STKP dan 4: Loški Potok – Koča pri Jelenjem Studencu

Medvedi. Je kdo ze prečil naso Kokoško po gozdovih, pa da ni nikoli pomisli na srečanje s to ikonično zverjo? Je kdo že pomislil na medveda v gozdu, a da ne bi vsaj za trenutek občutil groze in nemoči ob predstavi štiristokilskega alfa plenilca, ki se od daleč zažene za nami? Jaz gotovo nisem ne med prvimi, ne med drugimi.

Tu pa tam nevednost ustvarja strah. Ne vedeti, da je medved več kot dovolj pameten, da noče imeti opravka s človekom. Ne vedeti, da nas bo zaznal dosti prej, kot mi njega in se umaknil, da nam ga navadno nikoli sploh ne bo treba sploh srečati. Ne vedeti, da ljudje sploh nismo na njegovem jedilniku.

No, po drugi strani zavidam tistim, ki mislijo, da se razjarjenih štiristo kil mišic in krempljev da ustaviti z udarcem po smrčku, kot bi to storil Rambo, medtem ko žival ima reflekse, moč in hitrost, da nam s prsnega koša izpuli srce, preden smo sploh videli šapo, ki se premakne. Ki mislijo, da pa saj je dovolj zbežati na drevo, medtem ko žival gre gor veliko bolje ko najboljši plezalec. Ki mislijo, in ta mi je najljubša, da velikemu, nerodnemu medotu preprsto zbežimo, medtem ko je realnost taka, da pesjan pospeši na 60 km/h kot Ferrari in noben človek v zgodovini ni tekel hitreje kot 45, pa še to le za nekaj skund, medtem ko je kosmatinec dober za kilometer in več.

V glavnem, ne, medo ni v gozdu v lovu za ljudmi. A če bi bil in če se slučajno res počuti, da bi nas odstranil; recimo tedaj, ko brani mladiče, potem smo kebab, pa če se postavimo na trepalnice.

Juhu, v Kocevje!

Loški Potok je zelo zanimivo naselje, ker se vse nahaja na pobočju hriba. Zanimivo in takoj zahtevno.

Pot me je po asfaltu takoj popeljala še visje. Nato sem skrenil in po močnem vzponu, nazaj na stirimestno stevilko, prišel do lepe koče. Nato divji spust po gozdu. In to ni bila cesta – veliko bolj gozdna pot. Bilo je strmo in na polno natovorjen, z zaviralnimi sposobnostmi Titanika, sem bil vedno dlako od padca. Dokler nisem naletel na deblo, postavljeno poševno čez vso pot. Poskusil sem vse, da bi čezenj dvignil vsaj sprednje kolo, a natovorjena mrcina ni hotela poskočiti. Bum. Prvi padec na poti. V bistvu sem jo še dobro odnesel, le nosilec telefona je počil, a za silo bo in če ne bo, bodo vezice in izolir trak vse rešili.

Zabredel sem vse globje v gozd in se nekajkrat tudi pošteno izgubil. Veliko hoje v hrib nazaj. Naposled sem našel izhod, in šel mimo par domacij. En prizor je bil prav poseben. Ven iz gozda. Velika, zapuščena hiša, pa zraven nekaj stavb povsem porušenih in požganih, pa nato kar nekje ena mala cerkvica na samem. Domišljija je galopirala in predstavljal sem si vas v nastajanju, dokler nekdo ali nekaj ni vsega ustavilo. Kdo bi vedel.

Cerkev v mestu strahov

Še nekaj vzponov in spustov, pa sem prišel na najnižjo točko dneva. Vas Grčarica, kjer sem lahko občudoval veliko živine, tik ob poti. Ja, mestni človek sem. Krave, konji, koze in ovce me še vedno nazenejo v “iiiiiiiiiiii”. Tepite me.

Vas mimo in začela se je končna preizkušnja – vzpon nazaj na tisočaka, kjer stoji tudi koča, kamor danes ciljam. Ker sem prvič štartal zgodaj, sem si lahko privoščil celo pavzo za okrepčilo. Res je lepo potovati, ko se nam ne mudi.

Bravo Josip, zapacaj se z marmelado, da bo medo vedel kam it!

Postanek je dobro del, a vzpon je bil neizprosen in kmalu sem bil prisiljen nadaljevati peš. Višinci so se čez dan ze pridno nabrali, zaradi teže kolesa pa zdaj vsak sestop dobim sliko sužnja, ki v Egiptu vleče kamnite bloke na Keopsovo piramido. Ravno, ko sem bil na meji z močmi, se je steza končno razvila v dovolj malo strmo, da sem se lahko vrnil na kolo in z vzdržanim tempom napredoval.

Tako sem užival deset izmed zadnjih petnajstih kilometrov. Kočevski gozd se je bližal, a cesta je bila lepa in siroka. V takem človek res ne razmišlja o temu, da bo iz grma kje kaj skočilo. A čim sem se tega zavedel, mi je zemljevid velel skrenit levo. Direktno v temen gozd.

Malo se obotavljam, a nimam izbire. Cesta postane razrita potka, obdana z gostim rastjem. Vsi nelagodni občutki, ki sem jih do tedaj uspešno zajezil, se povrnejo. Strmina je nora in moram dol s kolesa, rastje pa se razredči in ustvari ravno idealno linijo, da med drevesi vidim kakih sto metrov dalec. Domišljija mi ne da miru in ne morem se otresti vizije medveda, ki se iz meglice zažene proti meni. Ravno, ko sem sklenil z vsemi močmi potisniti klado v hrib, da vse čimprej mine, pa sem med prestrašenim buljenjem zagledal drevo. Ne drevo. Simbol. Na deblu je imelo tvorbo, povsem podobno srcu. Uščipnil sem se. Ni bila domisljija. Na drevesu v daljavi je rastlo srce. Ne vem, kaj mi je bilo, a moral sem do njega. Pozabil sem na medvede in vse strahove. Odvrgel sem kolo in stekel k njemu. Res, prav srce je bilo. “Morda je kak panj divjih čebel”, sem pomislil, a nič me več ni ustavilo. Z blizu je bilo prelepo. Ne le naključna oblika, prepoznavna le z enega kota. Pravo je bilo. Čudo narave.

Nihče od lokalcev, ki dobro poznajo vsako pot, ni vedel za to. Čakam, da me kontaktirajo, da poimenujemo novo kočevsko atrakcijo. 😀

Razsveljen sem se obrnil nazaj in videl, da sem se s poti dejansko oddaljil ze petdeset metrov in več. Pa me ni več nic brigalo ne za medvede, ne za druge nevarnosti. Tako sem danes premagal strah pred neznanim v gozdu.

Prišel sem do konca vlake in začel poganjati po vrhu grebena. Bil sem nazaj na tisočaku in s časom sem se piključil na cesto, ki me je v spustu peljala do koče ob Jelenjem Studencu.

Lepa hiša na sredi idilične jase, obdane z visokim drevjem. A tu se danasnja avantura ni končala. Ob prihodu sem že zunaj srečal enega od dveh skrbnikov, ki mi je zagotovil, da bo za vse poskrbljeno. In res je bilo. Ko sem vstopil, je vse zgledalo kot salon na divjem zahodu. Polno ljudi, pokajo runde in vse zgleda kot planinska veselica. Seveda, sam v divjini sem izgubil občutek, a bila je sobota. Malo nerodno pristopim in skorajda neoziraje se na vse grem do drugega skrbnika za šankom, ki mi takoj ustreže, kolikor lahko. Ves prepoten sem se res najprej hotel osvežiti in premenjati, preden sploh kaj interagiram. Izpade, da je voda omejena in v tem trenutku tuš ni na voljo. Še one s pipe za nezaposlene ni. No, dobim pa zato lonec tople vode. Prvič izkuim tuširanje z loncem. Super je.

Kot prerojen pridem nazaj in vse je drugače. Prisedem k najglasnejši klopi in se pomešam z ljudmi. Vsega je bilo. Od glasnega gospoda, ki je zbadljivo izzival vse in vsakega, preko predstavnikov planinskega društva, pa do kolesarjev, ki so se povzpeli s Kočevja, s katerimi se jasno takoj pobratim. Runde padajo in vsi so bili navdušeni nad tem, kaj delam in kam se še odpravljam. Celo gospod troll se je opravičil, a sem ga pomiril in povedal, da cenim njegov način, ker nekdo mora biti tak, da je za mizo zanimivo.

Čuda različnih zgodb in ljudi. A vsem je skupno, da so vsi aktivni, vsi v gorah in vsi z zdravo glavo na ramenih. Kot česnjica, koča nima GSM signala in tudi brezzičnega interneta ni. Le ljudje za veliko mizo, pristno posvečeni en drugemu. Super je bilo.

Ko so se vsi odpravili nazaj v dolino, sem večer prebil v odlični družbi norega skrbnika. No, pozitivno norega. Zdravo norega. Pogostitev in zelo zanimive debate o življenju, mladosti, nazorjih. Vsi, ki sem jih srečal, pa se bodo zapisali v rastoči seznam krasnih ljudi z edinstveno, naravno svobodno mentaliteto, ki se jih sreča v gorah.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *