa to storim, se šele odpre pekel. Komaj hodim. Skrajna teža na hrbtu me je tlačila k tlom in že med porivanjem kolesa po nekaj močnejsih, a kratkih vzpetinah sem bil zadihan. Kaj sem si to naredil?

Prijetna vožnja po gozdni poti ven z Ljubljane? Morala bi biti, a ko nam gravitacija obrne hrbet in kar naenkrat ni več naš prijatelj, na vse začnemo gledati drugače.

Sicer so zaradi dežja tla bila še marsikje blatna, a to ni bilo tolikšna ovira, kot jaz sam. Bilo je težko. Zelo težko. Podvig je bilo že sesti na kolo, sestopiti z njega. Celo zadnjica, s katero, zgleda po zaslugi kar pravega sedeža, še nisem imel na poti do težav, se je sedaj javila.

Spust? Kar položen, brez ostrih ovir na tleh. Moral bi biti uživancija. A jaz s svojimi kilami le se razmišljam, koliko deset metrov pred tistim zavojem na dnu bom moral začeti zavirati, da ne poljubim dreves. Supersize me downhill.

Tako se prebijam čez ravnine in počasne vzpone, ki naj res ne bi bili nič prehudega. Na makadamu se ustavim pred kolesarjem, ki očitno ne more naprej in že na daleč rečem “bomo rešili”. Seveda bomo, ko pa nosim svet na hrbtu. Rabil je le fliko, ker mu je zmanjkalo razervnih zračnic, a v koncni fazi bi v nahrbtnik lahko dal njegovo kolo in njega, pa bi bilo vse skupaj le malo težje… Je resen in predan voznik, a reče, da ne bi tako natovorjen šel nikoli. Jaz se malo zagledam in ko vidim napor, potreben, da z eno roko sploh oprtam sarkofag nazaj na ramena, spoznam, da sem zares pretiraval.

Earth moving machinery intermezzo: verjetno se uporablja za kopati kakšne kanale. A možnosti za to večje-od-življenja rezilo so v glavi froca, k je zrasel ob animejih in akcijskih filmih, brezmejne!

Počasi prihajam proti vrhu ene izmed današnjih dveh najvišjih točk. Prestolnica ze izginja v dolini za menoj. Pot se razcepi, kar pomeni obisk znamenitosti. Verjetno cerkve s kontrolno točko na hribu. Res je bilo.

Selfinception! Se zadnji ovinek, kjer se vidi Ljubljano. A ko se zdaj pogleda, me ne čudi, da se me vsi bojijo. Tako napravljen res bolj pašem k delavskim strojem, kot h kolesarjem.

Do nje je peljala lepa spiralna pot. Sveti Jakob mi je nudil res dober razgled. Še enkrat sem lahko pozdravil Ljubljansko kotlino. Ni odzdravila, za tiste, ki se sprašujete. Nasploh se je videlo daleč naokoli in nad gorami je bilo mrko, oblačno vreme. Že, kjer sem bil jaz, je deževalo ves čas po malem.

Polžaste poti na hrib, speljane vse naokoli so pravljične. A žal prinesejo tudi nujo, da se dol spustimo po isti poti.

Spust dol in še eno znamenje, da sem pretiraval. Ko je telo nagnjeno nazaj čez sedež in znižano v agresivno pozicijo, s položnejsim hrbtom, zaradi velikosti nahrbnika ob pogledu navzgor, torej nazaj na progo, mi čelada butne s temenom vanj. Tako sploh nimam čisto polne vidljiosti, ker ne morem gledati dovolj visoko gor in moje oči vidijo preveč tal in premalo ostalega. Dobro sem si zrihtal. Do-bro.

“Nasvidenje, kotlina!”
Kotlina: “…”

Dolga vožnja globoko v dolino in stojim ob vznožju poti h koči na Govejku. Sam začetek je zelo strm in takoj sestopim. A ne obremenjujm se. Le dva kilometra in pol imam do cilja. Kaj se lahko zgodi?

Ta scena z roba steze med vzponom mi pred oči povrne obupani poskus priti na Kum po planinski poti izpred par dni. Verjetno pomaga, da sem ravno toliko utrujen, pa čeprav vozim po cesti.

A ko začnem porivati navkreber, spoznam, kaj. Telo je na meji. Kolo je še vedno lepo težko, a klada na hrbtu me potiska dol in vsak korak se čuti, kot zadnji pred dolgo pavzo, ki si jo moram vzeti.

Strmo, a nič, česar ne bi prevozil že stokrat. A to pot s čisto novim izzivom.

Strmina narašča in hitro začnem podoživljati Uršljo Goro. Le, da je tu hujse. “Dobro, naj bo težko, kolikor hoče, ta dva kilometra bom zdržal”, si mislim in pospešim. Obliva me mrzel pot in na trenutke prav slabost. Ne z želodca. Ne s prehlajenosti. Telo je na koncu. Le petindvajsetkilometrska etapa, povečini gladka in z le dvema vzponoma, vsak le z nekje 600 višinci, pa sem gotov?!

Težko je ne opaziti slona v sobi.
“Hej! Mi trije se moramo resno pogovoriti!”

Nekaj bo treba ukreniti. Ob prihodu do koče mi več ni padlo na pamet, da bi šel dalje. Bila je odprta in z lastnikom sva stehtala nahrbnik. Ding, 14 kil! S tem, da je kolo še vedno debeluh. Zaradi nakupovalne pavze zdaj zaostajam za en dan in v prihodnjih etapah sem nameraval udariti par dvojnih, a nenadoma sem se dal v stanje, da komaj zdržim eno lažjih. Sicer sem zdaj nepremočljivi polz, ki se lahko kadarkoli ustavi in vgnezdi kjerkoli. A za ceno, za katero sploh nisem prepričan, da jo bo telo zmožno plačevati. Pa je vse spet nesigurno. Verjetno sem globoko v sebi hotel ravno to.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *