STKP dan 26: dom na Jančah – Ljubljana

Danes končna etapa! Vsaj po uradnih številkah, saj je ta 41 od 41. Potem se štetje zame nadaljuje od 1 do 16. Po podatkih z zemljevida zgleda zelo izvedljivo.

In tudi je. Dolge asfaltne ravnine, sicer po višini, a z razgledom v daljavo. So pa bile malo manj zložne od onih od včeraj.  Večkrat je bilo treba poganjati gor dlje. Skupno pa je bilo uživantsko. Tudi vedeti, da se približujemo določenemu mejniku, motivira.

Ravnina, asfalt, pogled daleč v daljavo. Velemesto je blizu.

Ob prečkanju malo bolj poseljenega okolja pred zadnjim delom, me pot zanese mimo ulice, ki jo v trenutku spoznam. Razveselim se, ker točno vem, da se v njej nahaja hiša, ki sva jo za vodo obiskala lani. Res, tam je bila! Nič se ne obotavljam. Pripeljem se na dvorišče in kmalu se prikaže lastnik. Snamem čelado in me prepozna. Debata, pijača. Nato pride tudi gospa. Oba zelo prijazna in veselje ju je bilo spet videti.

Tik pred zadnjim delom, ko se je treba spustiti v kotlino, sem prišel v Orle. Tu se je steza za navzdol naredila v nekaj, kar je zgledalo skoraj namensko za kolo. In ni bila čisto divje spustaška. Le tako lepo urejeni so bili ovinki, da je res dalo videz urejene poti za kolesarske užitke. Še malo prečenja gozda in začne se končni spust v urbano Ljubljano.

Then came the churches, then came the schools
Then came the lawyers, then came the rules
Then came the trains and the trucks with their load
And the dirty old track was the Telegraph Road

A tu nekaj, kar nisem pričakoval, a bi moral. Kulturni šok. Ja, petindvajset dni sem bil v hribih. Po vaseh. V kočah in med planinci. Gorskih stezicah. Vsakdo, čisto vsak, ki smo ga srečali, je pozdravil in pozdravili smo. Z mnogimi je bilo nekaj samoumevnega postati in kaj povedati. Nenadoma, med vožnjo skozi velik park na jugovzhodu prestolnice, vse to preneha. V bistvu se je nehalo že prej in sledovi tega, da smo v mestu, so že bili vidni. A to je bilo močno. Pozdravljam. Vse. Ne znam drugače. Nekateri odzdravijo, a so povsem nepripravljeni. Mnogi me povsem ignorirajo. Mnogi me vidijo, a kar sklonijo glavo. In nekateri, ki jih pozdravim pravočasno, se prav namrščijo, kot da bi hoteli reči: “kaj boš ti, kolesar. Najprej se ti umaknem, a zdaj bi pa se rad, da te še pozdravim ali kaj?” Ugh.

Pogled s poti na grad. Gore v ozadju. Bolj daleč, kot kdajkoli.

Tako, prav pretresen sem. Saj ni to le Lubljana. To je realnost vsakega mesta. In ni, da so ludje neprijazni v osnovi. Če nekoga ogovoriš, bo ravno tako človek. Ampak priti z enega meseca življenja nekje, kjer so ze začetni odnosi, ko nekam stopimo, z neznanci toliko bolj živi, pristni in brez zadržanosti, v tako odtujenost, izolacijo in apatijo, je močan udarec. Navadil se nisem vse do gradu. Še ob končnem postanku sem moral zadrževati impulz, da pozdravim vsakogar, ki mi prekriža pot. Naposled sem se vendarle moral aklimatizirati. Ljudje niso več nič, kot premikajoče se ovire na naši poti do cilja. Črno? Moreče? Morda, a tako je in že to, da mi je to zdaj to te mere tuje, pomeni, kako lepo sem se res imel v vseh teh gorah in vaseh. Hvaležen sem.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *