STKP dan 11: Resevna – Boč

Kalorije? Na športni mobilni aplikaciji, ki meri našo pot, vzpon in hitrost ter nato glede na vrsto aktivnosti in težo izračuna porabljene kalorije, sem videl, da jih na etapo pokurim tudi po 6000. No, pri tem program ne upošteva, da je moja skupna masa s kolesom nad 125kg, da imam gume traktorja in da se vozim čez vejevje, kamenje, luknje in zelo pogosto podlago, ki sploh ni mišljena za biti vožena. Verjetno ta dodaten napor doprinese še čukca ali dva.

Zato ni čudno, da jem kot prašič. Stamanil sem servirano mi obilno večerjo, na zabavi pa se nekaj časa še zadrzeval, dokler nisem videl, kolikšni so apetiti drugih, nato pa planil po vsemu, kar gre. Bilo je štiri zjutraj, ko mš je nekdo namignil na uro in vprašal, kako bom jutri lahko vozil. Moj odgovor je bil “tako”, pri čemer sem vzel kar zajetno skledo francoske solate, skledo kruha in oboje zmetal vase v par minutah. Nato sem se vrnil k rutini goltanja odličnih piškotov, narezkov in študentskega futra.

S hrano sem fleksibilen. Ko lahko, zmažem vse naenkrat in sem dober za dolgo.  A ure ne moremo prevarati. Odspati je treba. Tako sem vstal kar pozno in šele opoldne poklical kočo na Boču, da preverim razpoložljivost. “Smo odprti, a urnik imamo le do petih. Potem gremo v mesto. Lahko vas počakamo najdlje do šestih”, mi je prijazno, a kar odločno odgovorila gospodična. Šestih? Huhu, izziv! V izzivu.

Hitro pogledam številski povzetek in vidim 50 kilometrov, 2000 metrov vzpona. V petih urah? Pa to zahteva povprečje 10 na uro? S kolesom? Phaha, zmorem to! Zadnje slavne besede.

Spakiram kolo in že letim po spustu v Šentjur. Krasen dan, krasno vreme, a ob prvi vzpetini, ki jih ni manjkalo, je nekje zadaj v mislih kliknil tajmer. Seveda, časovno sem omejen. Ta nuja, da ne moremo samo voziti, ampak da imamo nek cilj za doseči, ustvari pritisk. Nuja, da to izvedem, sicer ostanemo na vrhu hriba brez strehe nad glavo, stvar samo naredi realno.

Pa zakaj preprosto nisi štartal prej? Čemu to? Ko sem omenil, da vendarle grem na STKP, sva z redko izbranko, ki bi hotela in zmogla iti zraven, a se žal ni izšlo, govorila o pritisku. Kako že to, da imam namen porožati s poti, ustvari dodatno obremenitev. Odvrnil sem ji, da to nenazadnje športniki rabimo. Več pritiska, kot je le borba s samim seboj. Slednja je tako in tako že v zakupu in s časom nekaj tako vsakdanjega, da se pogosto zalotim, da iščem še zunanji faktor, da zadeva postane zares napeta. Kot pri tekmovanjih. Tekmujemo zase. A tudi z dolgoletno prakso vedno čutimo tisto nelagodje, ko nekaj moramo pokazati tudi za krvi željno množico. Ni prijetno, je pa nekaj, kar nas motivira na poseben način.

Tako sem zagrizel v prvi klanec in že sem gledal uro. Grem. Izide se. Par metrov v breg dojamem, da ta etapa ni vsakdanja zadeva. Spomnim se besed prijaznega kolesarja, ki sem ga srečal na poti z Resevne. Videlo se je, da ve, o čem govori in ko sem mu omenil Boč, je rekel: “Boč? Huh… strmo je!” Te besede mi niso dale miru. Zakaj le to? In res, vzpetine postajale nekaj, česar ne srečamo vsak dan. Česar ne srecamo sploh. V enem trenutku sem rinil v sicer asfaltirano, četudi ozko cesto, za katero bi prisegel, da je imela naklon krepko nad 20°. In ni je bilo konca. Brez ovinkov, brez lažnega upanja za vogalom. Ravna črta. Stopnišče v nebesa. Sestopil sem in začel pritiskati. Pojedel skoraj vso zalogo frutabel in še ga ni bilo konca. Tako strmo je bilo, da nisem mogel držati čokoladice in hoditi hkrati, saj sem za porivanje kolesa potreboval obe roki.

Začetek vertikale. Trte na otoku lepo nakažejo, kako je naokoli izkoriščena vsaka površina, tudi če je na pobočju s 45° naklona.

Pridem ves gotov na vrh in gor vasica, čisto normlna. Ljudje sedijo zunaj, delajo. A kje? Na pobočjih, ki so vsa strma, kot je bilo to. Ljudje obdelujejo njive, trte, brez teras. Kar na pobočju in normalno hodijo okoli. Jaz si ne bi niti upal stopiti s strahu, da mi zdrsne in me odnese v dolino. Noro. Predstavljajmo si hrib, ki bi ga otrok narisal v vrtcu. Ker froc ne bo izbral realisticnega naklona za neko poseljeno območje. Nenazadnje mora celo goro stlačiti v risalni list. Zato bo narisal nekaj visokega in špičastega. Višjega kot širsega. In ljudi gor. Ni realistično, a bo vsaj stalo na listu. No, ta hrib je bil tako nerealističen.

Špicasta dežela

Gor sem bil ze ves izmučen in k sreči je lahko šlo samo v dolino. A tu sem se srečal s tehnično težavo, ki jo imam od začetka, a nikoli ni udarila tako močno. Program za navigacijo po GPX datotekah posameznih etap me ne opozarja vnaprej, kdaj je treba kam zaviti. in tudi ko zgrešim pot, se oglasi šele, ko od začrtanega vzorca odstopam nekje petdeset metrov. No, ko drvim dol po hribu, pogosto nimam časa pogledati. Oz, pogledam že, ampak to ni vedno tako preprosto, kot zgleda. Navzdol po takih strminah se gre hitro in če moramo izbrati, ali bomo zavili v pravo smer, ali pa preživeli, moramo nujno vedno slednje. Nato pač zaupamo razumu, da smo zbrali pravo pot in poškilimo na mapo takoj, ko je spet varno vsaj za del sekunde odvrniti pogled s ceste.

A tokrat sem falil. Mastno. Spustil sem se in nato zavil narobe, pot pa je bila tako strma, da sem ves postopek preverjanja uspel opraviti šele po skoraj petsto metrih masakra. To me je čisto zbilo. Vedel sem, kakšen grozen klanec je in koliko energije mi bo pobralo priti nazaj gor. In ura. Ki tiktaka.

Končno en tako blag klanec, da ga lahko slikam kar med voznjo.

To je bil najdaljsi in najbolj boleč “backtracking”, torej vračanje po lastnih sledeh, na tej odpravi do sedaj. Pritisk se stopnjuje. Spust po pravi poti. Uživancija, a dve uri od petih sta že minili, jaz pa nisem bil prav daleč. Tako sem se vozil po visokem grebenu. Daleč v dolini avtocesta, mostovi, tuneli. Občutek, ko potujemo tako visoko nad titanskimi človekovimi stbaritbami in ljudmi, ki se po njih pretakajo kot mravlje v rovih s steklom obdanega terarija, je bil domala veličasten. Makadam. Pa še več vzpona. Grob gozdni spust. Imam le še dve uri in privoščim si nekaj, česar navadno ne delam. S poti pogledam na višnski graf. Zdaj mi je jasno. Črta, kot bi jo risal japonski seizmogram, ko mesto napade Godzilla. Ni čudno, da sem čisto mrtev. A veselje še pride.

Spuščam se od ene zadnjih vzpetin osrednjega dela, ko se pojavi visok hrib. “Antena”, si rečem. Vsi največji prasci pridejo vedno z anteno! Spomnim se na Trdinov Vrh in nebroj drugih. Vedno grem tam, kjer je antena. Vprašam par prebivalcev ob cesti in mi potrdijo sum. Tisto je Boč. Tam grem!

Največji prasci pridejo vedno z anteno.

Spustim se in še nekje trinajst kilometrov me loči od cilja, a do tam trije zelo visoki vzponi, ki prehajajo eden v drugega. Ura štiri. Pokličem v kočo in govorim z moškim. Morda v strahu pred tem, da zaprejo, morda v želji, da zagotovim, da res pridem, v svojem govoru številke tako zelo obrnem sebi v prid, kot da bi kandidiral za predsednika Združenih Drzav. “Sem deset* kilometrov od cilja in s kolesom. Že če samo hodim**, bo zadostovalo a če dodam nekaj spustov, kjer bo kolo hitrejše, potem mislim, da bom gor sigurno*** do šestih”.
Drobni tisk:
* trinajst
** po ravnem brez prtljage s povrpečno hitrostjo 5 km/h
*** zelo rad bi, da bi bilo res tako

Končam klic in si recem: “Josip, kaj si pravkar povedal?!? Zakaj enostavno nisi prosil za vsaj še pol ure?”
Ego? Samosugestija? Ali pa le tista krvava potreba po pritisku, ki je pripeljala v to, da dejansko delujem boljše in dam vse od sebe šele tedaj, ko zares teče voda v grlo? Umetnost, ki se je skalila v dolgih letih treninga prokrastinacije, torej puščanja za jutri, kar lahko naredimo danes. Kdo bi vedel. A o tem sem velikokrat še pomislil ta dan.

Prvi od treh hribov je bil pasji. Niti se še nisem nehal grizti v jezik zaradi telefonskega klica, že me je sprejela vzpetina, ki je bila tako strma in prekrita z listjem, da sem kolo do gor komaj speljal na roke. Nadaljevalo se je malo bolje, a gozdna tla so sedaj polna listja, na katerem je oprijem zanič, kolo pa na meji nevoznosti tudi po ravnem. Iti v hrib je nočna mora, peljati se po nevarnih, ozkih odsekih z dolino na eni strani pa nelagodno, ker je lahko pod listjem vedno skrita kaksen kamen ali korenina, ki nas odbije v brezno.

Z muko napredujem in premagam prvi, gozdni breg. Uživantski spust v poseljeno dolino. Nato spet vzpon na naslednjega. Ta je bil malo manj ekstremen. Poseljen, a to v teh krajih ni zagotovilo za položnost. A tretji. Tretji je Boč. Glavni prasec. Z anteno. Takoj ob prihodu s prejšnjega hriba pridem ven malo nad dolino. Izgubim se že na neki ozki potki po pobočju nad vinogradi. Pridem do hiše, kjer mi ponudijo za piti in mi rečejo, da bolj direktna pot do vrha ni za kolesa. Nasmejem se, ker sem stvari, ki niso za kolesa, do sedaj že vajen. Povedo mi za pot okoli, po cesti. Je daljša. Ampak vsaj je tam.

Oddih v vasi pred končnim vzponom na Boč. Zadnji trenutek miru pred začetkom nore dirke s časom.

Prijazno odklonim in se odpravim v divji hrib. Iscem petnajst minut, a navigacija sili v neke privat hise in porascenost, ki je res ne razumem. Izgubim se. Sicer bi se pozabaval z iskanjem, ampak ker je do sestih le se pol ure, sprejmem kriticno odlocitev, da odstopim od poti da grem gor po cesti, kakor so mi svetovali domacini. Spustim se v dolino.

Ura tiktaka, jaz pa sem od vseh današnjih norih vertikal že res na koncu. Šprintam, kolikor lahko, a že na ravnem se sprašujem, v kolikšen klanec vozim. Slab znak. Ko pa na koncu res začne vzpon, je pestro. Pogosto sestopam in venomer bulim na števec. Sonce zahaja. Strmina pa postane, glede na to, da je cesta, res nezanemarljiva. No, tu sem že pristranski, ker me noge komaj držijo. Petnajst do šestih je. Gledam vertikalne vinograde in njive, po katerih se kot gamsi sprehajajo prijazni domačini in se sedaj ne morem načuditi, čemu vse se človek prilagodi.

Ura točno šest. Še dva kilometra in cesto zamenja razrita gozdna zadeva. Pokličem v kočo. “Zdravo, Josip tu. Vem, da je čas potekel, a sem le še dober kilometer* od vas, pa bi vas lepo prosil, če lahko počakate.” Skrbnik mi prijazno odgovori, da dvajset minut ne bo problem.
Drobni tisk 2:
* dober kilometer = dva kilometra

“Ja, budala, že prej si zadevo poenostavil na deset, namesto na trinajst kilometrov. Zdaj z dveh na enega. Zakaj si to delaš, Josip?” Take stvari mi gredo po glavi in jezen začnem goniti na polno. Zmanjkuje me. Tokrat resno. Ko GPS začne odbijati zadnjih 400 metrov, si rečem na glas: “dej, samo še en Red Bull Planica je, pa še pol manj strmo!” Na ciljni ravnini, ko je koča le še zavoj desno, seveda falim in grem preostro, še gor v hrib. Ja, zagonil sem še previsoko. Čisto gotov se obrnem in vidim, da je koča vendarle za vogalom. Prispem ob 18:15. Niti ne predaleč od začetne napovedi, haha. Res me je spilo.

Ironija, pritečem notri, a dve prijazni delavki mi še ponudita večerjo. Sem si mislil, da se jim toliko mudi, da ne bodo mogli nič, mi dali ključ sobe in šli. Mi naštejejo tri različne enolončnice. Takoj povem, da vzamem “VSE”. Komedija. Še bolj, ko izvejo, da mislim resno. Res dobim na mizo vse in ja, zelo je teknilo. Smeh, nato pridejo še trije obiskovalci in nasploh vidim, da je zunaj še kar živo, z veliko ljudi, ki hodi mimo koče. Tako sedim, jem, in mine še ura. Vsi delavci na izi, trije možje še naročajo. Vstopijo, malo firbčni glede kolesa takoj pademo v dolgo in navdušeno debato o moji ekskurziji ter si izmenjamo kontakte.

Ura je skoraj osem in šele tedaj je dela zares konec, jaz pa sem skoraj pustil dušo za priti v roku, pred zaprtjem, pred uro in pol. Srečam še upravitelja, ki je car in se malo nasmejemo glede vsega. Meni je čisto prav, da so mi povedali, kakor so mi. Promet se je ustvaril na koncu, izbira, da si zagotovim mesto ob odprtju in da štartam tako pozno, pa je bila moja. Težka, zelo navpična etapa, ki bi lahko bila manj naporna, če ne bi bilo časovne omejitve. A tudi prav zaradi te panike, napora in občutka tekmovalne nujnosti edinstvena, in mi bo ostala v lepem spominu.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *