STKP dan 12: Boč – Gorišnica

Morda je neizogibno, da po desetih in več etapah, tako kot za vsako stvar ene vrste v našem življenju, ki se ponavlja v različnih primerkih, postanemo vsaj malo kritični. Dobimo občutek, da nekaj poznamo, da nečemu lahko sodimo. A je to prav? Je to evolucija? Je res koristno, da vse naštudiramo dovolj, da lahko potem v naslednjih srečanjih prepoznamo slabosti in prednosti glede na standard, ki temelji na predhodnih? Je prav pri pizzah? Zakaj pa ne. Ta skorja ni prav v redu zapečena. Šunka ni razcefrana in ostala v debelih, nezapečenih kosih? Je prav pri ljudeh? Hiter prehod, a? Vse to za reči, da sem postal malo izbirčen. Ali pa avtoritativen. Ali pa le malo tečen, ker se me je lotila utrujenost. Pravkar sem nekje prebral, da je primerjanje ubijalec veselja. Na mestu.

Zjutraj je deževalo in bilo se oblačno, zato sem s koče na Boču stopil kot vodoodporni Batman in pričakoval blato. A kilometer stran je zasijalo sonce in dalje le lepo, jasno nebo! Wupi!

Kakorkoli, kmalu po odhodu z Boča sem postal glasen.

Vožnja se je, za razliko od navadne, kjer odrinemo s kocč na hribu navzdol, začela z vzponom še višje. In če je najprej bilo lepo in panoramsko, sem kmalu zašel na pohodniško, planinsko pot, ki skoraj ni imela veze s kolesarjenjem. Prestrmo navzgor, povsem strašljivo in le za mnogo sposobnejše od mene navzdol. Kdor je bral do zdaj ve, da mi je porivati karjolo navkreber le zato, da bi jo moral nato še nositi navzdol, kar naporno. Tako psihološko, kot fizično. Vrh Gorjancev pozdravlja. No, težko mi je bilo. Zelo. Saj sem hodil po krasnih gozdovih, a premikal se nisem nikamor.

Kup nižjih hribov pod mano, ko je še zgledalo, da bo vreme ves dan mrko. Vreme in jaz.

V dveh urah kolesarjenja, kjer sem noge imel več na tleh, kot na pedalih, sem bil manj kot deset kilometrov od štarta.

Eden od prvih bolj pravih spustov dneva, a nekdo nekje tam gor še kar ni hotel, da se zabavam.

Na koncu jase, kjer sem s kriki agonije kolo zbasal skozi neko ozko, ostro vejevje in električnega pastirja, sem dohitel skupino pohodnikov in jim rekel, da je danes prvič, ko se poigravam z idejo, da bi raje videl, da bi postavitelji progo zastavili bolj kolesarsko in manj pohodniško.

Pri štirideset na uro sem od daleč celo pomislil, da če se dam res nizko na pedala, morda pridem skozi. Zaviral sem ravno toliko časa, da sem se z roko dotaknil lesene giljotine.

Saj je bilo vse v dobri volji in srečati ljudi ter se malo pogovoriti je vedno super, a pot mi je do tedaj bila mučna, kar nisem skrival. Tudi zato, ker sem v glavi nenehno proiciral rezultat, da bom s takim ritmom na v Gorišnici nekje ob treh zjutraj. Res sem imel dvome glede dizajna vsega.

A potem sem nekako pribrcal do Rudijevega doma in od tam se je vse dokončno obrnilo. Proga se ni začela le se spuščati. Postala je veliko bolj tekoča. Obvladljivi vzponi, ki so jim sledili izjemno zabavni spusti, vedno daljši in bolj pestri.

Pred spustom v dolino po, strmem, skoraj nehojenem travniku je svojevrstno veselje.

Nekateri hitri in zahtevni, nekateri dolgi in položnejši, a vedno lep in zelo originalen izziv. Pot je dobila smisel in tudi v plezanju sem dobil zaupanje, da komaj čakam, kaj bo ob spustu. In nikoli ni razočaralo.

Pogled vstran sredi uživantskega spusta.
Črni Kal 3.0. Zdaj še ožji!
Edini cestni odsek danes. Pa se ta je bil lepota.

Na koncu še nekaj smeha z vožnjo po vasi Mali Okič.

Tam je cesta bila pravilna, sinusoidna serija enakih vzponov in spustov, kjer sem moral navzdol ravno dovolj močno potisniti, da mi je brez prestavljanja uspelo priti do vrha in nadaljevati. Bilo je dolgo in kolikor je prvih pet bilo zabavnih, je potem trend nadaljeval v naslednji vasi, a brez pravilnosti in začel sem malo sopihati, a vedel sem, da se zaključek bliža.

Sončni zahod po vlakcu smrti v Malem Okiču. Kakšen poln dan!

Nekje na poti navzdol me je ujela tema, a konec je bil že zelo ravninski in utrujen, a zelo zadovoljen sem prispel na cilj.

Res vesel sem bil, saj sem v enem trenutku začel izgubljati zaupanje nad postavitvijo poti, a se je na s spusti na koncu iskazala za eno bolj uživantskih do sedaj.

Drvenje v gozdu, po travnikih, v ozkih vlakah, na koncu še po asfaltu. Vse je klapalo in imel sem se super. Seveda so vsi ti spusti zahtevali veliko brcanja, a čisto vse je na dobilo smisel. Konec primerjanja. Še več, takih. Ali pa podobnih. Ali pa drugačnih. Čimprej.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *