STKP dan 17: dom na Košenjaku – dom pod Plešivcem

Le štirideset kilometrov? Niti dva k vzpona? Spust s Košenjaka sem takoj mislil skombinirati z naslednjo.

A ker se napredvidljivosti dogajajo, sem rekel, da najprej grem, pa vidimo sproti. In sproti sem videl, saj mi je le par minut od koče počila veriga. Na ravnem. Brez menjavanja v hrib. Dvojna etapa, ha?!

Počena veriga na ravnini, par sto metrov po začetku etape? Kak ljubek začetek dneva!

K sreči sem imel vse potrebno za jo popraviti. Multitool z odstranjevlcem členkov in pa dva rezervna člena, poimenovana tudi “magic link”. Dva? Kje je drugi? Nekam sem ga vgradil, pa ne na kolo. Če mi, preden pridem do obnove zalog rezervnih delov, veriga poči še enkrat in sem primoran 60 km iti peš, jih bom naredil z nasmeškom. A gremo dalje. V Dravograd!

Cel potek je viden že na sliki. Najprej se spustimo v mesto tam dol. Nato gremo na goro tam gor. Katero? Kaksšno vprasanje je to?

Spust je bil prijeten, z mučno izjemo, da sem kar dvakrat nagazil na avto, ki je vozil pred menoj in pol makadamske steze dvignil meni v nos. Prehitevati ga jasno nisem hotel, a šel sem hitreje od njega, tako da sem ga moral nekajkrat čakati za par minut, da naredi razdaljo in ne vozim preblizu za njim v oblaku prahu. Uff.

Ob Dravi opazim reaktivce, ki pripravljajo polje za križce in krožce.

Sledi obisk Dravograda, kjer najdem samopostrežbo in se pregovorno nabašem z vsem, kar pride pod roke. Ven s trgovine pa me kap. NI VEČ KOLESA!!! Ves paničen začnem gledati okoli. Slabo mi je. Nato opazim, da je market zasnovan tako, da vstopimo z ene strani stavbe in izstopimo z druge. Dobro odigrano, gospod arhitekt. DObro odigrano.

Odrinem dalje in kmalu me pričaka podeželje ter par močnejših vzponov. V daljavi prvič uvidim goro, občutno višjo od vseh. Na njej antena. Vsi vemo, kaj to pomeni.

V ozadju, a višji od bližnjih gora: kljukica
Antena: kljukica
Grem gor: kljukica

A z le dvajsetimi kilometri do cilja se mi je zdela nekoliko predaleč. Za danes.

Premagam vzpon, vozim dalje in pridem do končnega. Ni bilo hudo, a ker sem se malo navadil lagodnejšega tempa, so me noge že vprasale: “a prav moramo?” Odgovor je sledil takoj.

“Marš!”

Tako sem se počasi prebijal do Poštarskega doma. Ni bilo prehudo. Če je vsake toliko etapa, kjer mi ni treba prilezti na goro s poldrugim tisočakom, se ne bom pritoževal. Malo počtka ne škodi.

In ne pozabite, otroci. Ostanite hidrirani!

Poleg tega pa ona pošast z anteno od prej… Tudi, ko sem se obrnil stran in ponovno pogledal, sploh ni izginila. Še zvečala se je. Do sedaj nisem naletel na eno ogromno goro, na katero nato nisem lezel. Pa ne, da bo ta prva? Naaaah!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *