STKP dan 18: dom pod Plešivcem – dom na Naravskih Ledinah

Naj bo nekaj jasno. Jaz nimam pojma kam grem. Folk na cesti me sprašuje, od kod sem štartal danes in jaz rabim minuto nevihtenja možganov, da odgovorim. Tudi cilja ne preverim pogosto. Pač, grem, pa se pustimo presenetiti. Ta etapa je na papirju zgledala res lahka. Ok, nek blag vzpon je, a vsega skupaj je le 20 kilometrov. Kakšna šala!

Sploh se nisem ukvarjal z detajli. Ker če bi se, bi se spomnil, da vzponi s tako krivuljo niso nič nenavanega. KADAR IMA ETAPA 60 KILOMETROV! Ta jih ima skupaj manj kot dvajset. Ni tu zastonj kosila. Geometrije se ne da prevarati.

Zacčnem in kmalu izven koče, klanec. Kar močen. A bomo. Saj smo spočiti. No, noče nehati.

Ja, ok. Zdaj mi bodo rekli, da je to začetek?

Svež, kot sem, zagrizem. A kmalu sestopim, ker enostavno ne gre. Podlaga, gozdna planinska pot. Strmina, ogromna. Porivam in tega ni konca. Nekaj, ne dosti daljšega od kilometra se vleče za tričetrt ure. Mene vse boli. A ko pogledam levo dol, vidim, da je koča, s katere sem štartal, le še pikica v dolini. Noro! To je najbolj vertikalen začetek vseh etap do zdaj!

Tiste stezice tam dol? Dvajset minut nazaj.

Sledi malo lahkotnega prečenja po gozdnih stezah, nekaj konkretnejšega vzpona, nato pa razcep na navigatorju, kjer se potem vrnem na isto točko. Huhu, a to je tisto, ko te peljejo gor do ene cerkvice in nazaj dol? Pffft, naj jim bo. Če ze moram. Take odseke itak vedno naredim, ker pač so del poti, a ponavadi je to neka razgledna točkica, ki, ok, je zanimiva, ampak mi pot do nje in nazaj po isti da tak občutek, kot da sem bil malo prevaran. Pač, nisem uporabil poti za priti od štarta do cilja, ampak le za si umetno podaljšati etapo. “Ajde, gremo pogledat ta kucelj ali cerkvico ali kar pač je”.

“No, pa gremo pogledat, kaj je tako posebnega, če grem tu desno.” Zadnje besede.

In vozim. Par sto metrov, strmina noro naraste in moram dol. Moram. Pa sem bil poln energije. Ampak ni šans. Porivam to klado gor in ni konca. “Pa kam so šli graditi to cerkvico?!” Porivam. Ne gre nikamor. Srečujem ljudi, ki zadihani hodijo dol in se še kako trudijo zavirati s pohodniskimi palicami. Kar nosi jih. Tedaj se zavedam, da bi moral biti malo utrujen.

Opazil sem, da je s fotografijo težko posredovati občutek za strmino. Naj vam povem. Bilo je strmo.

Guram, guram, a tu ni konca. Pridem do zapornice, ki pravi, da je naprej rezervirano le za dostavo. “Phah, tu smo!”

A še kar nič. Nasprotno, zadeva je vse bolj strma. Mene pa s petintridesetkilsko kravo počasi začne zmanjkovati. Srečam nekaj pohodnikov, ki mi rečejo, da ni še dosti. “Slabih deset minut, pa si gor!” Nato se spomnim, kaj gre v hrib, traja slabih deset minut, pa je bilo celo večnost in me skoraj ubilo. Pogledam datum. Ni še sredina septembra. Boh. Jem čokoladico. Na mestu. Ker drugače ne gre. Nikakor. Še eno. Umiram.

Vsa etapa v eni sliki.

A nenadoma, iza vogala, antena. Tam gor sem!!! Ne le antena, še cerkvica je dejansko bila. In lepa, prijetna koča. Razgledam se malo po vrhu in vidim, da je vse v enem leeeepem radiju nizje od mene. Noro! Izvem, da je to Uršlja Gora. In da je prekleto visoka – tam, nad 1700 metri! Zakon!

Uršlja Gora. Zdaj vem. Nikoli nisem bil tako vesel cerkvice na vrhu “stranskega kuclja”.

 

Simbol vsega visokega in slaboritnega. Antena na vrhu Uršlje Gore.

Dol se spustim, kot da bi vozil klavir! Diski se vnovič osmodijo, a nekako pridem do dna. S tam samo še lagoden gozdni spust do koče na Naravskih Ledinah. Kakšna nora etapa! Kratka, a zares zares sladka.

Sklenem iti malo dlje, a ko se pojavi zasnezena pošast, okamenim. Ta ne rabi antene. Naslednjič.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *