STKP dan 19: dom na Naravskih Ledinah – dom na Peci

Da nimam pojma, kam me vodi STKP, ni le stvar ene izbire in ne vedno le naključja. Če bi program na telefonu za GPX mape, ki jih nalagam za vsako etapo posebaj, pokazal celotno ime, ne pa le prvih nekaj besed, bi že nekaj več vedel, saj bi vsakič lahko prebral vsaj tudi destinacijo. Tako pa pogosto preberem le štartno mesto. Spet, če bi kdaj bil planinec ali pa vsaj bolj zagrižen pohodnik, bi gotovo poznal več slovenske geografije, posebno kar se hribov tiče in bi ene stvari že pričakoval.

Je, kakor je, a to so naključja. Obstajajo pa tudi izbire. Vedeti vse vnaprej, na nek način zmanjša izkušnjo. Kadar se nečesa veselim, potem hočem o temu vedeti čimmanj. Seveda je težko, saj firbec gre z roko v roki s pričakovanjem. A tu pa tam mi presenečenje in prilagoditev na nepričakovano pomenijo več, kot pa gladko izpeljati nekaj, o čemer imam vse razjasnjeno v štartu.

Ta pot ravno lepo poplesava med potrebo, da neke stvari vendarle vem že iz varnosti in namensko ignoranco, ki ustvari občutek presenečenja ter situacije, ki so s predznanjem čisto obvladljive, pretvori v kose prave avanture.

Tako sem se peljal od doma na Naravskih Ledinah. Še vedno sem bil pod uplivom nenadnega odkritja Uršlje Gore in ker se je pot nadaljevala navzdol, je zgledala le podaljšek predhone etape. Še največja sprememba je bilo roza grmičasto cvetje, ki ga od tedaj dalje vidim povsod ob poti.

Na višini okoli 1000 je tega cvetja tu veliko. Razbije monotonijo, ki se s časom ustvari z le zeleno, modro in rjavo.

Nato sem prišel do zanimivega gozdnega dela, kjer je bilo treba biti kar pazljiv, saj sem se peljal po ozki, z listjem pokriti potki. Zdrs na desno bi pomenil lep in hiter spust zelo globoko. A pot je bila speljana lepo in vsaj na videz, gladko. Zato sem najprej pazil, nato pa se le pognal za zadnjih par kucljev.

Ozka gozdna pot. Zabavna, a nikar gledati dol!

To in še nekaj vzpenjanja, pa sem se spet spuščal. V glavi sem še vedno imel veliki hrib z anteno v oddaljensti, na katerega sem kar naenkrat šel plezati. Kako kul je vse to, da ko vidimo nekaj ogromnega, bomo prej kot slej splezali gor. In če je več gora ogromnih, gremo na največjo. Ali pa na manjšo in z nje na višjo.

No, nisem vedno namenoma neveden. Tokrat sem ime Peca zasledil in že dan prej malo spraševal. Pogledal sem GPS sled in videl dolgo, ravno črto, ki je nisem razumel. Preravna za biti kakršnakoli pot. Ker sem do sedaj slišal za Peco v zvezi s smučišči in bike parki, je bilo moje najboljše ugibanje sedežnica, ono drugih pa dolga, ravna cesta. Mhm..

Pridem ven iz gozdov in čez zelenje se na levi nenadona pojavi cisto masivna gora, ki je bila povsem drugačna od dosedanjih. Odkar se je prikazala, je bila zelo blizu, prav strahospoštovanje vzbujajoč videz pa je dala obilica snega v vrhnjih, strmih stenah. Ni bilo antene, a ni je rabila niti malo, saj sem si takoj rekel: “no, pa sem našel hudo goro, ki jo vidim, a na katero ne grem”. Ker ni variante, da gremo tja gor. Je tako? Je tako?

Peca, ko se je prvič pojavila v daljavi.

Nisem se je mogel nagledati. Visoka, gola in zasnežena ter tik nad mestom, v katerega se spuščam. Ne morem ne vprašati prve mimoidoče, kaj je to. “Peca!”

Uh oh, res grem tja gor? Vsakič, ko mi ovinek zastre pogled na levo in jo nato spet uvidim, je bila Peca še bolj impresivna.

Pogled s poti tik nad Mežico. Peca, kot da prebada oblake.

Pot gor je peljala ven z Mežice, mimo rudarskega muzeja in nato po cesti. Kmalu pridem do tiste ravne črte, za katero se iskaže, da je rudarski rov.

Fridrihov rov, 1:
Juhu, gremo skozi!

Ki pa ga nekdo odpre le po predhonem naročilu. Pua pua pua puaaaaa. Zdaj vem.

Fridrihov rov, 2:
Konec zabave, vsi domov.

Malo pogledam na karto in zdi se mi, da če nadaljujem po cesti, s katere sem prišel, nekako pridem blize vrhu tudi brez rova. Odpravim se, nato pa se dva krajana vprašam, ali lahko grem v to smer. Oba mi povesta, da je bolje iti nazaj in okoli po cesti, ker je naprej le ena zelo strma in dolga vlaka. “Strma in dolga, nevozna pot je moje srednje ime, posebno po včerajnji Uršlji Gori” sem ponosen. Razložijo mi in grem. Nekajkrat že falim odcep in izvem, da je treba še nekaj časa, skoraj do konca po makadamu, preden se zavije. Že cesta do vlake je bila kar strma.

Na njej me počasi dohiti fant, ki sprehaja psa. Malo mu povem, kam in po kakšni poti sem namenjen, pa izpade, da on tudi. “Super, da me kdo spremlja ravno zdaj, ko ne vem kam točno iti” si mislim. Vlaka začne in res, bila je strma in ozka. Oboje vedno bolj. Pogovarjava se in izpade, da je z Mežice in se po tej poti redno sprehaja. Sledim mu in po nekaj sto metrih je vse tako strmo in nerodno za držati kolo, da se že posteno mučim in sopiham. Rečem, naj kar nadaljuje, ker rabim pavzico. Prijazno odvne, da se mu ne mudi. Nadaljujeva in nekaj pavz dalje sem jaz čisto fuč. Znoj me obliva in brez sape sem. Ko je bilo preozko zame in za kolo in sem moral hoditi po pol metra vzdignjenem robu vlake ter sklonjen potiskati še vozilo, brez da se nanj pretirano naslonim, je postalo noro zahtevno. Skupaj z naklonom in zanič oprijemom prezahtevno. Četudi je po občutku za nama bila že dolga pot, bi se tu sam zjokal in obrnil nazaj v dolino. Ali pa začel napredovati par metrov na minuto. Tako pa me je gnalo zdržati tempo njegove hoje, a enostavno nisem več mogel.

Vodja vidi slabo situacijo in brez pomislekov sname povodec s psa ter ga ovije okoli belance. Gremo! Tako s skupnimi močmi začneva vleči klado po bregu in še tako je super težko. Tempo se še pohitri, a zato napor ostane. Strma, ozka, spolzka in polna stopnic iz korenin; vlake ni konca.

Vlekel je kot konj, jaz pa sem tudi dal, kar sem še lahko. Končno prideva do vrha. On zadihan, jaz mrtev. V gostem rastju se vseeno vidi malo skozi in ko pogledam izpade, da je dolina in marsikaj drugega že daleč spodaj. Na uri preverim višino. Skoraj 1200 metrov?! V kake dvajsetih minutah sva po obupnem terenu klado zvlekla gor za 500 višincev?!? Ni čudno, da sva gotova. Sledil je se konkreten spust, da sva dosegla idiličen travnik, od koder sva se še dodatno spustila do Pikove koče. Veliko spuščanja do nečesa, ki že stoji nad tisoč metri? Ja, smešno visoko sva splezala po tistem gozdu.

Prostrana jasa, malo nad kocč na Pikovem.

Noro. Kakšen rudarski rov? To je bilo doživetje. A imelo je svojo ceno. Zaradi sile, s katero sem moral stopati, se mi je naredil grozen žulj na peti in nasploh sem bil razsut. A vesel. Ne le, da je to neverjetno popestrilo etapo. Tiste pol ure norega podviga s skupnimi močmi in pogovora ob tem mi je dalo vedeti, da sem spoznal super človeka in zmeniva se, da se dobiva, ko zaide v moje kraje. Vedno boš dobrodosel, šerpa vseh šerp!

Tako on, kot kolesar, ki ga srečam malo za tem, ko se razideva, mi svetujeta, naj s Pikove koče grem dol na cesto. Res zgleda nevljudno biti tisti, ki ne ve nič in hkrati zavračati dobronamerne nasvete lokalcev, ki nam hočejo pomagati čimbolj varno in učinkovito do cilja. A morajo razumeti, da jaz imam ze začrtano pot, od katere nočem odstopati, če res ni nujno. Zato se obrnem nazaj in se povzpnem do travnika, nato pa po gozdnih stezicah. Prej kot slej tudi po tej poti pridem do, na kar sem potem izvedel, edine ceste do doma na Peci.

Teh svetlečih se zelencev je bil polna cesta proti domu pod Peco. Škoda, da so jih večino ze zmečkala vozila.

In vozi se prav dobro. Ne le to, odkar imam super boleč žulj na stopalu, sem odkril novo strast do pedaliranja brez sestopov. Od Pikovega skoraj izključno sedim in gonim.

Kdaj vemo, da nam je en šport vendarle zlezel pod kožo? Ko vidimo take kamnite formacije in najprej pomislimo, kako fino bi bilo splezati nanje.

Vse do zadnjih dveh kilometrov, kjer teren postane ves razrit. Tu začnem izmenjevati, a boleca hoja je res prebudila kolesarja v meni. Tik pred kočo me pozdravi še sneg. Bilo ga je ravno dovoj, da sem se moral do konca namuciti.

Tik pred domom pod Peco se sneg, da ne bo prelahko.

Vredno. Na cilju se nažrem kot prašič, nato pa po nasvetih dveh zelo prijaznih skrbnikov stečem do sedla med Malo Peco in vrhom, ki nudi prelep razgled. Žal za osvojitev pravega vrha dvatisočaka tokrat ne bo časa, a dodajmo še bliznji bike park, ki sem ga vedno hotel obiskati in sedaj še prijatelja s tu, pa imam več dobrih razlogov za vrnitev.

Na sedlu med malo Peco in vrhom. Ze tam je vse daleč naokoli zgledalo nižje. Drugič do kraja!

Zadovoljen med spustom v dolino razmisljam, kako lahko naključja in nepripravljenost, zaradi katere sem moral zaobiti Fridihov rov, peljejo v najboljšo izkušnjo etape.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *