STKP dan 5: Koča pri Jelenjem Studencu – Mirna Gora

Novi dan, nove priložnosti za učenje. Ne bi ga nujno klical “na napakah”, ker tudi, kar zgleda največji mimosuk, zna peljati v kaj lepega, ki se sicer ne bi zgodilo. A učenje o posledicah odločitev, to pa ja. Tako sem spet potegnil jutro. Privoščil sem si obilen in dolg zajtrk, malo sem pisal, malo kramljal v lokalu koče in ko sem se imel namen odpraviti, je že bilo kar pozno. Ko pa sem vse namontiral na kolo, pa je bilo že čez poldne.

So so mi rekli: “pa ja ne boš spet v temi kot na Snežniku?” Jaz frajer, sem odvrnil, da pa saj bo danes lahko in da dokler ni ledu in snega, sem na konju.

Odpotujem in glej. Takoj na začetku me STKP s pasje strmo in z ostrimi kamni posejano gozdno potjo opomni, da smo tu za hribolazenje. Navzgor je bilo naporno, a tudi navzdol je bil naklon tak, da me je utrudilo že spuščanje, kolo pa je cvililo. In to je bilo prvih dvesto metrov.

Sledil je dolg spust, med katerim je mesto Kočevje, vidno spodaj, postajalo vse večje. Ker sem se zavedal, da sem štartal malo pozno, se nisem niti ustavljal za obnovitev zaloge frutabel in še česa za pod zob na koncu. Pridobil sem kakšne pol urce, a tedaj še sploh nisem vedel, ali koča na Mini Gori obratuje. Tako sem se šele kasneje zavedal, da bom morda moral spet prenočiti v šotoru brez hrane od jutra.

Bela, rumena in vijola na zeleni. Barve pomladi.

Po pretežno položnem delu, kjer sem se nekajkrat ustavil za občudovanje narave, sem prišel v vas Mačkovec, ki mi je noro strmino pokazala, kdo tam nosi škornje.

Mačke imajo tu gotovo visok polozaj v druzbi.

Vse je bilo v hribu. Še ovce so bile čisto vertikalne.

Žvečim, plezam, žvečim, plezam…

Z vrha dolg spust, kjer sem se nekajkrat tud zelo mastno izgubil. GPS je silil v pot, ki je ni bilo. Dva velika raziskovalna odcepa, po katerih sem moral nazaj, sta spila kar nekaj moči in zanosa. In čim je nastala luknja v odločnosti, se je vanje naselilo nekaj slabega – vrnitev medvedov!

Na srečo ne dobesedno, ampak če sem mislil, da sem včeraj dokončno odpravil strah pred tem, da pridem obraz v obraz s kosmatincem, je v trenutku slabosti ta spet našel pot v moj um.

Seveda je veliko pripomogel ikonični status, ki ga tu uživa štirinožec. Še pot, ki je v glavnm sovpadala z mojo, je imela markacijo medvedje šape.

Saj ste mislili narisati človesko stopalo, pa vam je zmanjkalo barve za peto. Vsakič. Je tako? Recite, da ja.

Ko sem po kar nekaj poskusih končno zgruntal, da moram dejansko zaviti direkt v goščavje, sem po sto metrih vandranja po divjini spoznal, da to vendar je pot, a da je zarasla do nerazpoznavnosti. Tudi kasneje ni bila bistveno boljša in v glavnem nisem mogel pedalirati. Saj vemo, da mesvedu ne uideš ne peš, ne na kolesu, ampak biti hitrejši in mobilnejši če ne drugo pomeni, da bomo manj časa v tej situaciji.

Tako se počasi premikam skozi visoko rastje in nenadoma iz daljave srne, ki šprintajo v mojo smer. Proti meni bežijo? Torej je nekaj, česar se bojijo dosti bolj?

Ugh. Dalje. Prebrodim to in spet je malo ravnine. Vmes izvem, da je koča odprta. Juhej! A do tam je še 17 kilometrov in skoraj tisočak vzpona. Vseeno vse kaže dobro, ko nenadoma začutim čuden, mehak odziv zadnjega kolesa. Pogledam in res, guma je skoraj prazna. Ni časa za razmišljanje. Takoj na delo.

Pa ne ravno zdaj! No, glede na vse hudo, kar kolo redno daje skozi na poti, so gume še dolgo zdrzale.

Kolo je tako težko, da ga komaj obračam in tudi na hrbet noče, ker sta na belanci luč in nosilec telefona, oba tako komplicirano zahakljana, da bi premontaža zahtevala preveč časa. Odločim se to narediti bolj na hojladri in kolo snamem kar med držanjem okvira v zraku. Opravim, zamenjam, a potem so bile peklenske muke za vse na enak način dati gor. Ven je še šlo, nazaj pa kar ne tako lahko. Uff. Vmes ugotovim tudi, da imam zadnje zavorne obloge že povsem izrabljene. Mmm.

Grem dalje in začne se končni vzpon. Pot je še dolga, ura je pet in telefon se na sonce vse slabše polni. Zato se v Rajhenavu ustavim pri zelo prijaznem paru in ju prosim za pol ure elektrike. Razložim situacijo in toplo sem sprejet. Nafilajo me s super domacim pecivom in pijačo, gospod pa mi dobrodušno v detajl razloži vso pot do vrha.

Zahvale, slovo in že smo na koncnem obračunu. Z novim cukrom v riti sem neustavljiv in v klanec zarinem z odločnostjo, kar me nagradi s prav posebnim fenomenom. Sonce na moji levi je ravno zahajalo na zelo lep način. No, bilo je že na pol potopljeno za gorami. A ker sem gor po pobočju napredoval tako hitro, je po nekaj drevesih, ki so mi zastirala pogled, sonce bilo višje, kot prej. Očaran nad tem, sem ga s kratko pavzo sklenil pustiti, da zaide, nato pa gasa gor. In glej, zahod sem si ogledal še enkrat. In še enkrat. Wow!

Ta sončni zahod nad Rajhenavom je bil tako lep, da sem si ga ogledal štirikrat.

To lahko pokusimo tudi doma ali na kaksni vzpetini. Hodimo dovolj hitro navzgor in sonce ne bo nikoli zašlo!

A tu se je počasi končala romantika. Telefona in s tem GPS-a sem tokrat imel dovojl, a še vedno nisem mogel ubežati dejstvu, da se mrači in jaz imam še dolg hrib pred seboj. Gonim in gonim, a zadevi ni konca. In temneje kot je, bolj me vodi v gosta brezpotja. Nelagoden občutek potiskanja kolesa v skoraj popolni temi je nadkrilili le tisti, ki je prišel kmalu za tem. Vožnja po ozkih gozdnih stezicah v popolni temi. Spomnil sem se pogovora z gospodom z domačije. Dve stvari so mi odmevale:

“Hja, medvedov je tu veliko. Prijatelj, ki ima krmišče tu gor, je letos naštel ze petnajst obiskov.”

“Saj se ne bojim, ampak ponoči v Rogu pa res ne bi bil.”

Saj vsi vemo, kam grem. Ja, točno v Rog! Spet se me je prijelo malo nelagodja. Rekel sem si, da saj to ni nič, a ko sem med drvenjem čez gozd v štorih prepoznaval silhuete kosmatincev, sem dojel, da mi je vseeno prislo do živega. Nimamo kaj, v takih primerih si ljudje z roda v rod prenašamo posebno tehniko: TECI KOT NOR!

Udaril sem super šprint in se ne ustavljal sploh. Prebrodil sem temen gozd in prišel na malo širšo cesto. Tu sem se spočil v lažjem tempu, a ustavljati se nisem več mislil. Manjkalo je priblizno sedem kilometrov, ko sem začutil, da sem zares že zelo utrujen. Še navadna gozdna cesta mi ni več ulivla občutka varnosti. Hitel sem mimo vsega.

Pri štirih do konca pa sem prišel do razpotja. Levo tabla za Ponikve in Rog, desno brez oznake. GPS je kazal levo, a ker je to zgledalo kot veliko zaobidenje in mi je hkrati prišel na pamet prejšnji citat o Rogu, sem se odločil iti ravno. Napaka. Itak. Vozil sem gor pa dol in v začetnih dveh kilometrih sem se še približeval cilju, potem pa je edina pot skrenila povsm drugam. Jao meni. Obrnem se in že tako crknjen najprej prevozim vse za nazaj, nato pa še na Rog, ki sem se mu hotel izogniti. “Ni zastonj kosila”, pravijo. Razen morda za srečnega medota, danes.

Še veliko vzpona. Grem čez čisto temno jaso in ko sem na koncu z močmi ugledam ogenj. Ni bila še koča. Nekdo je je imel piknik. V drugih okoliščinah bi pristopil, a moral sem do konca. Še kilometer plezanja, da sem garal prav do zadnjega in od sreče sem skoraj prebil vrata koče s kolesom. Varen. Čist. Sit. Do jutri!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *